Jedro

Na osnovi izpovedb prič, zlasti priče D.Š.S., ki je povedala, da je obdolženi ob dialogu z njo poškodoval vhodna vrata in zahteval, da mu zaposleni na državnem tožilstvu vrnejo ob hišni preiskavi zasežen denar, za katerega mu je bilo že dne 17. 3. 2017 pojasnjeno, da ga ne bo dobil vrnjenega, ker je postopek še v teku, zatem pa mu je na njegovo pisno zahtevo po vrnitvi denarja pisno odgovoril še državni tožilec G.P., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi obravnavani dejanji storil naklepno, z jasno namero izsiliti z uporabo sile in grožnje vrnitev v predkazenskem postopku zaseženih mu predmetov - denarja, ter da je pri tem ravnal premišljeno in načrtovano, kar je zaključilo na podlagi tega, da je pri obeh dejanjih imel pri sebi nahrbtnik, v njem pa nevarne predmete - nož s plastičnim ročajem, preklopni nož in leseni ročaj za sekiro brez kovinskega dela, kar je bilo najdeno in zaseženo ob ogledu njegovega osebnega vozila (točka 9 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi to, da je obdolženi izkazal izrazito vztrajnost in brezobzirnost, saj je zvonil po domofonu, kričal in brcal v steklena vrata ter udarjal po njih, svoje nasilje pa stopnjeval in s tem pri delavcev državnega tožilstva stopnjeval občutek ogroženosti, prestrašenosti in agonije.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega A.A. in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegove po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 20997/2017 z dne 27. 7. 2017 obdolženega A.A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oviranje pravosodnih in drugih državnih organov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 286. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja poškodovanje tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 ter mu zanju določilo posamezni kazni deset mesecev in tri mesece zapora, zatem pa na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je odločilo, da se v izrečeno kazen všteje pripor, ki ga je šteti od 17. 5. 2017 od 15.25 ure dalje. Na podlagi 73. člena KZ-1 se obdolženemu odvzame nož s plastičnim ročajem oranžno črne barve, preklopni nož, dve nalepki z napisom „Samooskrba in prostosejanje“ in „Konoplja zdravi, zato zaupaj naravi“ in leseni ročaj za sekiro brez kovinskega dela. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženemu naložilo, da oškodovancu Ministrstvu za pravosodje, Okrožnemu državnemu tožilstvu na Ptuju povrne premoženjskopravni zahtevek v višini 611,83 EUR s pp. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa je obdolženega oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. člena drugega odstavka 92. člena ZKP in stroškov postavljene zagovornice po prvem odstavku 97. člena ZKP.

2. Proti tej sodbi sta se pritožila obdolženec in njegova zagovornica. Obdolženi v laično sestavljeni pritožbi ne navaja pritožbenih razlogov, vsebina pritožbe pa nakazuje, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zoper odločbo o kazenski sankciji. Predlaga izrek milejše kazenske sankcije, ki bi se izvajala na odprtem ali pol odrtem oddelku ZPKZ Rogoza ali pa v obliki opravljanja dela v splošno korist, podredno pa predlaga izrek pogojne obsodbe. Zagovornica se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo spremeni glede krivde obdolženega ter mu v delu izreka kazenske sankcije kazen ustrezno zniža. 3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Zagovornica v pritožbi navaja, da je bilo s sodbo kršeno določilo prvega odstavka 372. člena ZKP, saj so evidentno podane okoliščine, ki izključujejo ali vsaj omejujejo krivdo obdolženega izhajajoč iz njegove izpovedbe, izpovedb prič N. in B., ter iz izvedeniškega mnenja dr. M.K. 5. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke (ne odstavka) 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Z obrazložitvijo, ki jo navaja zagovornica, slednja ne uveljavlja te kršitve, saj ne zatrjuje, da katero od dejanj obdolženca, opisano v prvostopnem krivdnem izreku, ni kaznivo dejanje, temveč očitno meri na obstoj kršitve iz 2. točke 372. člena ZKP, ko zatrjuje, da upoštevajoč dokaze, na katere se sklicuje (zagovor obdolženca, izpovedbe prič N. in B. ter izvedeniško mnenje), obdolžencu ni dokazana krivda oziroma navedeni dokazi krivdo izključujejo ali pa jo, po pritožbi, vsaj omejujejo. Pri tem pritožba izhaja iz drugačne dokazne ocene izvedenih dokazov, kot pa jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ki na osnovi ocene zagovora obdolženca, izpovedbe v pritožbi navedenih prič in tudi mnenja izvedenca nevropsihiatrične stroke ni zaključilo, da bi potrjevali obstoj okoliščin, ki bi izključevale krivdo ali kaznivost obdolženca. Zato pritožba z argumentacijo v pritožbi zatrjevane kršitve kazenskega zakona uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker je kazenski zakon kršen samo takrat, ko sodišče na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kršitev, kot jo zatrjuje pritožba zagovornice, sploh ni mogoča. Pri uradnem preizkusu, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, pa pritožbeno sodišče kršitve kazenskega zakona ni ugotovilo.

6. Bistvo obeh pritožb, ko grajata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanih kaznivih dejanj je v ponavljanju zagovora obdolženega, da dejanji obžaluje, da se je zanju opravičil in da zanju ni kriv, ker je kritičnega dne prišlo zgolj do verbalnega konflikta med obdolžencem in zaposlenimi na Okrožnem državnem tožilstvu na Ptuju preko domofona, povod za tako njegovo ravnanje pa je bil ignorantski odnos uslužbencev tožilstva do njega, ko ga niso spustili v prostore tožilstva, čeprav čas za obiske strank še ni potekel, kar je pri njemu povzročilo jezo, občutek nemoči in zapostavljenosti in je evidentno vplivalo na njegovo dejanje, ki je bilo nenačrtovano in nenameravano ter je na koncu rezultiralo v poškodovanju steklenih vrat, ki vodijo na tožilstvo. To izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca dr. M.K., tako da obdolženi v svoji jezi nikakor ni mogel ravnati naklepno in racionalno. Po mnenju izvedenca je bil v stiski zaradi zaplenjenih predmetov, pomanjkanja denarja, dolga do prijateljice, s katero se je razhajal, izvedenec pa je pri njem ugotovil tudi znake škodljivega uživanja kanabinoidov, kar je opredelil kot duševno motnjo, ki je po pritožbi evidentno vplivala na obdolženčevo ravnanje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedenskega mnenja iz zgoraj navedenega vidika, temveč je samo parcialno povzelo elemente, ki bi naj dokazovali direktni naklep obdolženega. To pa se nikakor ne sme dopustiti. Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti, iz izpovedbe obdolženega in mnenja izvedenca pa izhaja nasprotno. Obdolženi je ravnal emocionalno, posledično svojemu stanju zlorabe kanabinoidov potencirano z občutkom ogroženosti in strahu ter v stanju, v katerem je bil, ni mogel v celoti razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi trajne duševne motenosti. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da so delavci tožilstva dolgo čakali na intervencijo policije, v tem času pa bi se lahko umaknili oziroma pobegnili skozi prostore sodniških kabinetov, saj vmesna vrata niso bila zaklenjena, kot je to izpovedala priča P.B. na glavni obravnavi 29. 6. 2017. Izpovedba priče B.B., policista, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svoje dokazne sklepe, je bila ovržena z izpovedbo priče B.N., prav tako policista, sodišče prve stopnje pa ni navedlo, zakaj izpovedbe slednjega ni upoštevalo, temveč je v sodbi navedlo zgolj to, da verjame izpovedbi priče B. Ta pa je že imel spore z obdolženim, kar bi moralo upoštevati. Po pritožbi obdolženca gre pri priči B. za osebno maščevanje, ker je obdolženi to pričo ovadil zaradi izrabe položaja in napada. Obdolženi navaja še nasprotujoče pričanje D.P., da v torbi ni imel ročaja sekire, sprašuje pa se, zakaj mora poravnati škodo, nastalo na vratih tožilstva, če pa je bil zaradi poškodovanja teh vrat obsojen na zaporno kazen.

7. Obdolženčev zagovor, v katerem je zanikal krivdo za obe očitani mu kaznivi dejanji, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot nesprejemljiv. Na osnovi izvedenih dokazov, in sicer izpovedbe vseh v postopku zaslišanih prič, ki so bile navzoče ob dejanjih obdolženca ali so ga opazovale na monitorjih v prostorih tožilstva, kakor tudi na podlagi posnetkov varnostnih kamer ter fotografij, ki so zabeležile ravnanje obdolženca, je zanesljivo, pravilno in popolno ugotovilo, da je obdolženi ravnal na način, kot mu je očitan v opisu kaznivih dejanj v izreku sodbe ter da je zanju tudi krivdno odgovoren. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa sprejelo pravilne dejanske ugotovitve in pravne zaključke. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo obširne, tehtne in povsem sprejemljive razloge, s katerimi je utemeljilo obdolženčevo krivdo za obe kaznivi dejanji in pritožbi, ki ne prinašata ničesar novega, temveč podajata le lastno oceno zagovora obdolženca in izvedenih dokazov, ki je nasprotna tisti, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne moreta omajati pravilnosti napadene sodbe. Priči Z.Z. in D.M. sta pojasnili, da je obdolženi že dne 17. 3. 2017 prišel v prostore tožilstva in zahteval, da se mu vrnejo predmeti - denar v vrednosti 2.000,00 EUR, ki so mu bili zaseženi ob hišni preiskavi v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 186. člena KZ-1, na podlagi obdolženčevega obnašanja tega dne, pa so zaposleni na tožilstvu ocenili in zaključili, da je obdolženega težko obvladati, saj je že tedaj izrekel grožnje, zato so se vpisničarke in strojepiske dne 17. 5. 2017, ko se je pojavil pred vhodnimi vrati v prostore Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju in po domofonu zahteval, da se ga spusti v prostore tožilstva odločile, da tej njegovi zahtevi ne ugodijo. To pa je imelo za posledico, da je obdolženi vztrajno zvonil na domofon, kričal, s pestmi udarjal po vratih in vanje brcal z nogami, zaradi česar je razbil steklo na vratih in kljub vmesni zaščitni mreži naredil luknjo v vratih, pri tem pa izrekel grožnje in žaljivke, zlasti tedaj, ko je do vrat prišla državna tožilka D.Š. S. in ga vprašala kaj počne. Izrekel ji je besede, ki so navedene v opisu obeh kaznivih dejanj in izrazil jasno zahtevo, da mu odpre vrata, ker želi imeti nazaj stvari, ki so mu bile zasežene v hišni preiskavi. Navedeno so potrdile, razen že omenjenih prič, še vse preostale priče, navedene v točki 3. obrazložitve napadene sodbe, sodišče prve stopnje pa se je o ravnanju obdolženca prepričalo tudi na podlagi pregleda posnetkov varnostnih kamer, ki so zabeležile to, kar so izpovedale priče. Sodišče ni imelo razloga, da bi podvomilo v resničnost njihovih izpovedb, saj sta dejanji obdolžencu dokazani tudi z materialnimi dokazi - posnetki in s povzročeno škodo na vratih državnega tožilstva.

8. Na osnovi izpovedb prič, zlasti priče D.Š.S., ki je povedala, da je obdolženi ob dialogu z njo poškodoval vhodna vrata in zahteval, da mu zaposleni na državnem tožilstvu vrnejo ob hišni preiskavi zasežen denar, za katerega mu je bilo že dne 17. 3. 2017 pojasnjeno, da ga ne bo dobil vrnjenega, ker je postopek še v teku, zatem pa mu je na njegovo pisno zahtevo po vrnitvi denarja pisno odgovoril še državni tožilec G. P., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi obravnavani dejanji storil naklepno, z jasno namero izsiliti z uporabo sile in grožnje vrnitev v predkazenskem postopku zaseženih mu predmetov - denarja, ter da je pri tem ravnal premišljeno in načrtovano, kar je zaključilo na podlagi tega, da je pri obeh dejanjih imel pri sebi nahrbtnik, v njem pa nevarne predmete - nož s plastičnim ročajem, preklopni nož in leseni ročaj za sekiro brez kovinskega dela, kar je bilo najdeno in zaseženo ob ogledu njegovega osebnega vozila (točka 9 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi to, da je obdolženi izkazal izrazito vztrajnost in brezobzirnost, saj je zvonil po domofonu, kričal in brcal v steklena vrata ter udarjal po njih, svoje nasilje pa stopnjeval in s tem pri delavcev državnega tožilstva stopnjeval občutek ogroženosti, prestrašenosti in agonije. To so namreč povedali slednji, zaslišani kot priče, kot je to obrazloženo v točkah 3 in 4 obrazložitve prvostopne sodbe. Okoliščina, da bi ti lahko zapustili prostore tožilstva skozi prostore sodišča, o čemer govori pritožba zagovornice, na pravilno ugotovitev dejanskega stanja obravnavanih kaznivih dejanj in krivde obdolženca zanjo, nima nobenega vpliva. Ne gre namreč za odločilno dejstvo, torej tako, ki bi predstavljala zakonski znak kaznivega dejanja ali od katerega bi bila odvisna uporaba prava v obravnavani zadevi.

9. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo tudi, zakaj je verjelo izpovedbi priče B.B., da je obdolženi v prostorih za pridržanje, neposredno po obravnavanih kaznivih dejanjih še naprej izrekal grožnje, govoril o tem, kaj se bo zgodilo, ko bo prišel ven, in na podlagi česar zaključuje, da z izpovedbo priče B.N. izpovedba B. ni bila v ničemer omajana. Slednje je zaključilo tudi po presoji ostalih dokazov, ki se nanašajo na obdolženčevo vedenje, v katerem je izkazoval napet, nestrpen in brezobziren odnos do organov pregona, pri čemer je ob neposrednem srečanju z vodjo tožilstva slednjo tudi ustrahoval in to podkrepil z uporabo konkretne fizične sile, z razbijanjem po vratih in razbitjem stekla. Izpovedba priče B., za katero obdolženi v pritožbi navaja, da je pristranska, in da se mu želi maščevati, pa za samo oceno, ali je obdolženi storil očitani kaznivi dejanji in pri tem ravnal naklepno, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča ni bila niti odločilna, saj je priča izpovedala o tem, kako se je obdolženi obnašal po storjenih kaznivih dejanjih, ni pa izpovedala o samih kaznivih dejanjih.

10. Pritožbenim zatrjevanjem, da obdolženi ni ravnal naklepno, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je na podlagi zbranih dokazov ugotovilo, da je obe dejanji storil zavestno in hote, se nanju tudi pripravil (s seboj imel nahrbtnik z nevarnimi predmeti) in da ob izvrševanju kaznivih dejanj ni bil neprišteven ali bistveno zmanjšano prišteven, v kar skušata prepričati pritožbi, sklicujoč se na izvedensko mnenje doc. dr. M. K.. Prezreta namreč, da je izvedenec ugotovil, da pri obdolžencu ne obstaja duševna motnja, ki bi vplivala na njegovo presojo, da iz posnetkov v sodnem spisu ni mogoče povzeti bolezenskega vedenja in da pri obdolžencu ne ugotavlja psihopatoloških fenomenov. Izvedenec je podal mnenje, da je obdolženec mogel razumeti pomen svojih dejanj, zaradi jeze, nemoči in razočaranj (ki jih še posebej izpostavljata obe pritožbi) pa je bila njegova sposobnost obvladovanja zmanjšana, a ne bistveno. Navedeno daje podlago za zaključek, da je ravnal v prištevnem stanju, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Dolgotrajno uživanje kanabisa je po ugotovitvah izvedenca le tvegana oblika vedenja, ki pa ni odločilno vplivala na obdolženčevo sposobnost razumevanja in obvladovanja ob storitvi kaznivih dejanj. Zato se pritožbi neutemeljeno sklicujeta na to okoliščino in v njej vidita podlago za neobstoj krivde obdolženca.

11. Iz navedenih razlogov, ko torej sodišče prve stopnje ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in obstoja krivde pri obdolžencu zanju, sta pritožbi, podani zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljeni.

12. Obe pritožbi grajata tudi izrečene kazenske sankcije. Poudarjata obdolženčevo nekaznovanost, dejstvo, da je kaznivi dejanji priznal in obžaloval ter se zanju opravičil in da se zaveda, da je naredil veliko in nepremišljeno neumnost (zagovornica), ter da ga je vse povezano z obravnavanim postopkom izučilo, da v prihodnje ne bo ponavljal kaznivih dejanj (oba pritožnika). Zagovornica še navaja, da je v priporu obdolženec postal apatičen in zaskrbljen kako bo nadaljeval življenje na prostosti, da je obravnavani dejanji storil zaradi razočaranja nad delom državnih organov, da gre pri celotnem postopku za pretirano kazanje mišic na človeku, ki je dejansko bolan in potreben pomoči, da je škodljivo uživanje kanabinoidov evidentno vplivalo na obdolženčevo ravnanje in da gre za osebo, ki živi na robu družbe. Zato zagovornica in obdolženec predlagata izrek nižje kazni, obdolženi pa tudi izrek pogojne obsodbe ali pa da se kazen zapora izvrši v odprtem, polodprtem oddelku ali pa z delom v splošno korist. 13. Tudi z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo in pravilno ocenilo vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (člen 49 KZ-1) ter obdolžencu za storjeni kaznivi dejanji določilo po vrsti in višini primerni posamezni kazni zapora ter po pravilih o steku izreklo ustrezno enotno kazen zapora. Kot olajševalno je upoštevalo njegovo dosedanjo nekaznovanost, dejstvo, da sam priznava, da redno in že dalj časa uživa prepovedano drogo, pa ni štelo kot olajševalne okoliščine, temveč je to ocenilo za okoliščino, ki kaže za osebno neurejenost obdolženca. Njegov zagovor, da je miroljubna oseba in da konflikte zmeraj rešuje na miren način, glede na ravnanje, ki ga je obravnavalo, prav tako ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine, temveč nasprotno, kot okoliščino, ki pri obdolžencu zahteva kaznovanje, kot ga je izreklo. Z vsem preostalim, kar pritožbi navajata kot olajševalne okoliščine, je bilo sodišče prve stopnje seznanjeno, in čeprav jih v sodbi posebej ne ocenjuje, jih je očitno upoštevalo pri določitvi in izreku kazenskih sankcij, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezne teži storjenih kaznivih dejanj, okoliščinam v katerih sta bili dejanji izvršeni, načinu njune izvršitve, (vztrajnost obdolženca pri izvršitvi, visoka stopnja agresivnosti), kakor tudi z vidika ocene zakonodajalca o teži obeh kaznivih dejanj, kar je izkazal z višino zagroženih kazni zanju - za kaznivo dejanje oviranje pravosodnih in drugih državnih organov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 286. člena KZ-1 kazen zapora do petih let in za kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 denarna kazen ali zapor do pet let. Glede na visoko stopnjo agresivnosti in vztrajnosti, ki jo je pokazal obdolženi ob storitvi kaznivih dejanj se sodišče prve stopnje utemeljeno ni odločilo za izrek pogojne obsodbe, za kar se med drugim zavzema v pritožbi obdolženec. Navedeni okoliščini namreč ne dajeta podlage za pozitivno prognozo obdolženčevega bodočega ravnanja. Zlasti še, ker je podvržen tudi dolgotrajnem škodljivem uživanju prepovedanih drog, kar vpliva na njegovo ravnanje, kot to izhaja iz mnenja izvedenca nevropsihiatrične stroke. Način izvršitve kazni zapora, ni v domeni presoje pritožbenega sodišča in bo zato o tem odločalo sodišče prve stopnje, če bo obdolženi podal ustrezni predlog prvostopnemu sodišču. 14. Povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem, o kateri je prvostopno sodišče odločilo po drugem odstavku 105. člena ZKP, ni z ničemer povezana z izrekom kazenske sankcije, zato pritožbeno zatrjevanje obdolženca, da mu je bilo povračilo neutemeljeno naloženo, ker mu je izrečena kazen, ni pravilna. Izrek o povrnitvi škode ima temelj v obsodilni sodbi, višina škode pa je izkazana z dokazi, ki jih je v izvedlo sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka.

15. Iz navedenih razlogov, in ker pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolženca in njegove zagovornice odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

16. Iz enakih razlogov, kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse, glede stroškov in nagrade njegove zagovornice pa odločilo, da obremenjujejo proračun (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).