Up-365/02 - 6

30. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 12. decembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 152/2001 z dne 26. 3. 2002 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1170/99 z dne 5. 4. 2001 ter sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Pd 230/97 z dne 29. 6. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo zoper pravnomočno sodbo Višjega sodišča, s katero je to zavrnilo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičene odsotnosti z dela in posledično o zavrnitvi reintegracijskega zahtevka in zahtevka za priznanje pravic iz delovnega razmerja. Pri tem je pritrdilo stališču nižjih sodišč, da predstavlja neopravljanje dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi neupravičen izostanek z dela v smislu 5. in 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR).

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišč, da v spornem obdobju ni opravljal svojega dela. Zatrjuje, da je delal doma ter v redakcijo dnevno prinašal karikature, o čemer bi moral biti zaslišan. Delavčevo zaslišanje bi bilo nujno tudi zato, ker mu je bila očitana odsotnost z dela v času, ko je pričakoval odločitev pritožbenega organa o ugovoru zoper direktorjevo odločitev. Meni tudi, da so sodišča neupravičeno v celoti prevalila dokazno breme na delavca. V sporu naj bi obveljali argumenti močnejšega, s tem pa naj bi mu bila kršena pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Z opustitvijo zaslišanja pritožnika in soočenja z urednico, ki prav tako ni bila zaslišana, sta bili kršeni tudi pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave), posledično pa je izgubila pomen tudi pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave). V posledici kršitve pravic in 14., 22. in 25. člena Ustave naj bi bili kršeni tudi pravica do dela (49. člen Ustave) in pravica do socialne varnosti (50. člen Ustave).

B.

3.Navedbe pritožnika, da temeljijo izpodbijane sodbe na zmotni ugotovitvi sodišč, da pritožnik v spornem obdobju ni opravljal svojega dela, in navedbe o tem, da so sodišča nepravilno uporabila pravila o dokaznem bremenu, predstavljajo po vsebini ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma nepravilne uporabe procesnega prava. S takšnimi očitki pritožnik pred Ustavnim sodiščem praviloma ne more uspeti. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnih sporih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni. Da bi bilo kakšno izmed pravnih stališč, na katerih temelji sodba, nesprejemljivo z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin, namreč pritožnik niti ne zatrjuje. Zgolj njegovo nestrinjanje z odločitvijo pa še ne more utemeljiti zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

4.Relevantne z ustavnopravnega vidika bi lahko bile samo navedbe pritožnika o tem, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov.

Določba 22. člena Ustave vključuje namreč tudi pravico vsake od strank, da v postopku predlaga izvedbo dokazov. Vendar pa ta pravica ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazloži, zakaj ni sledilo dokaznim predlogom. Pri tem je treba upoštevati tudi, da v določenih primerih ni nujno, da sodišče to svojo odločitev obrazloži izrecno, temveč je dovolj, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Za takšen primer gre tudi v obravnavani zadevi. Iz obrazložitev izpodbijanih sodb namreč izhaja, da temelji zaključek sodišč o tem, da pritožnik v spornem obdobju ni izpolnjeval svojih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, zlasti na ugotovitvi, da pritožnik v spornem obdobju ni opravljal dela po dogovoru z nadrejenimi. Vrhovno sodišče ob tem pojasnjuje tudi, da glede na to ravnanja pritožnika, ki naj bi samostojno delal doma in nosil karikature v redakcijo, ne bi bilo mogoče šteti za opravljanje dela. Iz navedenega posredno izhaja obrazložitev, da izvedba predlaganega dokaza ni bila bistvena. Kot izhaja iz ustavne pritožbe in njej predloženih listin, naj bi izvedba tega dokaza služila dokazovanju tega, da je pritožnik tudi v spornem obdobju delal doma in v redakcijo prinašal karikature. Ob izhodišču, da samostojnega dela pritožnika, ki ni temeljilo na sodelovanju z nadrejenimi, ni mogoče šteti za opravljanje dela, pa to dejstvo in posledično njegovo dokazovanje ni moglo biti bistveno. V zvezi s pritožnikovim očitkom, da ni bilo izvedeno soočenje med njim in urednico, pa Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnik ni izkazal, da je ta očitek uveljavljal tudi v reviziji. To pa pomeni, da ga tudi Ustavno sodišče ne more upoštevati. Procesna predpostavka izčrpanja pravnih sredstev po 51. členu ZUstS namreč ne pomeni le dolžnosti, da pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe vloži pritožbo in revizijo, pač pa tudi obveznost, da že v teh pravnih sredstvih uveljavlja tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi.

5.Ker torej v obravnavani zadevi očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan