Jedro

Na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to škodo povrniti, tožnik pa mora dokazati vse elemente krivdne odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni dokazala obstoja mokrote in drsnosti ter nevarnosti tal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 44/2019 z dne 24. marca 2022 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v katerem je le -ta zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ker se je telesno poškodovala v delovni nezgodi dne 30. 7. 2016. Tožnica je v tožbi trdila, da je tega dne po navodilih delodajalca zlagala sadje na police na oddelku sadja in zelenjave. Ko je dvignila zaboj s sadjem in ga je želela položiti na polico, ji je zaradi mokrih, umazanih in posledično spolzkih tal nenadoma spodrsnilo, v posledici česar je izgubila ravnotežje, padla je in se je telesno poškodovala. Tožeča stranka je zatrjevala, da je odgovornost zavarovanca tožene stranke za nastalo nezgodo objektivna in tudi krivdna, ker je zavarovanka tožene stranke ravnala protipravno, ker ni poskrbela, da bi bila tla na oddelku sadja in zelenjave čista, suha in nedrseča, niti ni poskrbela za to, da bi na sporna tla namestila ustrezno protizdrsno zaščito. Prav tako ni namestila ustrezne opozorilne table, da bi tožnico kako drugače opozorila na nevarnost zdrsa in tožnici ni zagotovila ustrezno protizdrsno obutev in ni izvajala nadzora nad njenim delom. Sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Sodišče je zaključilo, da tla na oddelku sadja in zelenjave sama po sebi niso predstavljala nevarnost, ki bi presegla običajno raven, polnjenje polic s sadjem in zelenjavo pa ne predstavlja nevarne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je obravnavalo zahtevek tožeče stranke tudi po načelu krivdne odgovornosti. Pri obravnavanju te odškodninske odgovornosti pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zavarovanka tožene stranke ni ravnala protipravno. Tožnica namreč po zaključku sodišča prve stopnje ni dokazala, da bi bila tla na oddelku sadja in zelenjave v času obravnavane nezgode vidno mokra in nečista, saj bi sicer katera od prič, pa tudi sama tožnica, to opazila. Sodišče sicer dopušča možnost, da je bila na tleh takrat neopažena mokrota, saj je življenjsko pričakovati, da pri prelaganju sadja ali zelenje od le-te kaj kaplja, vendar pa manjše vodne kapljice na tleh oddelka sadja in zelenjave niso neobičajen pojav niti ob rednem čiščenju. Sodišče je zaključilo, da tožnica in priče pred obravnavano nezgodo na tleh niso opazile mokrote oziroma nečistoče, kar pomeni, da se je morebitna mokrota na tleh nahajala šele ali ob nezgodi ali pa nekaj minut pred nezgodo. Sodišče je zaključilo, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti oziroma storitve krivdnega protipravnega ravnanja v zvezi s pohodno površino in opravljanjem nadzora nad stanjem pohodne površine. Tožnica obstoja neprimernih tal ni dokazala, prisotnost morebitnih nekaj kapljic vode na tleh na oddelku sadja in zelenjave je za krajši čas običajna, pa je celo neizogibna okoliščina delovnega procesa, ki je ne more preprečiti niti stalno zaposlena čistilka. Sodišče je ugotovilo, da protipravnosti zavarovancu toženke ni mogoče očitati niti glede zagotavljanja ustrezne delovne opreme oz. obutve. Glede opozorilnih tabel je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se le-te postavijo le v primeru, da je deževno vreme in se v trgovini pričakuje nastanek vlažnih in spolzkih tal. Ker na oddelku tla niso bila vidno mokra ali nečista, zato takšnih opozorilnih tabel ni bilo potrebno postaviti in zavarovancu toženke ni mogoče očitati protipravnosti zaradi tega, ker teh tabel ni postavil. Sodišče je še ugotovilo, da je tožnica opravljala povsem običajno delo prodajalke, nad katerim ni potrebno opravljati posebnega nadzora. Sodišče je zaključilo, da tožnica protipravnega ravnanja oz. protipravne opustitve zavarovanca toženke v tem postopku ni uspela dokazati, kar pomeni, da tožnica v postopku ni uspela dokazati, da je škoda tožnici nastala v posledici protipravnega ravnanja ali opustitve zavarovanca toženke. Ker tako tožnica ni uspela dokazati vseh predpostavk odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ, je tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje že po temelju zavrnilo kot neutemeljen. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji in jih je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Tožnica je mnenja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da v danem primeru ni podana krivdna odgovornost tožene stranke za škodni dogodek materialnopravno zmotna in je v nasprotju s spisovno dokumentacijo, to je izpovedbami tožnice, zaslišanih prič ter izvedenskim mnenjem izvedenca iz varstva pri delu. Sodišče prve stopnje je zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, materialnopravno napačno zaključilo, da na strani zavarovanca tožene stranke ne obstoji protipravno ravnanje in da posledično ni podane njegove krivdne odškodninske odgovornosti za obravnavani škodni dogodek. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, da kritičnega dne na tleh naj ne bi bilo mokrote in da tožeča stranka ni dokazala obstoja mokrote oziroma protipravnega stanja in da kritičnega dne tla niso bila spolzka – zdrsna in da zato toženkinemu zavarovancu ni moč očitati, da ni poskrbel za varna tla. Tožeča stranka je namreč v postopku dokazala obstoj mokrote na tleh in s tem tudi protipravno stanje. Obstoj mokrote je v prvi vrsti, v svoji izpovedbi potrdila tožnica sama. V svoji izpovedbi je namreč povedala, da je bila kritičnega dne na spornih tleh mokrota, ki pa se ni videla in je še izpovedala, da je imela po padcu na tla mokre hlače, kar še dodatno dokazuje obstoj mokrote na tleh. Tako ne drži zaključek sodišča, da obstoja mokrote naj ne bi potrdila niti tožnica sama. Sodišče prve stopnje je tako dokazno napačno ocenilo tožničino izpovedbo in je glede odločilnih dejstev, to je obstoja mokrote nasprotje med tistim, kar sodišče navaja v razlogih sodbe glede tožničine izpovedbe in med samo vsebino le-te. Posredno sta obstoj mokrote na tleh potrdili tudi priči A. A. in B. B. Sodišče je glede stanja tal povsem napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da kritičnega dne na tleh naj ne bi bilo mokrote. Tožnica je nadalje tudi dokazala, da so sporna tla v primeru obstoja mokrote nevarna za zdrs, torej drsna, zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da so bila tla kritičnega dne varna in da niso bila spolzka. Tožnica je to dokazala tudi z izvedenskim mnenjem izvedenca iz varstva pri delu, ki je v mnenju potrdil, da je bila sporna površina, na kateri se je nahajala mokrota nevarna za zdrs, prav tako je potrdil, da bi druga talna obloga nudila boljši oprijem pri hoji. To pomeni, da je kritičnega dne bilo na kraju dogodka zaradi obstoja mokrote in posledičnosti drsnosti oz. nevarnosti za zdrs protipravno stanje, to je spolzka tla in je tožnica dokazala škodljivo dejstvo ter protipravno ravnanje toženkinega zavarovanca, ker ni poskrbel za suhost in nedrsnost tal. Delodajalec namreč takšnega stanja mokrote na tleh ni odpravil, ker bi namreč moral toženkin zavarovanec tla pobrisal, oziroma namestil takšno podlago, ki bi nudila boljši oprijem in do škodnega dogodka ne bi prišlo. Tako je podana vzročna zveza med opustitvijo toženkinega zavarovanca glede zagotovitve suhih in protizdrsnih tal in škodnim dogodkom. Sodišče je dopustilo možnost, da so bile kritičnega dne na tleh kapljice vode, ki so dejansko že naredile tla spolzka in nevarna za zdrs. To pa pomeni, da so že takšna tla, ko je na njih le nekaj kapljic vode takšna, ki so terjale od toženkinega zavarovanca, da jih počisti in ker jih ni, je ravnal protipravno. Četudi bi bile na tleh le kapljice vode, te zaradi tega, ker so naredile tla spolzka, nikakor niso predstavljale nekaj običajnega za trgovino. Glede na to, da je sodišče ocenilo, da tla v danem primeru niso bila spolzka in nevarna za zdrs, je dejansko odločilo v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca iz varstva pri delu, ki je ugotovil, da so tla v primeru kapljanja vode, spolzka in nevarna. Če bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo zaključiti, da je tožnica dokazala obstoj mokrote in drsnosti tal, s tem pa tudi opustitev toženkinega zavarovanca, ki ni poskrbel za suhost in nedrsnost tal. Sodišče bi moralo zaključiti, da če na tleh ni bilo mokrote, pa so se tam nahajale kapljice vode, je to pomenilo, da so tudi le-te naredile tla spolzka in nevarna za zdrs. To pa je terjalo od toženkinega zavarovanca, da jih počisti in jih naredi nedrsna, česar pa ni storil, kar pomeni protipravno ravnanje oziroma opustitev. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da toženka tekom postopka ni dokazala, da bi protipravno stanje povzročila tožnica sama, niti ni dokazala, da bi bilo čiščenje tal v domeni tožnice, zaradi česar se toženka v nobenem primeru ni uspela razbremeniti krivdne odgovornosti. Materialnopravno pa je napačen tudi zaključek sodišča, da na spornem delu niso bile potrebne opozorilne table glede na to, da se je kritičnega dne na spornih tleh nahajala mokrota, da je bilo nekaj kapljic vode in da so bila tla zaradi tega, po mnenju izvedenca nevarna za zdrs in bi zavarovanec toženke moral poskrbeti tudi za to, da bi na tla namestil opozorilne table, ki bi opozarjale na spolzkost tal in na nevarnost zdrsa, kar pa ni storila in to predstavlja njeno opustitev in s tem protipravno ravnanje. V kolikor bi bile kritičnega dne nameščene opozorilne table, bi se tožnica lahko izognila mokroti in do škodnega dogodka ne bi prišlo. Ker pa je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačno ugotovljenega dejanskega stanja, da mokrote ni bilo in da tla niso bila spolzka, je posledično tudi materialnopravno napačno zaključilo, da namestitev opozorilnih tabel ni bila potrebna. Posledično je po mnenju tožeče stranke tudi napačen izrek o pravdnih stroških, ki so nastali v postopku na prvi stopnji. Zato predlaga, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi ali pa da se izpodbijana sodba razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka v pritožbi ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela pri njenem delu pri zavarovanki tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnica ni opravljala dela s povečano nevarnostjo in da tla na oddelku sadja in zelenjave sama po sebi niso predstavljala nevarnosti, ki bi presegala običajno raven. Tožena stranka pa se pritožbeno ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanke tožene stranke in v tej zvezi očita, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in je v posledice zmotno uporabilo materialno pravo. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka napačno zaključilo, da iz stanja tal na predmetnem oddelku sadja in zelenjave ne izhaja nobeno protipravno ravnanje ali opustitev zavarovanca toženke. Sodišče prve stopnje je dopustilo možnost, da bi takšno protipravnost predstavljala mokra, umazana in nečista tla, da je izvedenec potrdil, da tla iz umetne mase predstavljajo nevarnost, za nastanek zdrsa in padcev, v kolikor so vlažna ali se na njih nahajajo nečistoče. Pritožba ni utemeljena glede obstoja mokrote in nečistoče na tleh, ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da priči A. A. in B. B. nista potrdili, da bi bila tla v času nezgode tožnice mokra, umazana in nečista. Da bi bila tla na oddelku sadja in zelenjave v času nezgode mokra, umazana in nečista ni potrdila niti tožnica sama. Priči A. A. in B. B. nista potrdili obstaja mokrote tal, saj po dokazni oceni sodišča prve stopnje tega nista potrdili, ker sta obe izpovedali, da se ne spomnita, da bi bila pred delovno nezgodo na tleh kakšna mokrota ali nečistoča. Tudi priča C. C., ki je v času nezgode nakupovala na oddelku sadja in zelenjave se ni spomnila, da bi bila tla v tistem času mokra in nečista. Tako ne držijo pritožbene trditve tožeče stranke, da so te tri priče posredno potrdile obstoj mokrih tal na oddelku sadja in zelenjave. Ne držijo pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišče v tem segmentu izpovedb omenjenih prič A. A. in B. B. ni dokazno ocenilo in ju ni upoštevalo, pri tem ko je ugotavljalo ali so bila tla v kritičnem času, ko je padla tožnica mokra in zdrsna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je B. B. bila zadolžena za oddelek sadja in zelenjave in je izpovedala, da je približno 5 do 10 minut pred tem, ko je šla za pomoč prosit tožnico in poslovodjo A. A., na oddelek sadja in zelenjave pripeljala voziček s sadjem in zelenjavo in takrat so bila tla lepa in čista. Tudi priča C. C., ki je v času nezgode nakupovala na oddelku sadja in zelenjave, se ni spomnila, da bi bila tla v tistem času mokra ali nečista. Priči A. A. in B. B. nista spomnili, da bi po padcu tožnice na tleh videli kakšno mokroto ali nesnago. Na podlagi izpovedbe teh prič je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni dokazala, da bi bila tla na oddelku sadja in zelenjave v času obravnavane nezgode vidno mokra ali nečista, saj bi sicer katera od prič ali pa sama tožnica to opazila. Izpovedi teh prič je sodišče dokazno ocenilo tudi v zvezi z izpovedjo same tožnice. Sodišče je zaključilo, da tožnica pred nezgodo mokrote ali nečistoče tal ni zaznala, je pa zaslišana v izpovedbi sklepala, da so bila tla mokra, saj je po padcu imela moker madež na kavbojkah. Pritožnica v pritožbi navaja, da je obstoj mokrote v prvi vrsti, v svoji izpovedbi potrdila tožnica sama. Po mnenju pritožbe naj bi tožnica obstoj mokrih tal potrdila, ko naj bi izpovedovala, da je bila kritičnega dne na spornih tleh mokrota, ki pa se ni videla. Po mnenju pritožbe to, da tožnica pred samim padcem mokrote ni videla to, ne pomeni, da je tudi po padcu ne bi zaznala. Iz izpovedbe same tožnice izhaja (glej zvočni prepis izpovedi tožnice od list. št. 90 do 91), da je izpovedala, da je po tem, ko je vzela solato, je tam bilo mokro, kar se pa ni videlo, ker so bila tla iz PVC materiala in pikasta in izpovedala je, da jo je tista teža potegnila in je padla. Zabolelo jo je v rami, nabilo jo je naprej, potem še pa nazaj. Tožnica je še izpovedala, da se ji je od mokrote poznalo na kavbojkah, ker je imela madež na hlačah. Na podlagi te izpovedbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da bi bila tla na oddelku sadja in zelenjave v času obravnavane nezgode vidno mokra ali nečista, saj bi sicer katera od prič ali pa tožnica sama to opazile. Sodišče prve stopnje pa je dopustilo možnost, da je bila na tleh takrat neopažena mokrota, ker je življenjsko pričakovati, da pri nalaganju sadja ali zelenjave od le-te kaj kaplja. Sodišče prve stopnje je obstoj nekaj kapljic mokrote na tleh dopustilo, vendar je zaključilo, da zaradi tega zavarovancu toženke ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti oziroma storitve krivdnega, protipravnega ravnanja v zvezi s pohodno površino in opravljanjem nadzora nad stanjem pohodne površine. Izvedenec je podal mnenje, da bi protipravnost glede samih tal lahko predstavljala mokra, umazana in nečista tla. Izvedenec je namreč potrdil, da tla iz umetne mase predstavljajo nevarnost za nastanek zdrsov in padcev, v kolikor so vlažna ali se na njih nahaja nečistoča. Da pa bi bila tla na oddelku sadja in zelenjave v času nezgode mokra, umazana in nečista, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kot je obrazloženo zgoraj. Zgolj nekaj kapljic mokrote na tleh pa ne predstavlja dejstva, da so tla zaradi tega bila nevarna za nastanek zdrsov in padcev, ker so le-ta nevarna le v kolikor so vlažna ali se na njih nahaja nečistoča. Morala bi biti v času nezgode mokra, umazana in nečista, da bi to pomenilo protizdrsnost stanja tal. Tožnica tako, po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje obstoja neprimernih tal ni dokazala, prisotnost morebitnih nekaj kapljic vode na tleh na oddelku sadja in zelenjave za krajši čas pa je običajna okoliščina in ne pomeni v kombinaciji s samo lastnostjo tal protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke. Tako ne držijo pritožbene trditve, da je tožeča stranka v postopku dokazala obstoj mokrote na tleh, to je zdrsnost tal in s tem tudi protipravno stanje tal. Obstoja mokrote ob samem padcu, ki bi pomenila protipravnost stanja tal ni potrdila niti tožnica sama, niti zaslišane priče. Tožnica tako obstoja mokrih tal, ki bi pomenila protipravnost stanja tal, ni dokazala. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnica izpovedala, da je imela na kavbojkah madež, kar pa glede na izpoved zaslišanih prič, ne predstavlja nepravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi bila tla na oddelku sadja in zelenjave v času obravnavane nezgode vidno mokra ali nečista, kar bi pomenilo protipravnost tal zaradi materiala, kateri je bil na tleh sadja in zelenjave. Tožnica ni izpovedala, da bi sama pred padcem videla in zaznala mokra tla. Kot že obrazloženo pa to, da je tožnica po padcu videla, da ima na hlačah madež od mokrote, ne dokazuje obstoja mokrote na tleh. Sodišče prve stopnje tako ni napačno dokazno ocenilo tožničine izpovedbe, saj tožnica ni potrdila obstoja mokrote na tleh pred samo nezgodo.

6. Podana tudi ni očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče naj ne bi v sodbo povzelo izpovedbo tožnice kot je le-ta glasila v zapisniku o glavni obravnavi. Glede odločilnih dejstev, to je o obstoju mokrote na tleh, ne obstaja v sodbi nobeno nasprotje med tistih, kar sodišče navaja v razlogih sodbe glede tožničine izpovedbe in med samo vsebino le-te, kot jo je le-ta podala, zaslišana na naroku (l. št. 90 do 91 spisa). Iz same izpovedbe tožnice tako ne izhaja, da je tožnica izpovedala o tem, da je bila na tleh mokrota. Tako tudi ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožnica vidi v tem, da je sodišče prve stopnje povsem napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da kritičnega dne na tleh naj ne bi bilo mokrote. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene izpovedbe tožnice same in zaslišanih prič zaključilo, da tožnica obstoja neprimernih tal ni dokazala, saj ne priče ne tožnica pred obravnavano nezgodo na tleh niso opazile mokrote oziroma nečistoče. Sodišče prve stopnje je dopustilo možnost, da so bile na tleh manjše vodne kapljice, kar pa ni neobičajen pojav, niti ob rednem čiščenju. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da manjše vodne kapljice na oddelku sadja in zelenjave ne pomenijo protipravnega stanja tal, saj tla iz umetne mase predstavljajo nevarnost za nastanek zdrsov in padcev le, v kolikor so mokra in vlažna ali se na njih nahajajo nečistoče. Da pa bi bila tla na oddelku sadja in zelenjave v času nezgode mokra, vlažna, umazana in nečista, pa niso potrdile ne priče in tudi ne sama, zaslišana tožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da so bila tla na oddelku sadja in zelenjave v času obravnavane nezgode vidno mokra ali nečista, kar bi pomenilo protipravno stanje tal in s tem protipravno ravnanje tožene stranke, ker naj ne bi poskrbela za varna in nedrseča tla. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da iz stanja tal na predmetnem oddelku sadja in zelenjave ne izhaja nobeno protipravno ravnanje ali opustitev zavarovanca tožene stranke. V teh, nedokazanih očitkih glede obstoja mokrote in s tem zdrsnosti tal, tako sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Tožnica obstoja neprimernih tal ni dokazala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila tla v Supermarketu ..., kjer se je poškodovala tožnica, iz umetne mase, kot je to razvidno tudi iz fotografij in mnenja izvedenca. Takšna tla so sicer gladka, ne pa drseča in so zato primerna za varno uporabo. Po mnenju izvedenca lahko takšna tla pomenijo nevarnost za nastanek zdrsov in padcev, v kolikor so vlažna ali se na njih nahajajo nečistoče. Iz mnenja izvedenca pa izhaja, da je obstoječa talna površina bila primerna za varno uporabo, sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da iz stanja tal na predmetnem oddelku sadja in zelenjave ne izhaja nobeno protipravno ravnanje ali opustitev zavarovanca tožene stranke. Lahko bi takšno protipravnost predstavljala mokra, umazana in nečiščena tla. Da bi bila tla na oddelku sadja in zelenjave v času nezgode mokra, umazana in neočiščena priči A. A. in B. B. nista potrdili, ker sta obe izpovedali, da se ne spomnita, da bi bila pri delovni nezgodi na tleh kakšna mokrota ali nečistoča. Tudi priča C. C. ki je v času nezgode nakupovala na oddelku sadja in zelenjave se ni spomnila, da bi bila tla v tistem času mokra ali nečista. Obstoja mokrote na tleh ni, zaslišana potrdila niti tožnica. Tožnica pred nezgodo mokrote in nečistoče tal ni zaznala, je pa zaslišana sklepala, da so bila tla mokra, saj je po padcu imela moker ″flek″ na kavbojkah. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da bi bila tla na oddelku sadja in zelenjave v času obravnavane nezgode vidno mokra ali nečista. Ker iz mnenja izvedenca izhaja, da takšna konkretna tla pomenijo nevarnost za nastanek zdrsov in padcev le v kolikor so vlažna ali se na njih nahaja nečistoča, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma tožnica tega ni uspela dokazati, tožnica zato ni dokazala zdrsnosti tal in s tem protipravnega ravnanja toženke. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega zaključilo, da iz stanja tal na predmetnem oddelku sadja in zelenjave ne izhaja nobeno protipravno ravnanje ali opustitev zavarovanca tožene stranke. Zato pritožba v delu, ko očita protipravno stanje tal (spolzka tla) ni utemeljena in tožnica ni dokazala škodljivo dejstvo protipravnosti ravnanja toženkinega zavarovanca, da naj ne bi poskrbel za suhost in nedrsnost tal. Ker ni šlo za stanje mokrote in posledično drsnosti na tleh, ni bila dolžnost delodajalca, da takšno stanje tudi odpravi, kot to navaja pritožba. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da v kolikor bi toženkin zavarovanec tla pobrisal oziroma nadomestil podlago, ki bi imela boljši oprijem, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Kot že obrazloženo, tožnica ni dokazala stanja tal, da bi le-ta bila mokra in zdrsna zaradi prisotnosti mokrote ali nečistoče na tleh. Iz mnenja izvedenca izhaja, da težave v prostorih, kjer se gibljejo obiskovalci in zaposleni nastanejo takrat, ko se na tleh pojavi spolzka ali vlažna površina, ki je nihče ne opazi, da takrat obstaja največja nevarnost za nastanek zdrsov in padcev, saj nihče, ki hodi po tleh ne pričakuje, da bi stopil na spolzko površino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v konkretnem primeru zavarovanec tožene stranke ni bil dolžan tla pred padcem tožnice pobrisati ali namestiti takšno podlago, ki bi nudila boljši oprijem. Sodišče je ugotovilo, da so bila tla na oddelku sadja in zelenjave iz primerne in nepoškodovane umetne mase, da zaradi potreb čiščenja ni bilo primerno, da bi se na oddelku z živili na tla nameščali protizdrsni trakovi ali preproga in da je za čiščenje na tem oddelku bila zadolžena vsakokratna vodja tega oddelka, ki je čiščenje dosledno izvajala vsaki dve uri, vmes pa še po potrebi in da ne priče ne tožnica, pred obravnavano nezgodo na tleh niso opazile mokroto oziroma nečistočo. V primeru, da se je na tleh nahajalo nekaj kapljic vode, šele ob nezgodi ali pa nekaj minut pred nezgodo, zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti v zvezi s primerno pohodno površino in opravljanjem nadzora nad stanjem pohodne površine in opustitve čiščenja tal. Zavarovanec tožene stranke ni ravnal protipravno in ni podana vzročna zveza med očitano opustitvijo toženkinega zavarovanca glede nezagotovitve suhih, protizdrsnih tal in škodnim dogodkom. Tožeča stranka po zaključku sodišča prve stopnje ni dokazala, da bi bila tla na oddelku sadja in zelenjave v času obravnavane nezgode vidno mokra ali nečista, saj bi sicer katera od prič ali pa sama tožnica to opazila. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do protokola čiščenja, ki je bil ustrezen, saj je trgovina po izpovedbah prič bila čista. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da so že takšna tla z zgolj obstojem nekaj kapljic vode terjale od toženkinega zavarovanca, da jih počisti. Delavke so čistile in brisale površine s krpo le takrat kadar je prišlo do vidne mokrote ali nečistoče in ker ni bilo dokazano, da bi nevarnost mokrote bila opažena, tudi ni bilo pričakovati, da bo kdo namestil opozorilno tablo za mokroto oziroma za spolzka tla in zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi v tej zvezi zavarovancu toženke ni mogoče očitati protipravnosti. Tudi izvedenec je v mnenju navedel, da v kolikor bi kdo zaposlene opozoril na spolzko površino in je potem ne bi pravočasno sanirali, bi lahko šlo za malomarnost in slab nadzor, v kolikor pa spolzka površina ni bila opažena, je to privedlo do zdrsa, na katerega pa ni mogoče vplivati.

7. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do tožbenih trditev tožeče stranke, da bi moral zavarovanec tožene stranke kritičnega dne postaviti ustrezne opozorilne table ali opozorilne table, ki bi opozarjale uporabnike površine na oddelku sadja in zelenjave na nevarnost zdrsa zaradi mokrih in spolzkih tal. Iz mnenja izvedenca izhaja, da se opozorilne table postavi v primeru, da je deževno vreme in se v trgovinah pričakuje nastanek vlažnih in spolzkih tal in da se opozorilne table postavijo v primeru, da se je opravilo čiščenje tal in so le-ta ostala vlažna ali pa v primeru, ko se v prodajalni opazi kakšna spolzka površina, ki še ni bila pobrisana in se s tem opozori kupce ali zaposlene na nevarnost spolzkih tal. Iz mnenja izvedenca izhaja, da se običajno opozorilne table ne nameščajo v prostorih prodajalne, ampak se nameščajo samo v primeru čiščenj med obratovanjem ali v trenutku nastanka vlažnih in spolzkih površin. Sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da izhaja iz izpovedb tožnice in prič A. A., C. C. in B. B., da nobena od njih pred nezgodo ni zaznala, da bi bila tla na oddelku sadja in zelenjave vidno mokra ali nečista. Ker ni dokazano, da bi nevarnost mokrote bila opažena, ni bilo pričakovati, da bo kdo namestil opozorilno tablo za mokra oziroma spolzka tla, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v zvezi s tem zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati protipravnosti. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da tla v danem primeru niso bila spolzka in nevarna za zdrs, s tem ni odločilo v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca iz varstva pri delu. Izvedenec je namreč ugotovil, da so tla le v primeru obstoja vode in umazanije spolzka in nevarna. Sam izvedenec konkretne spolzkosti tal ni mogel opaziti, ker pa v času škodnega dogodka na tleh mokrote in nečistoče niso opazile niti priče niti tožnica, zato sodišče prve stopnje ni odločilo v nasprotju z mnenjem izvedenca. Izvedenec je ugotovil, da bi konkretna tla pomenila nevarnost za nastanek zdrsov in padcev v primeru v kolikor so vlažna ali se na njih nahaja nečistoča, česar pa tožeča stranka, po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni dokazala. Težava v prostorih, kjer se gibljejo obiskovalci in zaposleni, nastane šele takrat, ko se na tleh pojavi spolzka in vlažna površina, ki je nihče ne opazi. Tako ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo vidi tožeča stranka v tem, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje v nasprotju z mnenjem izvedenca.

8. Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in je ugotovilo, da tožnica ni dokazala obstoja mokrote in drsnosti in nevarnosti tal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala opustitev toženkinega zavarovanca, da bi moral poskrbeti za suhost in nedrsnost tal, ker le-ta niso bila mokra ali nečista in namestitvi opozorilne table. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da če se je na tleh nahajalo le nekaj kapljic, to ni predstavljalo nevarnost za zdrs in to ni terjalo od toženkinega zavarovanca, da te kapljice počisti in da bi s tem naredi tla nedrsna in tudi ni bil dolžan namestiti opozorilnih tabel za mokra in spolzka tla, ker to niso bila v času nastanka nezgode.

9. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana protipravnost ravnanja na strani zavarovanca tožene stranke, se pravilno ni ukvarjalo z ugotavljanjem ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke in zato v tem delu ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 11. obrazložitve pravilno zapisalo, da mora ugotoviti ali so na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ, v obravnavanem primeru podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti po načelu krivdne odgovornosti in sicer, da je nastala škoda, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastankom škode ter da obstaja odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Ti elementi odškodninske odgovornosti morajo biti podani kumulativno in ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, zato v nadaljevanju tudi ni bilo dolžno ugotavljati ostalih predpostavk za tako imenovano civilno, krivdno odškodninsko odgovornost. Na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ mora namreč tisti, ki drugemu povzroči škodo to škodo povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Skladno s 135. členom OZ je krivda podana, kadar oškodovanec škodo povzroči namenoma ali iz malomarnosti. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, ker tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati, da škoda katera je nastala tožnici izvira iz protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke.

10. Glede na obrazloženost je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določb člena 353 ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo določbe člena 131 in 135 OZ. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot je obrazloženo v sodbi sodišča druge stopnje. Sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Ker sodišče prve stopnje ni ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, je zato pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Le-te je sodišče prve stopnje prisodilo toženi stranki vse v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki njene stroške. Tožnica v postopku na prvi stopnji ni uspela, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sama trpi svoje stroške postopka na prvi stopnji.

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).