Jedro

Stališče, po katerem bi lastninsko pravico pridobil tisti, ki je vpisan kot imetnik pravice uporabe, ne glede na to, da mu je bila ta pravica odvzeta ali pa jo je morda odsvojil celo sam, in ne tisti, ki je to pravico dejansko imel ob uveljavitvi ZLNDL, bi pomenilo odvzem upravičenj dejanskemu imeniku pravice uporabe, ki je užival varstvo, analogno varstvu lastninske pravice. Zato je potrebno določbe ZLNDL razlagati tako, da postanejo nepremičnine lastnina tistih oseb, ki imajo na nepremičnini dejansko pravico uporabe, ne glede na to, ali so vpisani v zemljiško knjigo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 4904-148/2006 z dne 14. 6. 2007 odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti stroške postopka v znesku 350 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 4904-148/2006 z dne 14. 6. 2007 ugodilo pritožbi A.A. in B.A. in pritožbi Republike Slovenije, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo RS in odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 351-132/1994-167 z dne 6. 11. 2006 (1. točka izreka). Z 2. točko izreka pa je zavrnilo zahtevo za vrnitev zemljišč s parc. št. 73/4 in 73/10, vpisanih v zk. vl. št. 573 k.o. ... ter zemljišč s parc. št. 73/19 in 73/77, vpisanih v zk. vl. št. 559 k.o. ... Iz 3. točke izreka še izhaja, da stroškov postopka ni bilo.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje z odločbo z dne 6. 11. 2006 pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu C.C. vrnil v last parc. št. 73/4 in 73/10 obe zk. vl. št. 573 k.o. ... ter parc. št. 73/19 in 73/77 obe zk. vl. št. 559 k.o. ... (1. točka izreka). Kot zavezanko za izročitev nepremičnin je določil Republiko Slovenijo, kateri je v 2. točki izreka naložil, da mora predmetne nepremičnine izročiti skrbnici za poseben primer D.D., v roku 15 dni po pravnomočnosti navedene odločbe. Nadalje je v 3. točki odločbe upravni organ odločil, da mora D.D. plačati revalorizirano odškodnino v znesku 1043, 55 EUR na TRR Republike Slovenije v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe, v 4. in 5. točki izreka pa, da Okrajno sodišče v Ljubljani po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja v zemljiški knjigi ter da vsaka stranka sama nosi stroške postopka. Zoper navedeno odločbo organa prve stopnje sta se pritožila A.A. in B.A. V pritožbi sta navajala, da sta s kupoprodajno pogodbo z dne 20. 12. 1985 kupila polovico stanovanjskega dvojčka, skupaj s pripadajočim zemljiščem, pri čemer pripadajoče zemljišče v pogodbi ni bilo določeno. Prodajalec, ki je bil zavezan za ureditev zemljiško knjižnega stanja glede prodane stanovanjske hiše, svoje obveznosti ni izpolnil, zaradi česar se kupca nepremičnine še do danes nista mogla vpisati v zemljiško knjigo. Odločitev upravnega organa temelji na geodetski odmeri izvedenca geodetske stroke, ki je izdelal elaborat za parc. št. 73/10 in 73/19 k.o. ..., na podlagi katere je GURS izdala odločbo. Odločitev upravnega organa temelji na izhodišču, da dvojčku na ... pripada le 157 m2 zemljišča, s čemer se nista strinjala. Državno pravobranilstvo pa je v imenu Republike Slovenije v pritožbi ugovarjalo svoji pasivni legitimaciji oziroma statusu zavezanke za vračilo predmetnih zemljišč, saj je navajalo, da Republika Slovenija ni njihova lastnica, zaradi česar ne more nastopati kot zavezanka za vrnitev v naravi, predmetnih parcel pa tudi nima v posesti. Pritožbeni organ je ocenil pritožbi kot utemeljeni, vendar iz drugih razlogov, kot sta jih navedla pritožnika. Ugotovil je, da je A.C. pri upravnem organu vložila zahtevek za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. 73/5, 73/9, 73/4 in 73/10 k.o. ..., ki so bile podržavljene C.C. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Navedena zemljišča so bila izročena Stanovanjski zadrugi Podrožnik z odločbo z dne 6. 4. 1960 za izgradnjo 8 stanovanjskih dvojčkov. S kupoprodajnimi pogodbami so se stanovanjske enote prodajale kupcem, vendar kupoprodajne pogodbe niso bile nikdar izvršene v zemljiški knjigi ter je zemljiškoknjižno stanje ostalo neusklajeno z dejanskim. Tako sta v vl. št. 559 k.o. ... kot lastnika nepremičnin s parc. št. 73/19 in 73/77 vpisana D.D. (do 3/4) in A.D. (do 1/4), v vl. št. 573 k.o. ... pa je kot lastnik vseh nepremičnin v vložku (tudi parc. št. 73/4 in 73/10) vpisan C.C. Drugostopni organ navaja, da navedeni vpisi kažejo na to, da so bile nepremičnine C.C. podržavljene samo formalno, ne pa tudi dejansko, samo tako so lahko namreč bila zemljišča predmet dedovanja oziroma predmet darilnih pogodb (kar izhaja iz vpisov v vl. št. 559 k.o. ...) in samo tako je lahko C.C. na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) kljub formalnemu podržavljenju postal spet njihov lastnik (kar izhaja iz vpisov v vl. št. 573 k.o. ...). Nato drugostopni organ zaključuje, da ker do dejanskega podržavljenja ni prišlo in ker so kot lastniki zahtevanih nepremičnin v zemljiški knjigi že vpisani C.C. oziroma njegovi pravni nasledniki, zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. 73/4, 73/10, 73/19 in 73/77 k.o. ... ni mogoče ugoditi, saj ni mogoče vrniti lastninske pravice na zemljišču osebi, ki je že vpisana v zemljiški knjigo kot lastnik zemljišča. Drugostopni organ še dodaja, da ni mogoče oporekati dejstvu, da na obravnavanih zemljiščih stojijo objekti, vendar ker so kot lastniki zemljišč oziroma vseh nepremičnin v zk. vložkih št. 573 in 559 k.o. ... vpisani C.C. oziroma njegova pravna naslednika, navedeno pomeni, da pri urejanju zemljiškoknjižnega stanja teh nepremičnin ne gre za upravno zadevo, pač pa gre za stvari iz sodne pristojnosti, ki jih je mogoče urediti samo v sodnem postopku. Zato je drugostopni organ odločbo organa prve stopnje odpravil, zahtevo za vrnitev predmetnih zemljišč pa zavrnil. Tožnica vlaga tožbo, ker se s tako odločitvijo ne strinja in meni, da ni pravilna. Napačno je mnenje drugostopnega organa, da naj bi vpisi v zemljiško knjigo dokazovali, da naj bi bile nepremičnine C.C. podržavljene samo formalno, ne pa tudi dejansko. Poudarja, da ni pravilen zaključek drugostopnega organa, da nacionalizirane nepremičnine C.C. naj ne bi bile odvzete iz posesti. Ta ugotovitev je nepravilna, drugostopni organ pa je tudi storil bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da dejstva o tem, da so bile vse nepremičnine, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka, z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZGZ) nacionalizirane, dejansko odvzete prejšnjemu lastniku in da so bile izročene Stanovanjski zadrugi Podrožnik za gradnjo ter da sta bila na njih (na delu) pozidana dva stanovanjska dvojčka, med strankami niso sporna. Niti Državno pravobranilstvo, niti A.A. in A.B. teh dejstev v pritožbi niso izpodbijali; zakonca A. sta prvostopno odločbo izpodbijala zgolj delno, zakonca E. pa sploh ne. Državno pravobranilstvo je nasprotovalo statusu zavezanca RS v tem postopku, vendar ne zaradi tega, ker bi trdilo, da obravnavane nepremičnine niso bile podržavljene in odvzete. Nesporno tako je, da so bile nepremičnine C.C. tudi dejansko, ne le formalno odvzete. Tožnica se sklicuje na 1. odstavek 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v katerem je določeno, da sme organ druge stopnje v mejah zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnje, s svojo odločbo odpraviti odločbo in rešiti zadevo v korist pritožnika v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP, če se s tem ne posega v pravico koga drugega. Ker je bilo med strankami v postopku nesporno, da so bile nepremičnine C.C. odvzete, drugostopni organ ni imel pooblastila, da je ugotovil drugače, izpodbijana odločba posega v pravice po ZDen in s tem v položaj tožnice. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost, kot tudi na pravilnost odločitve, saj ugotovitev drugostopnega organa, da nepremičnine C.C. naj ne bi bile odvzete, ni pravilna. Z odločbo z dne 6. 4. 1960 je bilo odločeno, da se, na podlagi ZNNZGZ, Stanovanjski zadrugi Podrožnik izročijo v posest za zadružno gradnjo stanovanjskih dvojčkov med drugim nezazidana gradbena zemljišča prejšnjega lastnika C.C., parc. št. 73/4, travnik v izmeri 751 m2, št. 73/10, travnik v izmeri 1104 m2, št. 73/5 sadovnjak (vzhodni del v izmeri do 700 m2) in št. 73/9, travnik v izmeri 756 m2. Z odločbo z dne 26. 4. 1970 je bila navedena odločba delno spremenjena, tako, da se je iz posesti C.C. odvzelo del parcele št. 73/5, vrt v izmeri 1138 m2 in ne 700 m2, ki je postal samostojna parcela z oznako 73/19 k.o. .... C.C. so bila odvzeta zemljišča v skupni izmeri 3749 m2; za del zemljišč, ki je bil pozidan (za 2313 m2), je upravičenec prejel odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe; del zemljišč, ki v naravi ni stavbišče, niti funkcionalno zemljišče k stavbam v lasti zakoncev E. in A., pa je upravičencu mogoče vrniti v naravi. Parc. št. 73/4, št. 73/10, št. 73/19 in št. 73/77 vse k.o. ..., ki jih je mogoče vrniti, so z več parcelacijami nastale iz parcel, ki so bile C.C. odvzete; zato da je bilo odmerjeno zemljišče, ki ga je mogoče vrniti v naravi, je bila parcelacija izvedena tudi v okviru denacionalizacijskega postopka. Po mnenju pritožnice je protislovno, da je drugostopni organ po eni strani ugotovil, da zemljiškoknjižno stanje ni usklajeno z dejanskim, hkrati pa je izključno na podlagi zemljiškoknjižnega stanja zavrnil zahtevo. Ker je obrazložitev izpodbijane odločbe nerazumljiva, je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Poleg tega pa tudi stanje zemljiške knjige ne dokazuje, da naj bi C.C. pravico uporabe prenesel oziroma, da je bila pravica uporabe podedovana, saj se je promet med fizičnimi osebami, izkazan v B listu za vl. št. 559 k.o. ..., nanašal na hišo, stoječo na parc. št. 402, ki z ZNNZGZ ni bila nacionalizirana. Upravni organ druge stopnje je tako nepravilno ugotovil, da zemljišča C.C. niso bila nacionalizirana in zato nepravilno odločil, da se zahteva zavrne. Navedel je še, da ni mogoče vrniti lastninske pravice na zemljišču osebi, ki je že vpisana v zemljiško knjigo kot lastnik. Ta navedba pomeni napačno pravno stališče, saj stanje zemljiške knjige po ZDen ni morebitni pogoj za denacionalizacijo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v celoti odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži povračilo stroškov tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom E.E., po odvetniku ..., v odgovoru na tožbo navaja, da je prepričan, da je izpodbijana odločba materialnopravno in dejansko pravilna, zaradi česar predlaga, da se tožba zavrne. V celoti gre slediti izpodbijani odločbi, da sta bili zemljišči s parc. št. 73/4 in 73/10, sedaj vpisani v z.k. 573 k.o. ..., izročeni Stanovanjski zadrugi Podrožnik za izgradnjo stanovanjskih dvojčkov. Dne 18. 4. 1986 je Izvršni svet SRS kot prodajalec sklenil z A.E. in njegovo hčerko B.E. prodajno pogodbo za pridobitev lastninske pravice kupcev za vsakega do 1/2 na polovici stanovanjskega dvojčka, ležečem na parc. št. 73/10 in 73/4 vl. št. 573 k.o. ... Vknjižba E.E. kot lastnika na navedenih nepremičninah je neveljavna iz materialnopravnega razloga, saj so bila omenjenemu nacionalizirana na podlagi ZNNZGZ in nato odvzeta iz posesti z odločbo z dne 6. 4. 1960. Stranka z interesom A.A. in B.A. na tožbo nista odgovorila, odgovora na tožbo tudi ni dalo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije.

Tožba je utemeljena.

Naslovno sodišče je o tožbi tožnice dne 18. 3. 2008 že enkrat odločilo s sodbo opr. št. U 1471/2007, ki pa je bila z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-2677/08-21 z dne 15. 4. 2010 razveljavljena in mu zadeva vrnjena v novo odločanje.

V obravnavanem primeru je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da so bila predmetna zemljišča podržavljena takratnemu lastniku C.C. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, v nadaljevanju ZNNZGZ). Na podlagi ZNNZGZ so bila zemljišča nacionalizirana že z uveljavitvijo tega zakona. Člen 38 tega zakona je določal, da nezazidano gradbeno zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida stavbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Prav tako iz ugotovitev v postopku izhaja, da so bile predmetne nepremičnine z odločbo z dne 6. 4. 1960 nato vzete iz posesti C.C. in izročene Stanovanjski zadrugi „Podrožnik“ za gradnjo stanovanjskih dvojčkov, vendar odločba o odvzemu navedenih zemljišč iz posesti prejšnjega lastnika „ v zemljiški knjigi ni bila izvedena“, zaradi česar je bilo v postopku ugotovljeno, da dejansko in zemljiškoknjižno stanje glede navedenih zemljišč v zemljiški knjigi nista usklajena. Kljub takšni ugotovitvi pa se je drugostopni organ postavil na stališče, da glede predmetnih nepremičnin do dejanskega podržavljenja sploh ni prišlo, ker so kot lastniki predmetnih nepremičnin v zemljiški knjigi že vpisani C.C. in njegovi pravni nasledniki. Glede na navedeno jih tudi ni mogoče vrniti, saj se v postopku denacionalizacije vračajo le dejansko podržavljene nepremičnine. Drugostopni upravni organ se je torej postavil na stališče, da je za presojo upravičenosti do denacionalizacije bistveno, kdo je bil ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl.) v zemljiško knjigo vpisan imetnik pravice uporabe in ne, kdo je bil dejanski imetnik pravice uporabe, ne glede na to, da je že sam ugotovil, da se v obravnavanem primeru zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim. Vpisani imetniki pravice uporabe pa so po stališču drugostopnega organa z uveljavitvijo Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01- v nadaljevanju ZLNDL) postali lastniki nepremičnin, na katerih so imeli prej pravico uporabe in kot taki ne morejo več zahtevati denacionalizacije nepremičnin. Pri tem ni pomembno dejstvo, da teh nepremičnin dejansko nimajo v posesti. Takšna uporaba določb ZLNDL pa je napačna. Že predlagatelj ZLNDL je v obrazložitvi izpostavil problematiko neažurnega zemljiškoknjižnega stanja, ki se je še posebej pokazala v obravnavanem primeru, ko dejstvo, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim, sploh ni bilo sporno. Stališče, po katerem bi lastninsko pravico pridobil tisti, ki je vpisan kot imetnik pravice uporabe, ne glede na to, da mu je bila ta pravica odvzeta ali pa jo je morda odsvojil celo sam, in ne tisti, ki je to pravico dejansko imel ob uveljavitvi ZLNDL, bi pomenilo odvzem upravičenj dejanskemu imeniku pravice uporabe, ki je užival varstvo, analogno varstvu lastninske pravice. Zato je potrebno določbe ZLNDL razlagati tako, da postanejo nepremičnine lastnina tistih oseb, ki imajo na nepremičnini dejansko pravico uporabe, ne glede na to, ali so vpisani v zemljiško knjigo.

Ker je drugostopni organ ZLNDL nepravilno uporabil in s tem posegel v tožničino pravico ali pravno korist, je bilo potrebno izpodbijano odločbo drugostopnega organa v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08-odl. US in 107/09- odl. US, v nadaljevanju: ZUS-1) odpraviti in zadevo vrniti temu organu v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo moral upravni organ druge stopnje materialni zakon pravilno uporabiti in preizkusiti odločbo prvostopnega organa v mejah vseh pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusiti, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev določb postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007), po katerih se tožniku, ki v sporu uspe, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.