Jedro

Terjatve denacionalizacijskih upravičencev za plačilo nadomestila iz naslova nemožnosti uporabe nepremičnin za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve so neprave denarne terjatve, ki se jih ugotavlja po cenah na dan sojenja.

V obravnavanem primeru tožniki ves čas postopka uveljavljajo terjatev na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) zoper isto toženo stranko, njena identiteta (dejanska in pravna podstat) je ves čas ostala nespremenjena. V takšnih primerih ne gre za spremembo tožbe tudi, če bi tožniki kasneje zviševali tožbeni zahtevek zaradi valorizacije po cenah na dan izdaje sodbe. Nadomestilo iz navedene zakonske določbe se odmerja po vrednosti na dan izdaje sodbe zaradi preprečitve izgube njegove vrednosti. Opravljena valorizacija višine vtoževanega zneska zato ne pomeni spremembe tožbe.

V času od uveljavitve ZDen do pravnomočne denacionalizacijske odločbe ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnine denacionalizacijski zavezanec, zato je obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča predmet razmerja med državo in njim. Tožena stranje je do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe uporabljala predmetne nepremičnine, torej je bila v tem obdobju le ona dolžna zanje plačevati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Dejstvo, da so bile tožnikom po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji vrnjene nepremičnine v last in tudi v posest, tako ni pravno pomembno. Navedenega stroška nanje ni mogoče prevaliti na podlagi odštetja od prisojenega nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen.

Tožena stranka je zavarovanje sklenila zaradi varstva pred škodnimi dogodki tedaj njenih nepremičnin. Finačno breme je bilo neposredno oziroma tesno povezano s samo uporabo nepremičnin, ki so bile pred denacionalizacijo v družbeni lastnini, tedanje imetnike pravice razpolaganja, upravljanja in uporabe (družbene lastnine) pa lahko zavezovale tudi k sklepanju zavarovalnih pogodb zaradi njihovega varstva v primeru škodnih dogodkov. Tožnike ti stroški ne bi avtomatično oziroma nujno bremenili, saj bi bil njihov nastanek odvisen od njihove (pogodbene) volje skleniti zavarovalno pogodbo.Hipotetično domnevanje, da bi enaka obveznost in posledično stroškovno breme doletelo tudi tožnike, če bi bili lastniki v spornem obdobju, torej ni pravno relevantno.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanih zavrnilnih delih in sodba sodišča druge stopnje tudi glede odločitve o pritožbenih stroških, razveljavita ter se vrne zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Razveljavita se tudi sklep sodišča druge stopnje I Cp 392/2023 z dne 26. 10. 2023 in sklep sodišča prve stopnje P 976/2022 z dne 10. 7. 2023.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1. V upravnem denacionalizacijskem postopku je bilo zavezanki Občini ... naloženo upravičencu A. A. vrniti večje število nepremičnin, tudi stavbo ..., ("graščino"), v kateri je 19 stanovanj, stavbo ..., ki obsega 6 stanovanjskih in gospodarskih enot in stavbo, ..., v kateri je 14 stanovanj ter gospodarsko poslopje, ki pripada "graščini". Stanovanja je Občina ... oddajala v najem za neprofitno najemnino (pri čemer je bilo nekaj neoddanih), gospodarsko poslopje pa so uporabljali kmetje za pisarniške posle, skladišče in nastanitev sezonskih delavcev.

2. Tožniki so pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca. S tožbo so zahtevali nadomestilo po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) iz naslova nemožnosti uporabe za obdobje 16 let (od uveljavitve ZDen do vrnitve) in sicer za stanovanjska objekta v višini tržne najemnine za profitna stanovanja v Občini ... (4,00 EUR/m2, oziroma skupno 1,674.624 EUR), za gospodarski objekt pa v višini tržne najemnine za poslovne prostore (2,00 EUR/m2, oziroma skupno 1,024.896 EUR), vsak skladno s svojim dednim deležem.

3. Sodišče prve stopnje je odločilo, da so tožniki upravičeni do odmene v višini neprofitne najemnine za zasedena stanovanja, ker so jim bila ta vrnjena obremenjena, najemniki pa so po prvem odstavku 150. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) dolžni plačevati najemnino po metodologiji za neprofitna stanovanja; v višini tržne najemnine pa za čas, ko so bila stanovanja nezasedena (nekatera ves čas, druga po izselitvi najemnikov). Kot osnovo za izračun odmene za zasedena stanovanja je uporabilo neprofitno najemnino, določeno po pogodbah za vsako posamezno stanovanje, za zasedena stanovanja, za katera pogodb ni bilo, pa s pomočjo izvedenke za finance in ekonomijo in jo nato s programom SURS valoriziralo na 29. 12. 2007; za nezasedena stanovanja je s pomočjo izvedenca gradbene stroke izračunalo povprečno tržno najemnino, ki jo je za celo obdobje izračunal po cenah na isti datum, vse za vsako stanovanje za vsako stavbo posebej. Ugotovilo je, da seštevek valoriziranih najemnin znaša 1.024.677,52 EUR in sicer - za nepremičnino ...: 218.357,39 EUR, za nepremičnino ...: za vsoto deležev tožnikov 762.939,37 EUR in za nepremičnino ...: 43.380,66 EUR. Od tega je odštelo stroške vzdrževanja (78.455,55 EUR), upravljanja (57.967,36 EUR) in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (3.308,08 EUR), ostanek 884.946,53 EUR pa je prisodilo tožnikom skladno z njihovimi deleži, poleg tega pa je prisodilo še zakonske zamudne obresti od 19.9.2013 dalje do plačila. Tako je tožena stranka dolžna plačati tožniku B. B. znesek 353.978,61 EUR, dedičem po pok. C. C. znesek 176.989,31 EUR, dedičem po pok. D. D. znesek 176.989,31 EUR (dediči so E. E., F. F. in B. B., vsak z deležem 1/3) ter je tako tožena stranka vsakemu od njih dolžna plačati po 58.996,44 EUR, tožnici G. G. znesek 88.494,65 EUR in tožnici H. H. znesek 88.494,65 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

4. Sodišče druge stopnje je glede glavne stvari pritožbi tožnikov zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje delno ugodilo, prvostopenjsko sodbo je delno spremenilo in tožnikom prisojene zneske nekoliko zvišalo, pritožbo toženke zoper ugodilni del pa je v celoti zavrnilo. Vsem je ugodilo glede odločitve o stroških, stroškovno odločitev je razveljavilo ter vrnilo zadevo v tem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Na podlagi izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje je tako tožena stranka tožniku B. B. dolžna plačati še nadaljnji znesek 38.583,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9. 2013 dalje do plačila, dedičem po pok. C. C. še nadaljnji znesek 19.291,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2013 dalje do plačila, dedičem po pok. D. D. še nadaljnji znesek 19.291,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2013 dalje do plačila (dediči so E. E., F. F. in B. B., vsak z deležem 1/3) ter je tako tožena stranka vsakemu od njih dolžna plačati še nadaljnjih po 6.430,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9. 2013 dalje do plačila, tožnici G. G. še nadaljnji znesek 9.645,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2013 dalje do plačila in tožnici H. H. še nadaljnji znesek 9.645,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19,9.2013 dalje do plačila. Višje tožbene zahtevke je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. V razlogih je poudarilo, da je zvišanje posledica valorizacije zneskov, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje po cenah na dan 29. 12. 2007 na podlagi podatkov Statističnega urada RS na dan vložitve tožbe 27. 12. 2012 (gre za uskladitev z inflacijo), od katerih so bili odšteti na enak način valorizirani stroški (upravljanja, zavarovanja, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča).

Dopuščeno revizijsko vprašanje

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 340/2023 z dne 16. 11. 2023 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj:

◦ Ali je bilo s tem, ko nadomestilo po drugem odstavku 72. člena ZDen ni bilo prisojeno po cenah na dan izdaje sodbe, pravilno uporabljeno materialno pravo?

◦ Ali bi morali tožniki denarni dajatveni tožbeni zahtevek, postavljen v tožbi, do izdaje sodbe, s katero je bil njihov zahtevek najmanj do polovice zavrnjen, zvišati, da bi bili upravičeni do odškodnine po cenah na dan izdaje sodbe, sicer bi jim sodišče prisodilo več kot so zahtevali?

◦ Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta v breme tožnikov obračunali nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in zavarovanje?

Povzetek revizijskih navedb

6. Zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim ni bilo ugodeno tožbenim zahtevkom, vlagajo tožniki dopuščeno revizijo. Predlagajo, naj se sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, stroški revizije pa naj se štejejo kot nadaljnji stroški postopka. Predlagajo tudi razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje I Cp 392/2023 z dne 26. 10. 2023, v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje P 976/2022, z dne 10. 7. 2023.

7. V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem poudarjajo, da je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da gre pri nadomestilu iz drugega odstavka 72. člena ZDen za ugotavljanje v preteklosti nastale terjatve, ki se šele z odločitvijo sodišča odrazi v denarju (nečista denarna terjatev), in se ta ugotavlja po razmerah v času sojenja. Vrhovno sodišče se je v več odločitvah izreklo, da se vrednost tržnih najemnin ugotavlja po cenah na dan sodbe sodišča prve stopnje oziroma na dan izdelave izvedenskega mnenja. Sklicujejo se na sodb0 in sklep II Ips 291/2015, sklep II Ips 21/2011, sklep II Ips 21/2011, sodbo II Ips 40/2000 in druge. Sodišči sta ugotavljali prikrajšanje po razmerah na dan 19. 12. 2007, to je na dan pravnomočnosti odločbe, s katero je bilo premoženje vrnjeno njihovim pravnim prednikom ter po cenah na dan 27. 12. 2012, to je na dan vložitve tožbe, torej od časa sojenja zelo oddaljenem trenutku. S tem nista ugotavljali prikrajšanja na podlagi pravne podlage, na katero sta se sicer sklicevali in so jo tožniki uveljavljali v tem postopku. Zato je bilo materialno pravo oziroma določba drugega odstavka 72. člena ZDen napačno uporabljena.

8.Glede drugega dopuščenega vprašanja poudarjajo, da so v tožbi navedli, katere nepremičnine so jim bile v postopku denacionalizacije vrnjene v last in posest, zahtevek iz naslova nezmožnosti koriščenja nepremičnin pa so postavili za stanovanjske površine v višini tržne najemnine za profitna stanovanja v Občini ..., ki so jo ocenili na 4,00 EUR/m2, za gospodarski objekt pa v višini tržne najemnine za poslovne prostore, ki so jo ocenili na 2,00 EUR /m2, pri čemer so že v tožbi tudi zapisali: "Ker predstavljajo zneski pod to točko tožbe in pod točko 6 tožbe tako imenovano nečisto terjatev, se le-ta presoja po vrednosti na dan odločitve sodišča." Med postopkom so večkrat ponovili predlog, da se oceni prikrajšanje po cenah ob izdelavi mnenja in tudi sodišče je izvedencem nalagalo ocenitev po cenah na dan izdelave mnenja. Prvostopenjsko sodišče je preračunalo prikrajšanje na dan 29. 12. 2007, višje sodišče pa na dan vložitve tožbe - 27. 12. 2012, z obrazložitvijo, da je pri tem upoštevalo veljavno sodno prakso v okviru postavljenega tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki pa tega med postopkom ni zvišala in ga je postavila po cenah na dan vložitve tožbe. Sklicevalo se je na prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem je pri odločanju vezano. Takšno pravno stališče sodišča pa je zmotno. Ves čas postopka je šlo za isto terjatev iz iste dejanske in pravne podlage, kar je sicer upoštevalo tudi sodišče, ki je za dele vrnjenih nepremičnin (poslovne prostore in nezasedena stanovanja) ugotavljalo hipotetično najemnino, za stanovanje oddano v neprofiten namen pa na določen trenutek valorizirano najemnino. Na tak način izračunana hipotetična najemnina je bila tudi ob koncu glavne obravnave po posameznih postavkah (površini, ceni na m2) nižja, kot je bila postavljena v tožbenem zahtevku. Če bi bila višja in tožniki svojega zahtevka ne bi zvišali, bi jim seveda sodišče ne moglo prisoditi več, kot so zahtevali. Tako pa jim je prisodilo več kot polovico manj. S tem je zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče svojega stališča ni pojasnilo v okviru materialno procesnega vodstva, je tožnike prikrajšalo tudi v pravici do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšno stališče nasprotuje tudi kriterijem za opredelitev tožbenega zahtevka v procesnem smislu, če se upošteva teorija o enakovrednosti tožbenega predloga in tožbenega temelja, ko tožniki ves čas zatrjujejo isto dejansko pravno podlago, kot tudi, če se upošteva čista procesna teorija tožbenega zahtevka.

9.Glede tretjega dopuščenega vprašanja se sklicujejo na sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 172/2011 ter II Ips 172/2011 in druge. Poudarjajo, da se sodišči v zvezi s stroški zavarovanja sklicujeta na mnenje izvedenca, po katerem naj bi bilo zavarovanje družbene nepremičnine v preteklosti obvezno. Vendar zaključka o tem, da bi ga zagotovo utrpeli tudi tožniki, ne utemeljujeta na tem izhodišču, pač pa naj bi bila tožena stranka kot dober gospodar dolžna skleniti zavarovanja za take nepremičnine. Učinek zavarovanja naj bi bil v korist upravičencev, pri čemer pa ne pojasnita, na kakšen način. Med zavarovalcem in zavarovalnico obstoji pogodbeno razmerje, na podlagi katerega zavarovalec zavaruje določene rizike, glede katerih se sam odloči, v primeru njihovega nastanka pa njemu ali tistemu, v korist katerega je sklenjena pogodba, zavarovalnica izplača odškodnino. Da bi bile pogodbe sklenjene v korist tožnikov, tožena stranka ni trdila. Od koristi, ki bi jo imeli, če bi lahko upravljali s premoženjem, pa se odštejejo le tisti stroški, ki bi jih oni in ne tožena stranka zagotovo imeli, in zato za obračun zavarovalnine ni pravne podlage. Glede stroškov nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč so se že med postopkom in v pritožbi sklicevali na sodbo II Ips 98/2015, v kateri je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je na podlagi 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) zavezanec za plačilo za uporabo stavbnega zemljišča neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Toženka je do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe uporabljala nepremičnino, zato je bila zanjo dolžna plačevati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Odločitvi prvo in drugo stopenjskega sodišča sta torej materialnopravno napačni in odstopata od uveljavljene sodne prakse, ne da bi pojasnili razloge za tak odstop. Obrazložitev je brez podlage v listinah v spisu in materialnopravno zmotna ter pomeni kršitev 22. člena Ustave. Zaradi opisanih kršitev sodišče ni ugotavljalo prikrajšanja v času izdaje sodne odločbe, pač pa 11 let pred tem in prikrajšanja ni pravilno ugotovilo.

10.Vložili so tudi dopolnitev revizije, s katero so le dopolnili navedbo EMŠO tožnice I. I., izpisek iz matičnega registra o smrti za pokojno C. C. in izpisek iz rojstne matične knjige za tožnico J. J. s prevodom, kot je bil pridobljen iz zapuščinskega spisa D 411/2022 Okrajnega sodišča v Celju.

Navedbe v odgovoru na revizijo

11.Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga, naj se revizija kot neutemeljena zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

12.Poudarja, da razlaga rednih sodišč o zavezancih za povračilo izgube denacionalizacijskim upravičencem ni ustavno skladna. Vrhovnemu sodišču predlaga, da uporabi Schumannovo formulo. Če je mogoče zakonske določbe razlagati na več načinov, je v pristojnosti sodišč in izvršnih organov odločitev, kako jih bodo v skladu s pravili razlage pravnih norm razlagali, pri tem pa ne smejo izbrati razlage, ki bi hkrati pomenila kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine. Sodišče bi moralo prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem v skladu z določbo 156. člena Ustave ali pa znotraj v pravni stroki uveljavljenih metod razlage najti ustavno skladno razlago zakonske norme. Sklicuje se na pomen jezikovne razlage 72. člena ZDen. Razlaga sodišč glede zavezanca za plačilo odškodnine iz drugega odstavka navedene določbe posega v njeno ustavno pravico do lastninske pravice iz 33. člena Ustave RS. Namen ZDen je bil sicer v popravi krivic, vendar pa to ne pomeni, da bi bili predpisi, na podlagi katerih je bilo izvedeno krivično podržavljanje, sami po sebi neveljavni ali izpodbojni. Ko pride do kolizije dveh sobivajočih pravic, se nasprotje med pravicama uskladi na podlagi praktične konkordance. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 66/2017 in na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Saliba proti Malti z dne 8. 11. 2005. Vsak poseg v pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) je predpisan z zakonom, zasledovati pa mora vsaj enega ali več legitimnih ciljev. Podana mora biti razumna zveza med samim posegom v pravico ter ciljem, ki se s tem posegom zasleduje. Poseg in cilj pa morata biti sorazmerna. V zvezi s tem se sklicuje na načelo pravne države iz 2. člena Ustave. S tem, ko ZDen ne določa, kdo je zavezanec za povračilo nadomestila za nemožnost uporabe nepremičnine iz drugega odstavka 72. člena, je podana pravna praznina. Pravne praznine, katere ni mogoče z metodami razlage zapolniti, pa so protiustavne. Upoštevaje različne metode razlage je navedeni določbi mogoče pripisati vsebinsko različne diametralno nasprotne pomene, posledično pa kršitev načela pravne varnosti dopušča sodiščem arbitrarno odločanje. Sklicuje se še na zadevo ESČP Sierpinski proti Poljski. Razlaga rednih sodišč, da je zavezanec za povračilo škode denacionalizacijskim zavezancem, ki nima vpliva na tek denacionalizacijskega postopka, ter s tem povezano stališče Vrhovnega sodišča, da je podana odgovornost upravnega organa, ki je vodil postopek denacionalizacije le, če se dokaže, da je namenoma zavlačeval postopek, je v nasprotju s stališčem ESČP. Breme povračila škode, ki je v prvi vrsti posledica nerazumno dolgega trajanja denacionalizacijskih postopkov, je nesorazmerno prevaljeno na denacionalizacijske zavezance, ki zaradi stališča Vrhovnega sodišča niti ne morejo doseči povrnitve zneska plačane odškodnine, čeprav postopka niso zavlačevali. Predlaga, da Vrhovno sodišče zaradi neustavne pravne praznine prekine postopek ter na podlagi 156. člena Ustave in 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prične postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 72. člena ZDen. V neskladju z načelom delitve oblasti bi bilo, če bi sodniki rednih sodišč in ustavnega sodišča prevzeli zakonodajne pristojnosti. Izjema bi bila možna le, če bi bila v konkretnem primeru z ustavo skladna le zakonska ureditev oziroma bi vsebino zakona lahko izluščili neposredno z razumevanjem besedila. Zakonodajalčeva naloga bi bila le v tem, da to rešitev uzakoni. Tak primer morda lahko predstavlja le odločba Ustavnega sodišča št. U-I-25/92, s katero je kot denacionalizacijske upravičence izenačilo fizične in pravne osebe. Sklicuje se tudi na dolžnost odločanja po analogiji. Sodna praksa rednih sodišč ni formalni pravni vir, temveč le sekundarni. Uporaba sodne prakse ne sme biti arbitrarna, protiustavna, nepremišljena in nekritična, temveč v vsaki zadevi znova preizkušana z vidika pravne znanosti, predpisov, novih spoznanj pravne znanosti, družbenih sprememb.

13.Revizija je tudi nerazumljiva in nedovoljena ter jo je treba zavreči. Tožniki zanemarijo, da so za tista stanovanja, ki so bila v uporabi s strani najemnikov - prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice oziroma njihovih pravnih naslednikov v smislu tretjega odstavka 147. člena SZ, upravičeni do odmene v višini neprofitne najemnine za obdobje trajanja upravičenj iz stanovanjske pravice, v preostalem obsegu pa upravičeni do profitne oziroma tržne najemnine. Enako velja tudi za sprva zasedena stanovanja po prenehanju upravičenj iz stanovanjske pravice, torej po izselitvi najemnikov. Konkretizirano bi morali navajati, v katerem delu je njihova denarna terjatev nečista, v reviziji pa se le nesubstancirano sklicujejo, da je bil zahtevek najmanj do polovice zavrnjen. Že med postopkom bi lahko prilagodili tožbene zahtevke. Dokazni postopek je namreč pokazal, v katerem delu so upravičeni do neprofitnih in v katerem delu do tržnih najemnin, v tem delu bi morali zahtevek oblikovati kot nečisto denarno terjatev. Judikatura, na katero se sklicujejo (II Ips 21/2011, II Ips 40/2000, II Cp 526/2017, II Cp 2217/2019 in II Ips 291/2015), pa se nanaša na tržno najemnino.

14.Glede odločitve v zvezi z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča in stroški zavarovanja poudarja, da ga je bila dolžna plačevati, ker je v obravnavanem obdobju uporabljala nepremičnine. Ta strošek bi, če bi nepremičnine prejeli v last in posest in jih uporabljali že od uveljavitve ZDen, bremenil tudi tožnike. Ti si zmotno razlagajo, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 98/2015 zgolj pojasnilo, da je toženka do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe uporabljala nepremičnine in bila dolžna plačevati nadomestilo, ni pa presojalo vprašanja, ali bi ta predstavljal tudi breme tožnikov, če bi jim bile vrnjene nepremičnine v posest in v uporabo že ob uveljavitvi ZDen. Glede stroškov zavarovanja poudarja, da je bilo zavarovanje v preteklosti za družbene nepremičnine obvezno. Ker je tožena stranka javnopravni subjekt - občina, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila kot dober gospodar dolžna skleniti ustrezna zavarovanja premoženja, še posebej za sporne nepremičnine, za katere je bila vložena zahteva za vračilo v naravi in so bili ti stroški nujni oziroma potrebni.

Presoja utemeljenosti revizije

15.Revizija je utemeljena.

16.Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkuša le v okviru pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Teh okvirov revidenti niso prestopili.

17.Revizijsko sodišče najprej odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na revizijo, v katerem poudarja, da predstavlja določba drugega odstavka 72. člena ZDen protiustavno pravno praznino in (ponovno) predlaga prekinitev postopka zaradi ocene ustavnosti te določbe na Ustavno sodišče. Vrhovno sodišče se je do enakega predloga tožene stranke že opredelilo v tej pravdi, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil navedeni predlog zavrnjen.

Zavzelo je stališče, da ne gre za protiustavno pravno praznino in da ni razlogov za prekinitev postopka ter za vložitev zahteve za oceno ustavnosti navedene zakonske določbe, in da dejstvo, da Ustavno sodišče še ni presojalo protiustavnosti drugega odstavka 72. člena ZDen, glede tega, kdo je zavezanec za plačilo nadomestilo, ne zadošča za odločitev o prekinitvi postopka. Tožena stranka tudi v odgovoru na revizijo izpostavlja enako vprašanje in navaja enake oz. podobne razloge. Vrhovno sodišče ji zato v tem delu odgovarja s sklicevanjem na svoj navedeni sklep.

Glede prvega in drugega dopuščenega vprašanja

18.Terjatve denacionalizacijskih upravičencev za plačilo nadomestila iz naslova nemožnosti uporabe nepremičnin za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve so neprave denarne terjatve, ki se jih ugotavlja po cenah na dan sojenja. Ker gre za ugotavljanje v preteklosti nastale terjatve, ki se šele z odločitvijo odrazi v denarju (nečista denarna terjatev), se ta ugotavlja po razmerah v času sojenja. Pri odmeri nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, ko se upravičenčeva korist ugotavlja s pomočjo tržnih najemnin, to pomeni, da se vrednost tržnih najemnin ugotavlja po razmerah oziroma po cenah, kakršne so v času sojenja (to je odločitve na prvi stopnji oziroma izdelave izvedenskega mnenja, na katerega se opre sodba). Nič drugače ni, ko gre za neprofitne najemnine. Tudi te predstavljajo v preteklosti nastale terjatve, ki zaradi potrebe po ovrednotenju po cenah na dan izdaje sodbe pridobijo naravo nečistih denarnih terjatev. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je torej, da je treba zahtevano nadomestilo iz drugega odstavka 72. člena ZDen prisoditi po cenah na dan izdaje sodbe.

19.Sodišče druge stopnje je sicer zavzelo materialno pravno pravilno stališče glede prvega dopuščenega vprašanja, vendar pa je nepravilno zaključilo, da je podana procesna ovira za prisojo nadomestila po cenah ob sojenju, ker naj tožniki ne bi zahtevali nadomestila po vrednosti na dan izdaje sodbe in torej niso spremenili tožbe ter niso iz te podlage še posebej zvišali tožbenega zahtevka. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je iz podatkov spisa razvidno nasprotno, da so tožniki že v tožbi (v njeni 7. točki) zahtevali odmero po cenah v času sojenja v okviru postavljenega tožbenega zahtevka in pri tem vztrajali ves čas postopka. Zaključek sodišča druge stopnje je zato procesno pravno zmoten, sodišče pa je storilo v reviziji očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP (kršeno načelo dispozitivnosti).

20.Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). V obravnavanem primeru tožniki ves čas postopka uveljavljajo terjatev na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen zoper isto toženo stranko, njena identiteta (dejanska in pravna podstat) je ves čas ostala nespremenjena. V takšnih primerih ne gre za spremembo tožbe tudi, če bi tožniki kasneje zviševali tožbeni zahtevek zaradi valorizacije po cenah na dan izdaje sodbe. Nadomestilo iz navedene zakonske določbe se odmerja po vrednosti na dan izdaje sodbe zaradi preprečitve izgube njegove vrednosti. Opravljena valorizacija višine vtoževanega zneska zato ne pomeni spremembe tožbe.

21.Ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen do kar približno dveh tretjin, je evidentno, da je ostal neprisojen še znesek za nadaljnjo - višjo odmero nadomestila. Tožnikom ni bilo treba še posebej zviševati zahtevka, kot zmotno zaključuje sodišče druge stopnje. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje je ob povedanem negativen.

Glede tretjega dopuščenega vprašanja

22.Glede vprašanja odštevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izpodbijana pravnomočna odločitev odstopa od dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča. Od okoliščin konkretnega primera je odvisno, katere okoliščine je treba ugotavljati pri določanju višine koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec imel, če bi premoženje dobil v upravljanje in v uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji in v tem okviru, katere stroške je dopustno odšteti od ugotovljene koristi. V sodbi II Ips 98/2015 z dne 14. 4. 2016 pa je Vrhovno sodišče navedlo, da je odločitev, da se navedeno nadomestilo ne odšteje od nadomestila za izgubljeno korist iz drugega odstavka 72. člena ZDen, pravilna.

23.Na podlagi 62. člena ZSZ je zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Torej uporabnik, ki je pridobil dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnin in ki nepremičnino tudi dejansko uporablja. Zakon tako status zavezanca za plačilo strogo veže na omejen krog subjektov, ki v tistem obdobju nepremičnino uporabljajo. V času od uveljavitve ZDen do izdaje pravnomočne denacionalizacijske odločbe ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnine denacionalizacijski zavezanec, zato je obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča predmet razmerja med državo in njim. Tožena stranka je tudi v obravnavanem primeru do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe uporabljala nepremičnine, torej je bila v tem obdobju le ona dolžna plačevati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (tudi jedro stališča Vrhovnega sodišča v citirani sodbi). Dejstvo, da so bile tožnikom po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji vrnjene nepremičnine v last in tudi v posest, na katerega se v razlogih izpodbijane sodbe opre sodišče druge stopnje, tako ni pravno pomembno. To pomeni, da tega bremena ni mogoče prevaliti nanje enako, da bi ga odšteli od prisojenega nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen.

24.Smiselno enak pravni zaključek velja za stroške zavarovanja nepremičnin. Tožena stranka je zavarovanje sklenila zaradi varstva pred škodnimi dogodki tedaj njenih nepremičnin. V obravnavani zadevi je bilo zavarovanje plačano za čas, ko je nepremičnine ekonomsko koristila, in je zato treba pri stroških zavarovanja uporabiti enak pristop kot pri drugih stroških, ki so prav tako zaradi doseganja koristi bremenili tedanjega lastnika. Tudi tu je bilo finančno breme neposredno oziroma tesno povezano s samo uporabo nepremičnin, ki so bile pred denacionalizacijo v družbeni lastnini, tedanje imetnike pravice razpolaganja, upravljanja in uporabe (družbene lastnike) pa lahko zavezovale tudi k sklepanju zavarovalnih pogodb zaradi njihovega varstva v primeru škodnih dogodkov, kot izhaja iz razlogov sodišč druge in prve stopnje. In še več. Tožnike ti stroški tudi ne bi avtomatično oziroma nujno bremenili, saj bi bil njihov nastanek odvisen od njihove (pogodbene) volje skleniti zavarovalno pogodbo. Hipotetično domnevanje, da bi enaka obveznost in posledično stroškovno breme doletelo tudi tožnike, če bi bili lastniki v spornem obdobju, torej ni pravno relevantno.

25.Odgovor na tretje dopuščeno vprašanje je tako negativen. Pravnomočna odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki sta odšteli navedena stroška od prisojenega nadomestila, je ob povedanem materialnopravno zmotna.

Odločitev revizijskega sodišča

24.Zaradi opisanih bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, so ostale pravno odločilne dejanske okoliščine v zvezi z višino nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, ki lahko pripada tožnikom, neugotovljene. Izostala je njegova odmera upoštevaje cene na dan izdaje sodbe (tega izračuna sodišči prve in druge stopnje do sedaj še nista ugotovili). Iz ugotovitev sodišč tudi ni razvidno, kakšen delež oziroma višino v strukturi stroškov predstavljajo nepravilno odšteti stroški zavarovanja, kot tudi ni razvidno, koliko znaša prav tako nepravilno odštet valorizirani strošek nadomestila zaradi uporabe stavbnega zemljišča. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi prvega odstavka 379. člena in drugega odstavka 380. člena ZPP v vseh izpodbijanih zavrnilnih delih in posledično glede odločitve o pritožbenih stroških razveljavilo ter vrnilo zadevo v teh delih sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je razveljavilo tudi posebej izdana sklepa sodišč druge in prve stopnje o prvostopenjskih stroških postopka. Odločitev o stroških revizijskega postopka pa je na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Napotki za nadaljnje delo sodišč v novem postopku

25.Glede na zgoraj povedano posebni napotki za delo v novem postopku niso potrebni.

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejela soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Glej sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 20/2023 z dne 24. 5. 2023.

Op. št. (2)Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 21/2011 z dne 5. 12. 2013 in številne druge.

Op. št. (3)Primerjaj podobno v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 605/93 z dne 13.10.1994 in sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 265/2001 z dne19.6.2002, kjer je upoštevana teorija o enakovrednosti tožbenega predloga in tožbenega temelja.

Op. št. (4)Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-82/04 z dne 2.12.2004.

Op. št. (5)Vrhovno sodišče je tu celovito in kategorično presojalo navedeno vprašanje, tako s stališča zavezanca kot tudi upravičenca, in se ni oprlo zgolj na položaj zavezanca, kot poskuša drugače - v nasprotju z vsebino njenih razlogov prikazati sodišče druge stopnje v svojih razlogih. Primerjaj 13. točko navedene sodbe.

Op. št. (6)Zakon o stavbnih zemljiščih (1984), ki se je še vedno uporabljal na podlagi določb 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (1997), s katerim je bilo ohranjeno poglavje VI. Zakona o stavbnih zemljiđščih (1984).