Up-318/97

24.2.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe GITOS d.o.o., gradbeništvo, inženiring, trgovina, obrtne storitve, K. ob S., ki jo zastopajo M. J., M. J. in V. J., odvetniki iz L. na seji senata dne 24. februarja 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba družbe GITOS d.o.o. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 1700/94-7 z dne 18.6.1997 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija v izreku navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njena tožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 351/D-100/94 z dne 20.10.1994. Ministrstvo za okolje in prostor je s to odločbo zavrnilo pritožničino pritožbo zoper sklep Sekretariata za komunalno, cestno in stanovanjsko gospodarstvo Občine Nova Gorica št. 351-318/92-DE-4 z dne 11.3.1994, s katero sta bila zavržena pritožba zoper odločbo št. 351-318/92-DE-4 z dne 13.7.1993 in predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z navedeno odločbo.

2.Pritožnica navaja, da ji je sodišče kot kupcu stečajne mase Gradbeno obrtnega podjetja K. ob S. p.o. dne 24.8.1992 domaknilo v stečajnem postopku prodano navedeno podjetje. Meni, da je s tem pridobila tudi nepremičnino parc. št. 180/6 k. o. K. kljub sklepu stečajnega senata, da se stečajni postopek glede manjšega dela nepremičnin prekine do pravnomočne odločitve v postopku denacionalizacije. Pritožnica zatrjuje kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 22. in 25. člena Ustave, ker ji v postopku za denacionalizacijo nepremičnine parc. št. 180/6 k.o. K. ni bil priznan položaj stranke ali pa vsaj prizadete stranke.

B.

3.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne presoja, ali je izpodbijana odločitev pravilna oziroma zakonita v smislu instančne presoje.

4.Ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih osebe prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev upravnih organov in sodišča o pravici pritožnika, da v postopku denacionalizacije sodeluje kot stranka v postopku denacionalizacije oziroma da se ji kot osebi, ki bi bila morala biti udeležena v postopku kot stranka, prizna pravica do vložitve zahteve za obnovo upravnega postopka. Za presojo o obstoju kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa so relevantne okoliščine, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve. Zato je Ustavno sodišče v obravnavanem primeru svojo presojo moralo omejiti le na okoliščine, ki so relevantne za presojo, ali so podane zatrjevane kršitve 22. in 25. člena Ustave.

5.Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Zatrjevana kršitev ustavnih pravic iz 22. člena Ustave bi bila v obravnavanem primeru podana, če bi bila izpodbijana odločitev sprejeta v postopku, v katerem pritožnik ne bi mogel uveljaviti pravice do poštenega sojenja. Ne gre pa za presojo, ali je izpodbijana odločitev pravilna oziroma zakonita v smislu instančne presoje.

Pritožnica ne utemeljuje, zakaj naj bi ji bila z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča prekršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Smiselno zatrjuje le napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično zmotno uporabo prava.

Zatrjevane nepravilnosti pa same po sebi, tudi če bi jih Vrhovno sodišče res zagrešilo, ne pomenijo kršitve 22. člena Ustave.

Enakost bi bila prekršena, če bi Vrhovno sodišče v izpodbijani odločbi razsodilo napak in drugače, kot sicer odloča v podobnih ali enakih zadevah.

6.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Vrhovnega sodišča št. U 1700/94 in ugotovilo, da je Temeljno sodišče v Novi Gorici, Enota v Novi Gorici, dne 11.2.1992 v stečajni zadevi stečajnega dolžnika OGP K. ob S. p.o. v stečaju izdalo sklep št. St 2/90, da se stečajni postopek v delu, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. 180/6 k.o. K., prekine in da se bo postopek v tem delu nadaljeval po pravnomočni rešitvi zahteve upravičenca do denacionalizacije v upravnem postopku. Iz obrazložitve odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 351/D-100/94 z dne 20.10.1994 pa je razvidno, da je upravni organ prve stopnje že 30.3.1993 izdal sklep, s katerim pritožnici ni priznal lastnosti stranke v denacionalizacijski zadevi in da se pritožnica zoper ta sklep ni pritožila, čeprav je pritožba zoper tak sklep po izrecni določbi 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - v nadaljevanju: ZUP) dovoljena.

7.Razlog za obnovo postopka, če osebi, ki bi bila morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe, je naveden v 9. točki 249. člena ZUP. Ne glede na ugotovitve Vrhovnega sodišča o dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za njegovo odločitev, Ustavno sodišče ugotavlja, da odločitev v konkretnem primeru ne bi mogla biti drugačna že zato, ker obnove iz razlogov, navedenih v 6. do 11. točki 249. člena ZUP stranka ne more predlagati, če je tak razlog brez uspeha uveljavljala že v prejšnjem postopku (tretji odstavek 250. člena ZUP).

8.Pritožnica ne utemeljuje kršitve svoje ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Navaja le, da ji je ta pravica kratena v povezavi s kratenjem pravic iz 22. člena Ustave. Iz pritožničinih navedb in iz spisa Vrhovnega sodišča izhaja, da se je pritožnica zoper odločitev prvostopnega organa pritožila in da je o njeni pritožbi odločal pristojni upravni organ druge stopnje. Pritožnici je bilo zoper izpodbijano odločbo na voljo sodno pravno sredstvo, upravni spor, ki ga je tudi sprožila.

Upravni spor je redna sodna pot za presojanje zakonitosti odločb, izdanih v upravnem postopku, kot tudi zakonitosti dejanj in posamičnih aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.

9.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Tone Jerovšek in člana mag. Matevž Krivic in dr. Lovro Šturm.

Predsednik senata dr. Tone Jerovšek