Jedro

Upravni organ se v obrazložitvi svoje odločbe sicer ni izrecno skliceval na to, da mu je dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, vendar pa je po presoji sodišča iz njegove obrazložitve dovolj jasno razvidno, da je odločitev v mejah prostega preudarka in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. Dovolj natančno je ugotovil dejansko stanje, svojo odločitev pa je obrazložil in argumentiral, zakaj zaključuje, da so podani razlogi iz 55. člena ZTuj-2 za zavrnitev tožnikove prošnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Lenart zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve izhaja, da je delodajalec A.A. d.o.o. dne 11. 2. 2013 vložil prošnjo za izdajo predmetnega dovoljenja na podlagi šestega odstavka 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Upravni organ je v postopku ugotovil, da je tožnik dne 31. 3. 2012 storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Da je bil tožnik za to kaznivo dejanje obsojen izhaja iz izpisa iz centralne kazenske evidence, ki se vodi pri Ministrstvu za pravosodje in iz podatkov Okrajnega sodišča Lenart, čeprav se sodba nanaša na osebo s priimkom B. Tožnik se v uradnih evidencah vodi z dvema priimkoma enkrat C. in drugič B., vendar gre za eno in isto osebo. Upravni organ je zaprosil za pravno pomoč tudi Veleposlaništvo Republike Slovenije v Prištini, kjer so tožnika zaslišali, in mu dali možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Iz njegove izjave podane na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Prištini izhaja, da je imetnik dveh potnih listov, to je Republike Srbije in Republike Kosova. V Republiki Sloveniji mu je bil zasežen srbski potni list. Da gre za isto osebo dokazuje tudi dejstvo, da imata v Republiki Sloveniji izdano dovoljenje za bivanje že dva brata, ki se vodita z različnima priimkoma. Nadalje upravni organ ugotavlja, da iz dopisa veleposlaništva v Prištini izhaja, da je bilo na podlagi strankine izjave mogoče sklepati, da je tožnik že bil ilegalno v Sloveniji. Upravni organ zaključuje, da pri tujcu obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in da obstajajo resni razlogi za sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, kar pa predstavlja razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji (55. člen ZTuj-2).

Tožeča stranka to odločitev izpodbija s tožbo vloženo v upravnem sporu. Po njenem mnenju je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe določilo 55. člena ZTuj-2 uporabljeno prestrogo. Upravna enota bi si morala pribaviti kompleten sodni spis in sodbo ter vsebino upoštevati pri svojem odločanju. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik kaznovan ne zadostuje za utemeljitev razlogov za odločitev. Poudarja, da je bila kazenska sodba izdana zunaj obravnave. Tožnik pojasnjuje, da je dne 31. 3. 2012 želel pripotovati v Lenart na obisk k bratu kot že večkrat pred tem. Imel je srbski potni list, ki pa od 1. 1. 2012 ni več veljal zaradi osamosvojitve Kosova, zato je bil tožnik ne mejnem prehodu Gruškovje zavrnjen. Nato je poskušal vstopiti v Slovenijo na mejnem prehodu Jelšane. Tako kaznivo dejanje pa ni tako hudo in teža kaznivega dejanja ne more biti resna podlaga za sum, da utegne bivanje tožnika v Sloveniji pomeniti nevarnost za javni red in mir in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali da bo njegovo bivanje v Sloveniji povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Po mnenju tožeče stranke je nepravilno tudi sklicevanje izpodbijane odločbe na dopis Veleposlaništva Republike Slovenije v Prištini, saj mora upravni organ upoštevati zapisnik o tožnikovem zaslišanju ne pa dopis veleposlaništva. Tožnik pa navaja, da je bil v Sloveniji pri bratu večkrat v letu 2011, njegovo bivanje pa je bilo prijavljeno na Policijski postaji Lenart. V Sloveniji ni bil nikoli ilegalno, saj za to ni bilo nobenega razloga. Tožnik pa pojasnjuje, da se v dokumentih res pojavlja njegov priimek na dva načina. Rojstni list ima izdan na priimek B., ko mu je izdala potni list Republika Kosovo, pa je vpisan priimek C. Po njegovem mnenju je zmedo povzročil neurejen status Kosova in medsebojni odnosi med Srbijo in Kosovom. Tožnik meni, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožniku izda dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji oziroma podredno, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je neutemeljena.

Tujec, ki želi v Republiko Slovenijo vstopiti in v njej prebivati iz drugačnih razlogov, kot je mogoče na podlagi vizuma, mora imeti dovoljenje za prebivanje (31. člen ZTuj-2). Dovoljenje za prebivanje pomeni dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje za določen čas in za določen namen ali prebivanje za nedoločen čas (drugi odstavek 31. člena ZTuj-2). Vloga, ki jo je za tožnika vložil njegov delodajalec, je bila vložena na podlagi 37. člena ZTuj-2, to je, ko se izda dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela. Tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni ali drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Prošnjo za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela lahko vloži tujec ali njegov delodajalec. Tujec mora prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje vložiti pri diplomatskem predstavništvu ali konzulatu Republike Slovenije v tujini, delodajalec pa lahko prošnjo vloži pri diplomatskem predstavništvu ali konzulatu Republike Slovenije v tujini ali pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji. Če prošnjo za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela vloži tujčev delodajalec lahko opravlja tudi druga dejanja v postopku v skladu s tujčevim pooblastilom, ne more pa se mu izročiti izdanega dovoljenja za prebivanje (šesti odstavek 37. čelna ZTuj-2).

Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji mora izpolnjevati pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, kar pomeni, da mora imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega bivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje (tretji odstavek 33. člena ZTuj-2). Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora poleg pogojev iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2 izpolnjevati tudi pogoje, ki so s tem zakonom določeni za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje (četrti odstavek 33. člena ZTuj-2).

Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji pa se tujcu ne izda v primerih navedenih v 55. členu ZTuj-2, to je: če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena tega zakona; če je tujcu prepovedan vstop v državo; če obstajajo razlogi za domnevo, da tujec po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije; če obstajajo resni razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj; če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije; če je očitno, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje; če se v postopku izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje ugotovi, da tujec dejansko že živi v Republiki Sloveniji iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma; če se v postopku izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje ugotovi, da prihaja iz območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni ali če se v postopku izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje ugotovi, da je bila tujcu v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja zavrnjena izdaja vizuma zaradi nevarnosti za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali zaradi suma, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.

Pristojni organ obstoj razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 4. ali 5. alinee prvega odstavka 55. člena ugotavlja tudi na podlagi podatkov iz kazenske evidence, evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, ki jih v Republiki Sloveniji vodi ministrstvo, pristojno za pravosodje, evidence o pravnomočnih prekrških, ki jih vodijo prekrškovni organi, podatkov o vloženih pravnomočnih obtožnicah in izdanih nepravnomočnih sodbah, ki jih vodi pristojno sodišče ter na podlagi podatkov iz evidenc, ki jih vodi davčni organ o zapadlih neplačanih davčnih obveznostih in o davčnih prekrških, ki so označeni kot davčna tajnost (tretji odstavek 55. člena ZTuj-2).

Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 37. člena ZTuj-2, ki določa, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje, ima v teh zadevah upravni organ pooblastilo, da odloča po prostem preudarku. V upravnih zadevah, v katerih je organ po zakonu upravičen odločati po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena ZUP). Če je pristojni organ po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka.

Z določitvijo obsega prostega preudarka zakonodajalec pooblasti upravni organ, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja uporabi veljavno pravno normo, ne da bi mu veljavni pravni red vnaprej določil vsebino konkretne odločitve. V primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, je sodišče po določbi tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Namen in obseg prostega preudarka pa izhajata iz določb materialnega predpisa, s katerim je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano. Iz obrazložitve odločbe izdane po prostem preudarku mora biti razvidno, ali je upravni organ dovolj natančno in ustrezno raziskal konkretno dejansko stanje, navedeni pa morajo biti tudi razlogi, ki so ga vodili pri odločanju po prostem preudarku. Pri opredelitvi meja in namena pooblastila za odločanje po prostem preudarku je poleg besedila določbe, ki to besedilo daje (37. člen ZTuj-2), potrebno upoštevati tudi druge določbe zakona, v konkretnem primeru zlasti določbe 55. člena ZTuj-2. Upravni organ se v obrazložitvi svoje odločbe sicer ni izrecno skliceval na to, da mu je dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, vendar pa je po presoji sodišča iz njegove obrazložitve dovolj jasno razvidno, da je odločitev v mejah prostega preudarka in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. Upravni organ je dovolj natančno ugotovil dejansko stanje, svojo odločitev pa je dovolj obrazložil in argumentiral, zakaj zaključuje, da so podani razlogi iz 55. člena ZTuj-2 za zavrnitev tožnikove prošnje. Sodišče se sicer strinja s tožbeno trditvijo, da iz zapisnika o zaslišanju tožnika na Veleposlaništvu RS v Prištini ne izhaja, da je tožnik že bil ilegalno v Sloveniji, kot se navaja v izpodbijani odločbi, vendar pa po presoji sodišča ta napačna ugotovitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, saj ostale pravilne ugotovitve, to je okoliščina, da je tožnik storil kaznivo dejanje ponarejanja listin, dajejo dovolj podlage za zakonito odločitev.

Upravni organ je tako ugotovil okoliščine, pomembne za presojo, v mejah pooblastila za odločanje po prostem preudarku. Meje pooblastila so določene kot vsebinski pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca zaradi zaposlitve ali dela z 37. členom ZTuj-2. Glede tega je upravni organ relevantne okoliščine dovolj razjasnil, v okviru namena, zaradi katerega je pooblastilo za odločanje po prostem preudarku upravnemu organu sploh dano (varovanje pravic drugih in javnega interesa), pa je pretehtal tudi obstoj okoliščin, zaradi katerih se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda (55. člen ZTuj-2). Pri tem je imel upravni organ v izvedenem ugotovitvenem postopku dovolj podlage za odločitev.

Izpodbijana odločitev je torej v mejah prostega preudarka in v skladu z namenom, za katerega je ta določen, pri tem pa ne gre prezreti, da sodišče po načelu delitve oblasti nima zakonskega pooblastila za presojo primernosti uporabljenega prostega preudarka.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.