Jedro

Delavec, ki mu je naložena rezidenčna obveznost, je dolžan biti dnevno (tedensko) ob določeni uri na določenem delovnem mestu. Če krši to obveznost, se šteje, da je neupravičeno izostal z dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Revizijske stroške krijeta stranki sami.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 28.4.1997 in z dne 21.6.1999, na podlagi katerih je D. Z. zaradi neupravičenih izostankov z dela več kot 5 dni zaporedoma v času od 21.4.1997 do vključno 25.4.1997, prenehalo delovno razmerje. Sodišče je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru izpolnjen zakoniti pogoj za prenehanje delovnega razmerja določen v 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, popravek 2/94 - ZDR). V posledici te odločitve je zavrnilo tudi njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v celoti sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pravno presojo.

Proti tej pravnomočni sodbi je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov. V obrazložitvi revizije ponovno navaja, da podpis na odredbi o delu na domu pomeni le tožnikovo potrditev datuma njenega prejema, ne pa privolitve na razporeditev na delo doma.

Odredba je nezakonita tudi iz formalnih razlogov, saj ne vsebuje pravnega pouka. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da tožnik ni ponudil nobenih dokazov o svojem prihodu dne 21.4.1997. Te dokaze pa bi po stališču revizije morala ponuditi tožena stranka, če bi vodila evidenco o javljanju tožnika. Obe sodišči sta tudi prezrli, da bi bil tožnik upravičen do sorazmerne višine pripadajočega regresa za letni dopust v letu 1997. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na 1. odstavek 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - še uporabiti v tem postopku) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče je zato pri odločanju mnogo bolj omejeno kot sodišče druge stopnje. Odločati sme le v mejah razlogov, ki jih stranka v reviziji navede. Po uradni dolžnosti presoja le morebitno kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77 in morebitno zmotno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene in obrazložene. Tožeča stranka v revizijski izjavi teh kršitev ni uveljavljala.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Podlaga presoje revizijskega sodišča ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Tega dejanskega stanja z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP-77). Prav to pa tožeča stranka z navajanjem drugačnih dejstev glede pomena svojega podpisa na odredbi direktorja, opustitvi pravnega pouka in evidenci prisotnosti, skuša doseči. Razumljiva so njena prizadevanja, da poskuša (v revizijskem postopku nedovoljeno) drugače prikazati dejansko stanje glede okoliščin, ki so bistvena podlaga za oceno, da je tožnik v času od 21.4. do 25.4.1997 neupravičeno izostal z dela.

Drugi odstavek 1. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) opredeljuje delovno razmerje kot prostovoljno razmerje med delavcem in delodajalcem zaradi opravljanja določenih del. Predmet tega razmerja je delavčeva aktivnost, delo, ali kot pravi zakon, opravljanje določenih del in ekonomsko smotrne in odgovorne uporabe sredstev (prej v družbeni lastnini). V zameno za opravljeno delo uresničuje delavec pravice in obveznosti, ki se pridobivajo pri delu in iz dela. Zakon o delovnih razmerjih v 37. členu predpisuje delovni čas, ki ne sme biti daljši kot 42 ur in ne krajši kot 36 ur na teden. Skladno navedeni zakonski ureditvi je bilo s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med tožnikom in toženo stranko, v 1. odstavku 2. točke določeno, da opravlja delojemalec delo s polnim delovnim časom v trajanju 40 ur tedensko. Takšen delovni čas je bil ohranjen tudi z odredbo direktorja (priloga B1), pri čemer je bilo kot merilo za ugotavljanje dejansko izvršenega delovnega časa tožniku naložena rezidenčna obveznost. Tako je bil dolžan "redno tedensko, vsak ponedeljek zjutraj ustno poročati direktorju in izročiti pisni izdelek že opravljenega dela oziroma njegovo kopijo".

Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da tožnik te obveznosti ni izpolnil, je pravilna njuna pravna presoja, da je neupravičeno izostal z dela. Delavec, ki mu je naložena rezidenčna obveznost, je dolžan biti dnevno (tedensko) ob določeni uri na določenem delovnem mestu. Če krši to obveznost, se šteje, da je neupravičeno izostal z dela. Zato je po presoji revizijskega sodišča, tožnikova opustitev dolžnostnega ravnanja po odredbi z dne 11.3.1997, dajala dejansko podlago za zaključek, da je podan zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR. Vsa ugotovljena dejstva, vsebovana v sodbi prve in druge stopnje so tako narekovala odločitev, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zato revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena.

Revizija tudi v delu, ki se nanaša na plačilo regresa (4. točka izreka prvostopenjske sodbe) ni utemeljena.

Za ugoditev uveljavljenemu zahtevku tožeča stranka v rednem postopku ni navedla dejanske podlage. Pravico do regresa za letni dopust za l. 1997 bi upravičevala določena dejstva, na katera bi tožnik opiral svoj zahtevek in za ugotovitev teh dejstev predlagal dokaze (2. odstavek 7. člena ZPP-77). Ker tožnik na prvi stopnji dejstev, od katerih je bila odvisna utemeljenost njegovega zahtevka, ni zatrjeval - in se zoper zavrnitev zahtevka niti ni pritožil - tudi uporaba 3. odstavka 7. člena ZPP-77 ni prišla v poštev.

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, odgovor na revizijo pa ni bil takšne narave, da bi stroške zanjo bilo mogoče šteti med potrebne stroške, je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP-77 odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe pod 2.