Jedro

Predmet tega upravnega spora je izključno odločitev o prošnji tožnika „za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi“ torej odločitev o zadržanju začete davčne izvršbe, zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo izključno na odlog plačila davčnega dolga, ne more biti uspešen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil prošnjo tožnika za odložitev izvršitve odločbe do odločitve organa druge stopnje o pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi št. DT 42918-79426/2014-1 07-3401-00 z dne 19. 5. 2014, ker pogoji za zadržanje davčne izvršbe po 154. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) niso izpolnjeni.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-31-187/2014-2 z dne 24. 10. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih ugotavlja, da je odločitev organa prve stopnje vsebinsko pravilna, saj je, upoštevaje 154. člen ZDavP-2, na katerega se sklicuje, začeti postopek davčne izvršbe mogoče zadržati le v primeru odobrenega odloga oziroma obročnega plačila davka ali do odločitve o vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi (v primeru ocene davčnega organa, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi), o čemer pa organ prve stopnje odloča le po uradni dolžnosti in ne tudi na predlog zavezanca. Zato meni, da bi bilo v obravnavanem primeru zahtevo tožnika pravilneje zavreči. Podrejeno zahtevo tožnika za obročno plačilo davčnega dolga je davčni organ prve stopnje obravnaval posebej in o njej odločil s sklepom DT 4292-18473/2014-2 (07-4101-01) z dne 21. 7. 2014. 3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo sklepa ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču“.

4. Toži iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma ter da je opozoril davčni organ, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. člena Pravilnika, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje tožeče stranke ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe, pri čemer delno popravlja obrazložitev in kot materialno podlago za dano odločitev namesto 154. člena navaja četrti odstavek 157. člena ZDavP-2, ki določa, da ne glede na tretji odstavek tega člena davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in utemeljena v določbah četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2. 8. V zvezi z izpodbijano odločitvijo sodišče dodaja le, da davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati. Navedena zakonska določba torej ne omogoča zadržanje izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke, kot v svojih razlogih obrazložitev izpodbijanega sklepa pravilno dopolni pritožbeni organ.

9. Iz spisa sledi, da je tožnik vložil pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi in hkrati predlagal odložitev njegove izvršitve do odločitve organa druge stopnje, podrejeno pa prošnjo za odobritev obročnega odplačevanja. Prošnja za odobritev obročnega plačevanja ni predmet izpodbijane odločitve, saj je bilo o njej, kot skladno s podatki upravnih spisov navaja tožena stranka, odločeno s sklepom z dne 21. 7. 2014. Predmet tega upravnega spora je po navedenem izključno odločitev o prošnji tožnika „za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi“ torej odločitev o zadržanju začete davčne izvršbe, zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo izključno na odlog plačila davčnega dolga, ne more biti uspešen.

10. V ostalem tožeča stranka ugovorov nima. Zato je tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. V zvezi s predlagano „ustavnopravno presojo“ sodišče še pripominja, da izpodbijana odločba ne temelji na določbah ZST-1, zato tožnikovih navedb v tej zvezi ni presojalo.

12. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 13. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer pavšalno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, iz obrazložitve pa je razvidno, da pravnorelevantna dejstva med strankama niso sporna.