Jedro

Za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen je odločilno stanje v času vračanja. Zazidano stavbno zemljišče, ki se ne vrača v naravi, predstavljajo tudi zelenice, parkirišča, igrišča in podobno, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, in sicer ne glede na to, ali je objekt na njem zgrajen z dovoljenjem ali brez njega.

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (z revizijsko relevantnim delom sklepa) odločilo: - denacionalizacijski upravičenki (tj. predlagateljici) se vrnejo v last in posest podržavljene nepremičnine: sedaj parc. št. 1337/15, 1337/16, 1337/4, 1359/9, 1360/2 in 1359/2, vse k. o. ..., zavezanec za vračilo je druga nasprotna udeleženka tako, da se vzpostavi lastninska pravica za denacionalizacijsko upravičenko do celote (1/1) (I. točka izreka); - elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru na podlagi sodne odločbe - parcelacije parc. št. 1337/1 in 1359/6, obe k. o. ..., z dne 31. 3. 2015, ki ga je izdelal sodni izvedenec Matej Maligoj, je sestavni del sklepa (II. točka izreka); - prvi nasprotni udeleženec je denacionalizacijski upravičenki (tj. predlagateljici) za podržavljeno nepremično premoženje (sedaj parc. št. 1337/7, 1337/13, 1337/14, 1359/11, 1359/12, 1359/7, 1337/10, 1337/3 in 1356/7, vse k. o. ...) dolžan izplačati odškodnino v višini 212.245,64 DEM v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d. d., sedaj prvega nasprotnega udeleženca, v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa, s pripadajočimi obrestmi po Zakonu o Slovenskem odškodninskem skladu (v nadaljevanju ZSOS) (III. točka izreka); - za zmanjšano vrednost objekta na parc. št. 1359/2 k. o. ... se denacionalizacijski upravičenki (tj. predlagateljici) prizna odškodnina v višini 15.824,16 DEM, ki jo je prvi nasprotni udeleženec dolžan izplačati v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d. d., sedaj prvega nasprotnega udeleženca, v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa, s pripadajočimi obrestmi po ZSOS (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama nasprotnih udeležencev ugodilo in sklep sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka delno tako spremenilo, da se zahtevek predlagateljev za vrnitev nepremičnin sedaj parc. št. 1337/15, 1337/16, 1337/4 in 1360/2, vse k. o. ..., v naravi, v last in posest denacionalizacijski upravičenki (tj. predlagateljici) zavrne; prvi nasprotni udeleženec je denacionalizacijski upravičenki za navedene podržavljene nepremičnine dolžan izplačati odškodnino v višini 90.798,09 DEM v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d. d., sedaj prvega nasprotnega udeleženca, v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa, s pripadajočimi obrestmi po ZSOS; - v III. točki izreka delno razveljavilo, in sicer v odločitvi o utemeljenosti zahtevka za izplačilo odškodnine za podržavljeno nepremičnino (sedaj) parc. št. 1337/3 k. o. ... v znesku 137.490,08 DEM z obrestmi, in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek; - v IV. točki izreka tako spremenilo, da se zahtevek za plačilo odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine parc. št. 1359/2 k. o. ... v znesku 15.824,16 DEM z obrestmi kot neutemeljen zavrne.

3. Zoper ta sklep so predlagatelji ter prvi nasprotni udeleženec vložili dovoljeni1 reviziji. Predlagatelji izpodbijajo prvo in tretjo alinejo I. točke izreka sklepa višjega sodišča (spremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje) ter uveljavljajo bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne pritožbi obeh nasprotnih udeležencev in potrdi sklep sodišča prve stopnje tudi v I. in IV. točki izreka, podredno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Opozarjajo, da sta oba izvedenca ugotovila dejansko rabo spornih zemljišč in presodila, da jih je delno moč vrniti v naravi. Revidenti se ne strinjajo s stališčem višjega sodišča, da so parc. št. 1337/15, 1337716 in 1337/4, na katerih je divje parkirišče, zazidana zemljišča. Druga nasprotna udeleženka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala, da je bilo gramozno parkirišče pozidano z namenom uporabe kot odplačno (ali neodplačno) parkirišče. V konkretnem primeru gre za popolnoma divja parkirišča, brez gradbenega dovoljenja. Enako velja za zelenice, ki niso bile namenjene zazelenitvi s prostorskim aktom druge nasprotne udeleženke. Iz odločb Vrhovnega sodišča RS ni moč razbrati, ali je njihov dejanski stan enak konkretnemu. Izvedenec A. je pojasnil, da je pri parkiriščih pomembnejša okoliščina od njihove podlage ta, ali je parkirišče zgrajeno z namenom parkiranja vozil, torej ali gre za namensko zgrajeno parkirišče. Le v tem primeru je parkirišče mogoče šteti za objekt in uporabiti drugi odstavek 32. člena ZDen. Izvedenec je tudi pojasnil, da so na tem mestu stali objekti, ki so bili s strani druge nasprotne udeleženke porušeni v času prehoda dela zahtevka za denacionalizacijo od upravnega organa na sodišče. Izvedenec B. je pojasnil, da je parc. št. 1337/1 nastala ad hoc, ob podrtju objektov, da gre za neurejeno, divje parkirišče, brez gradbenega dovoljenja, da ne ustreza niti osnovnim gradbenim predpisom za izgradnjo parkirišč. Glede na ugotovitve iz dokaznega postopka pomeni izpodbijani sklep odločbo presenečenja, zato revidenti uveljavljajo tudi absolutno bistveno kršitev v pritožbenem postopanju. Višina zneska odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine parc. št. 1359/2 k. o. ... med strankama ni bila sporna, sporen je bil le pravni temelj za zahtevek, zaradi ugovora zastaranja prvega nasprotnega udeleženca. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da so predlagatelji zahtevek v smislu prvega odstavka 26. člena ZDen (vračilo v naravi z doplačilom razlike) ali po drugem odstavku istega člena (polna odškodnina) lahko podali šele ob ugotovitvi vrednosti s strani izvedenca - da imajo torej predlagatelji možnost izbire do konca postopka na prvi stopnji. Višje sodišče je presodilo, sklicujoč se na enotnost sodne prakse, da je zahtevek postavljen prepozno, saj gre za materialni prekluzivni rok. Pri tem je opozorilo na 26. člen prehodnih določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji2. Tako stališče je zmotno. Skrajno nekorektno je navajanje revizijskega sodišča (odločba II Ips 300/2013), da je ta prekluzivni materialni rok postavljen zaradi pravne varnosti in skrajšanja denacionalizacijskih postopkov, ki prav gotovo ne trajajo dolgo zaradi zahtevkov predlagateljev, temveč iz drugih razlogov. Višje sodišče je s svojim stališčem kršilo z Ustavo RS zajamčene pravice denacionalizacijskih upravičencev, saj jih napotuje, da bi ta zahtevek morali postaviti, še preden je zadeva prišla na sodišče. Popolnoma neživljenjsko in neekonomično je stališče, da bi predlagatelji pred pravnomočno odločitvijo o temelju zahtevka postavljali tudi že zahtevek po višini. ZDen v 26. členu eksplicitno določa, da je bila dolžnost organa, ki vodi postopek (takrat upravnega), pozvati upravičence k priglasitvi zahtevkov. Gledano s stališča prakse je ta določba neživljenjska, kar pa seveda ne pomeni, da jo je treba tolmačiti povsem drugače, kot je zapisana.

4. Prvi nasprotni udeleženec izpodbija prvo alinejo I. točke izreka sklepa višjega sodišča ter uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče odločitev v navedeni alineji razveljavi in s tem potrdi odločitev sodišča prve stopnje, podredno pa, da za podržavljena zemljišča upravičenki prizna odškodnino v skladu z Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok) v skupni višini 15.504,56 DEM (8.353,02 + 2.519,90 + 860,67 + 3.770,97) oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Višje sodišče je odločilo mimo zahtevka oziroma predloga predlagateljev, zmotno je uporabilo materialno pravo, in sicer določbi prvega odstavka 18. člena ZDen in 32. člena istega zakona, pri odločitvi o višini odškodnine pa je napačno uporabilo 44. člen ZDen v zvezi s 15. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Sodišče bi moralo odškodnino določiti v skladu z Odlokom. Prvi nasprotni udeleženec opozarja, da so predlagatelji vseskozi zahtevali vrnitev zemljišča v naravi in ne odškodnine. Do prekoračitve tožbenega zahtevka (predloga) je prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno pri odločitvi, da gre za zazidano zemljišče, na katerem je zgrajen objekt, ki ni v lasti upravičenca. Višje sodišče je spregledalo bistveno dejstvo, tj. da so bila zemljišča parc. št. 1337/15 in 1337/16 (ki sta nastali iz parc. št. 1337/1) ter 1337/4, vse k. o. ..., ob uveljavitvi ZDen nepozidana, na njih ni bilo gramoza in niso služila parkiranju vozil. Druga nasprotna udeleženka je med postopkom denacionalizacije samovoljno nasula gramoz na večji del zemljišča ter s tem prej nepozidano zemljišče spremenila v improvizirano parkirišče. Čeprav gre pri parkiriščih za enostavne objekte, mora biti njihova graditev v skladu s prostorskimi akti, kar v tem primeru ni izkazano. Gre za začasni objekt. To je upošteval tudi izvedenec A., ki ni imel nobenih pomislekov glede možnosti vrnitve v naravi. Na podlagi napačnega sklepa, da zemljišča ni mogoče vrniti v naravi, je višje sodišče v nadaljevanju napačno odmerilo višino odškodnine. Ni upoštevalo prvega odstavka 44. člena ZDen, v skladu s katerim bi moralo odškodnino določiti v vrednosti kmetijskega zemljišča in ne stavbnega (nezazidanega) zemljišča. Listine v spisu kažejo, da je bilo zemljišče parc. št. 1337/1, sedaj parc. št. 1337/15 in 12337/16, v času podržavljenja njiva. Tudi zemljišči parc. št. 1360/2 in 1337/4 sta bili ob podržavljenju kmetijski.

5. Reviziji sta bili vročeni ostalim udeležencem v postopku. Prvi nasprotni udeleženec je odgovoril na revizijo predlagateljev. Pritrjuje njihovim revizijskim navedbam glede zmotnosti odločitve sodišča druge stopnje o obstoju ovir za vrnitev v naravi, ne strinja pa se z revidenti v tistem delu, v katerem ti izpodbijajo pravnomočno odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine parc. št. 1359/2 k. o. .... Druga nasprotna udeleženka je odgovorila na obe reviziji in predlaga njuno zavrnitev; priglasila je stroške.

6. Reviziji nista utemeljeni.

**O revizijah obeh revidentov**

7. V 2. členu ZDen je uzakonjeno načelo, da se upravičencem podržavljeno premoženje primarno vrača v naravi, to je v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža.3 Šele če to ni mogoče (zaradi ovir po ZDen ali drugem zakonu)4, pripade upravičencem odškodnina (v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali denarja). Glavne ovire za vračanje podržavljenega premoženja v naravi so določene v tretjem odstavku 16. člena, 19. in 20. členu ter 32. členu ZDen (glede stavbnih zemljišč). Središčno vprašanje, ki ga načenjata obe reviziji, se nanaša na (ne)obstoj takih ovir v konkretnem primeru, tj. glede (sedaj) parc. št. 1337/15, 1337/16, 1337/4 in 1360/2, vse k. o. .... Sodišči prve in druge stopnje sta neizpodbojno5 ugotovili, da je nepremičnina parc. št. 1360/2 v naravi zelenica, parc. št. 1337/16 delno zelenica in delno tlakovan (asfaltiran) dovoz, parc. št. 1337/4 in 1337/15 pa sta gramozno parkirišče. Ob takem dejanskem stanju sta soglasno šteli, da te nepremičnine niso funkcionalna zemljišča h kateri od stavb (prim. tretji odstavek 16. člena ZDen)6, njihova vrnitev pa tudi ne bi pomenila okrnitve namena kompleksa C. (prim. 4. točko prvega odstavka 19. člena ZDen in 20. člen istega zakona), napravili pa sta različna pravna sklepa o (ne)obstoju ovire za njihovo vrnitev v smislu drugega odstavka 32. člena ZDen. Po tej določbi se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca. Sodišče druge stopnje je opozorilo na 2. člen Zakona o stavbnih zemljiščih7 (v nadaljevanju ZSZ) v zvezi s tretjim odstavkom 179. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in drugi odstavek 3. člena ZSZ8, 1.5.1. točko 2. člena Zakona o graditvi objektov9 (ZGO-1) in 6. člen Uredbe o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrste objektov in o določitvi objektov državnega pomena. Na tej podlagi je v nasprotju s (podrobneje neobrazloženim) stališčem sodišča prve stopnje sklenilo, da imajo nepremičnine (sedaj) parc. št. 1337/15, 1337/16, 1337/4 in 1360/2, vse k. o. ..., kot parkirišča in zelenice status zazidanega stavbnega zemljišča, ki se po drugem odstavku 32. člena ZDen ne vrača v naravi.

8. Iz navedb revidentov, ki se skoraj izključno nanašajo na parc. št.1337/4 in 1337/15 (gramozno parkirišče), izhaja, da kot bistvene za drugačno presojo o (ne)obstoju ovire iz drugega odstavka 32. člena ZDen od izpodbijane štejejo okoliščine nenamenskosti zgraditve parkirišča, njegove neurejenosti, divjosti, improviziranosti in začasnosti ter njegove zgraditve brez gradbenega dovoljenja in brez podlage v prostorskih aktih. Iz dodobra ustaljene in enotne prakse Vrhovnega sodišča, korektno citirane v izpodbijani odločbi, izhaja, da je za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen odločilno stanje v času vračanja10 ter da zazidano stavbno zemljišče, ki se ne vrača v naravi, predstavljajo tudi zelenice, parkirišča, parki, igrišča, rekreacijske površine in podobno, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, in sicer ne glede na to, ali je objekt na njem zgrajen z dovoljenjem ali brez njega, ker to ni stvar tega postopka.11 Pomembno je torej sedanje stanje, in sicer (zgolj) okoliščina, ali gre v času vračanja za dejansko, v naravi pozidano zemljišče (in če je, ali je objekt v lasti upravičenca). Izpodbijana odločba od stališč, zavzetih v omenjenih odločbah, ne odstopa. Vrhovno sodišče posebej poudarja, da tudi iz navedb revidentov samih izhaja, da gre v konkretnem primeru sicer res zgolj za zasilno, vendar - kar je ključno - urejeno parkirišče,12 katerega uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem. Vrhovno sodišče torej pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da vrnitev (sedaj) parc. št. 1337/15, 1337/16, 1337/4 in 1360/2, vse k. o. ..., v naravi glede na določbo drugega odstavka 32. člena ZDen ni mogoče. 9. Nesklepčne so revizijske navedbe predlagateljev o tem, da izpodbijana odločitev zanje pomeni odločbo presenečenja, saj naj bi nasprotovala ugotovitvam iz dokaznega postopka. O sodbi presenečenja je namreč mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank v postopku ni sklicevala (oziroma nobeno od sodišč nižjih stopenj), pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Z uporabo takšne pravne norme je zato lahko nedopustno poseženo v pravico strank do izjave.13 Očitno je, da v konkretnem primeru ne gre za to, da predlagatelji zaradi pravnega stališča sodišča druge stopnje svojih navedb ne bi mogli dopolniti z dejstvi, ki jih po njihovem mnenju to stališče narekuje kot upoštevna, ampak (zgolj) za to, da njegova materialnopravna presoja zanje ni ugodna, zaradi česar s svojim primarnim predlogom (zahtevkom) glede navedenih nepremičnin niso uspeli, kar pa ne (more) pomeni(ti) kršitve procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS.

**Posebej o reviziji predlagateljev**

10. Sodišče druge stopnje utemeljeno navaja, da je praksa Vrhovnega sodišča glede roka za uveljavljanje zahtevka za plačilo odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine (prim. 26. člen ZDen) enotna in dodobra ustaljena,14 navedbe predlagateljev pa v ta stališča ne vnesejo nobenega dvoma. Gre za rok materialne prekluzivne narave, katerega začetek teka je zakonodajalec določil z objektivnim kriterijem - uveljavitvijo novele ZDen-B, kar ob upoštevanju zadržanja njene uveljavitve s strani Ustavnega sodišča RS15 pomeni 7. 11. 1998, pri čemer za zadeve, v katerih še ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo, znaša 60 dni (26. člen ZDen-B) in se je torej iztekel 5. 1. 1999. Zahtevek predlagateljev za plačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine parc. št. 1359/2 k. o. ..., vložen 18. 7. 2014, je (bil) torej prepozen. Glede na revizijska izvajanja o tem, kdaj je upravni organ zadevo (šele) odstopil sodišču, velja pripomniti, da bi predlagatelji svoj zahtevek iz tega naslova (pravočasno) lahko uveljavljali in morali uveljavljati pred upravnim organom.

**Posebej o reviziji prvega nasprotnega udeleženca**

11. Sodišče druge stopnje ni odločalo mimo (ali preko) predloga oziroma zahtevka predlagateljev. Postopek na podlagi zahteve za denacionalizacijo je postopek, ki se ne začne po uradni dolžnosti in v katerem nastopajo udeleženci z nasprotujočimi si premoženjskimi interesi, med katerimi obstaja spor. Ta postopek tako ne sodi med tiste nepravdne postopke, pri katerih je namen bistveno drugačen od pravde, in v njem veljajo strožja pravila.16 Sodišče, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo, je zato sicer tudi glede oblike denacionalizacije vezano na zahtevek stranke in ni upravičeno odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki, kot je zahtevana (prim. prvi odstavek 42. člena ZDen in 62. člen ZDen v zvezi s tretjim odstavkom 56. člena istega zakona),17 vendar je bistveno, da so predlagatelji (med drugimi tudi) za nepremičnine (sedaj) parc. št. 1337/15, 1337/16 (nastali iz parc. št. 1337/1), 1337/4 in 1360/2, vse k. o. ..., uveljavljali primarno vrnitev v naravi, podredno, za primer, če to ni (ne bo) možno, pa izrecno odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d. d.18 Nasprotne navedbe prvega nasprotnega udeleženca v reviziji in druge nasprotne udeleženke v odgovoru na njegovo revizijo (lahko) pomenijo zgolj sprenevedanje.

12. Drži, da so bila zemljišča (sedaj) parc. št. 1337/15, 1337/16, 1337/4 in 1360/2, vse k. o. ..., ob podržavljenju kmetijska, vendar je bistveno, da je treba pri uporabi prvega odstavka 44. člena ZDen tudi kmetijska zemljišča šteti za nezazidana stavbna zemljišča, če so bila (že) ob podržavljenju v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje opredeljena kot stavbna oziroma če jim je namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis.19 Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovili, da so bila zemljišča (sedaj) parc. št. 1337/15, 1337/16, 1337/4 in 1360/2, vse k. o. ..., v času njihovega podržavljenja sicer res kmetijska, vendar na območju komunalno opremljenih zemljišč, zato sta utemeljeno šteli, da so bile te nepremičnine podržavljene kot nezazidano stavbno zemljišče. Opozoriti velja, da gre za pravno vprašanje, na katerega odgovor pa (usodno) vplivajo v konkretnem primeru ugotovljene dejanske okoliščine,20 ki niso predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 56. člena ZDen).

13. Glede na to, da z izpodbijanim sklepom v zadevi ni pravnomočno odločeno v celoti, se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Prim. drugi odstavek 56. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). 2 Uradni list RS, št. 65/1998, v nadaljevanju ZDen-B. 3 Prim. tudi prvi odstavek 16. člena ZDen. 4 Prim. prvi odstavek 18. člena ZDen. 5 Prim. tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in prvim odstavkom 56. člena ZDen. 6 Ta izrecno določa, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb ali civilnih pravnih oseb. Funkcionalna zemljišča, skupni prostori, deli, objekti in naprave v večstanovanjski hiši so v solastnini lastnikov stanovanj (prim. tretji odstavek 12. člena prej veljavnega Stanovanjskega zakona - SZ in prehodno določbo prvega odstavka 190. člena sedaj veljavnega Stanovanjskega zakona - SZ-1). Zato tudi sama funkcionalna zemljišča niso predmet vračanja v naravi - prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 133/2013 z dne 13. 3. 2014. 7 Zazidano stavbno zemljišče je zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, na kateri je zgrajen objekt. 8 Javna infrastruktura so tudi komunalni objekti, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so ulice, tržnice, igrišča, parkirišča, pokopališča, parki, zelenice, rekreacijske površine ter podobno. 9 Javna površina je objekt v javni rabi, in sicer površina, katere raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so javna cesta, ulica, trg, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, rekreacijska površina in podobna površina. 10 Ne torej ob uveljavitvi ZDen, kot zgrešeno navaja prvi nasprotni udeleženec. 11 Poleg odločb, citiranih v sklepu sodišča druge stopnje, prim. še I Up 63/2006 z dne 29. 10. 2008, U 1147/1995 z dne 19. 2. 1999, U 1071/1995 in U 1808/1994 z dne 4. 9. 1997, U 1173/1994 z dne 19. 3. 1997 idr. 12 Ne gre torej za zemljišča, na katerih bi se parkirani avtomobili pojavljali zgolj naključno in sporadično. 13 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-765/13 z dne 3. 12. 2015, 16. točko obrazložitve. 14 Prim. odločbe II Ips 300/2013 z dne 22. 10. 2015, II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, I Up 42/2004 z dne 19. 5. 2005 idr. 15 Gl. sklep U-I-326/98 z dne 30. 9. 1998. 16 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2011 z dne 19. 1. 2012. 17 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 1049/2005 z dne 22. 11. 2007, II Ips 471/2008 z dne 11. 12. 2008 idr. 18 Gl. njihove pripravljalne vloge z dne 30. 8. 2004, 20. 12. 2006, 28. 1. 2008, 14. 1. 2010, 24. 7. 2012, 26. 11. 2012, 4. 12. 2013 in 25. 5. 2015. 19 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 541/2005 z dne 20. 4. 2006. Po oceni Ustavnega sodišča RS so bila kmetijska in gozdna zemljišča, ne glede na pravno podlago podržavljenja, nacionalizirana kot kmetijska oziroma gozdna, če v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje niso bila predvidena za zazidavo, namembnosti pa jim tudi sam predpis, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, ni spremenil. Tako je Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZGZ) določal, da se kot gradbena zemljišča nacionalizirajo vsa zazidana in nezazidana zemljišča, ki ležijo v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij mestnega značaja (34. člen). 20 Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994.