Jedro

Na podlagi drugega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, je za obravnavanje prošnje, kadar prosilec poseduje veljavni vizum, odgovorna država članica, ki je vizum izdala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 142 5043 2022 7 (1221-02) z dne 27. 12. 2022 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da ne bo obravnavala navedene prošnje, saj bo tožnik predan Zvezni republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril v Uredbi EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 24. 10. 2022 pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije, ob sodelovanju tolmača za ruski jezik, vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju prošnja). Ob podaji prošnje je predložil potni list Ruske federacije št. ..., veljaven do 20. 7. 2027, s čimer je bila njegova istovetnost v postopku nesporno ugotovljena.

3. Toženka je povzela, da je tožnik v schengenski prostor in v Evropsko unijo vstopil na podlagi vizuma, ki mu ga je izdala Zvezna republika Nemčija. Tožnik meni, da bi vseeno morala prošnjo obravnavati članica Evropske unije, v katero je vstopil prvo, dal prstne odtise in vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Povzela je, da tožnik nima podatkov o pomanjkljivostih azilnega sistema v Zvezni republiki Nemčiji, da je prišel v Republiko Slovenijo zato, da bi tu ostal, delal in bil koristen državi. Tožnik je nogometni trener in se želi s tem ukvarjati v Republiki Sloveniji. Tožnik je žal moral zapustiti svojo državo, vzrok je povedal že ob podaji prošnje. Schengenski vizum si je uredil na nemškem konzulatu v Jekaterinburgu, ker je želel, da bi imel večkratno možnost vstopa v vse države Evropske unije. Ko je zapuščal Rusko federacijo, je imel kupljeno letalsko karto do Republike Slovenije, ki je bila njegova ciljna država, kjer želi dobiti status. Povzame, da je bil tožnik najdlje na območju Zvezne republike Nemčije pred tem tri dni in leta 1988, ko je služil vojaški rok v takratni Nemški demokratični republiki eno leto in pol. V tem času, ko je bil tam, ni imel slabih izkušenj, vse je bilo dobro. Tožnik ne ve ali bi v Zvezni republiki Nemčiji, če bi bil predan, nekorektno ravnali oziroma nekorektno obravnavali njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ga pa je strah pred predajo. Tožnik meni, da bi si bolje uredil življenje v Republiki Sloveniji, kjer živi slovanski narod, ki mu je bližje, da bi se slovenščine naučil hitreje kot nemščine. Toženka je povzela, da se tožnik že uči slovenščine, zaradi česar bi lahko hitreje začel z delom, kot bi to lahko storil v Nemčiji.

4. Tožnikove izjave na osebnem razgovoru glede razmer v Zvezni republiki Nemčiji po oceni toženke ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik ne bi mogel biti predan v Zvezno republiko Nemčijo.

5. Toženka je na podlagi hierarhije meril iz 7. člena Uredbe Dublin III in drugega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III odločila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Zvezna republika Nemčija. Toženka je v zvezi s stani tožnika izpostavljeno diskrecijsko klavzulo iz 17. člena Uredbe Dublin III pojasnila, da gre pri uveljavitvi diskrecijskih pravil izključno za pravico države in ne za pravico, ki jo lahko uveljavlja prosilec za mednarodno zaščito. Toženka ni mogla zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo tožnika Zvezni republiki Nemčiji, ki bo obravnavala tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je ocenila, da ima Zvezna republika Nemčija v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato po njeni oceni vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Toženka je podarila, da je Zvezna republika Nemčija polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III. Tožnik po oceni toženke ni navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga na podlagi Uredbe Dublin III ne bi smela vrniti v Zvezno republiko Nemčijo.

6. Toženka je odločila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Zvezna republika Nemčija, ki je na podlagi drugega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III svoj odgovornost potrdila. Toženka je ugotovila, da tožnik ni predložil nobenega dokumenta oziroma dokazila, ki so predpisana v prilogah Izvedbene Uredbe komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014 o spremembi Uredbe (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države. Toženka je ugotovila, da ni razlogov, da bi bil tožnik ob predaji v Zvezno republiko Nemčijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kjer po oceni toženke tudi ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

7. Toženka je odločila, da se bo glede na to, da je Zvezna republika Nemčije potrdila sprejem tožnika, da slednji ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Zvezno republiko Nemčijo, da takšni razlogi niso znani toženki, na podlagi prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III dogovorila s pristojnim organom Zvezne republike Nemčije o sprejemu tožnika na mednarodnem letališču Münchnu.

_Tožnikove trditve_

8. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga njegovo odpravo, podrejeno tudi vrnitev zadeve v ponoven postopek.

9. Tožnik poudarja, da je predložil v upravnem postopku veljavni potni list z veljavnostjo do 20. 7. 2027 in vizum, ki mu ga je 1. 10. 2022 izdala Zvezna republika Nemčija za vstop v schengensko področje z veljavnostjo le do 29. 10. 2022 (v nadaljevanju vizum). Schengenski vizum si je uredil na nemškem konzulatu v Jekaterinburgu, ker ga je lahko najhitreje dobil, vendar le za 14 dni, z namenom osebnega obiska. Takšna pridobitev vizuma je bila bolj zanesljiva, saj je do poletja 2022 zelo malo držav Evropske unije dalo vizume ruskim državljanom, ker je bila Rusija s strani držav Evropske unije priznana kot pokroviteljica terorizma za svoje zločine v vojni zoper Ukrajino. Tožnik je bil takrat pod velikim stresom, saj je želel čim hitreje pobegniti iz države. V Rusiji se je namreč pričela mobilizacija vseh moških, ne glede na starost ali bolezen. Takoj po pridobitvi vizuma je tožnik kupil letalske karte do Slovenije. Dne 20. 10. 22 je iz Jekaterinburga odpotoval z letalom v Soči in od tam 21. 10. 2022 z letalom v Istanbul v Turčijo (ostal je na letališču), od tam pa s Turkish Airline priletel dne 22. 10. 2022 v Ljubljano. Takoj ob prihodu v Slovenijo je podal pri PLP Brnik namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito zaradi nevzdržnih razmer v Rusiji. Bil je nastanjen v azilnem domu na Viču, kjer je 24. 12. 2022 podal prošnjo za mednarodno zaščito.

10. Tožnik trdi, da je izpodbijani sklep nezakonit, saj vizum ni več veljaven, ker je veljavnost potekla z dnem 29. 10. 2022. Sklicevanje toženke na drugi odstavek 12. člena Uredbe Dublin III je po njegovem mnenju napačno.

11. Tožnik je bil na osebnem razgovoru 6. 12. 2022 seznanjen s potekom dublinskega postopka v prisotnosti tolmača za ruski jezik, ki ga je razumel. Bil je seznanjen, da je treba v postopku preveriti ali obstajajo v njegovem primeru kakšne takšne okoliščine, zaradi katerih njegova predaja Nemčiji ni mogoča. Na začetku razgovora je tožnik povedal, da je vse, kar mu je bilo predhodno obrazloženo oziroma pojasnjeno, razumel. Obveščen je bil tudi o tem, da se bo na razgovoru preverjalo ali bi bil v primeru predaje ogrožen oziroma če meni, da v Nemčiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Tožnik pa ni bil obveščen o vseh pravicah in informacijah, kot to določa prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III, zlasti o merilih za določitev odgovorne osebe in hierarhiji meril v različnih fazah postopka in njihovem trajanju (točka l.b); o možnosti predložitve informacij o prisotnosti družinskih članov, sorodnikov ali drugih svojcev v državah članicah (točka l.c); o možnosti zaprositve za odložitev predaje (točka l.d); o pravici do dostopa do podatkov, ki se nanašajo nanj, pravici, da zahteva popravek takih podatkov ali izbris nezakonito obdelanih podatkov, kakor tudi o postopkih uveljavljanja navedenih pravic, vključno s kontaktnimi podatki organov iz člena 35 in nacionalnih organov za varstvo podatkov, ki so odgovorni za obravnavo zahtevkov glede varstva osebnih podatkov (točka l.f).

12. Tožnik nima nikakršnih podatkov o pomanjkljivostih azilnega sistema v Nemčiji, saj od 20. 10. 2022, ko je zapustil Rusijo, ni bil niti en dan v Nemčiji. Ponavlja navedbe iz upravnega postopka, da je bil v Nemčiji enkrat v preteklosti 3 dni in leta 1988 leto in pol na služenju vojaškega roka. Letalsko karto je imel do Ljubljane, ker je bila njegova ciljna država Slovenija.

13. Iz spisovne dokumentacije toženke ne izhaja, da bi tožnik prejel brošuro z informacijami in opozarja na drugi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III. Toženki očita, da ga ni obvestila, kje bo nastanjen tožnik ob predaji, zgolj navedba, da bo prepeljan na letališče v Munchen ne zadošča. 14. Tožnik meni, da je bilo v njegovem primeru kršenih več vidikov pravice do obveščenosti na način, da bi to vplivalo na odločitev o tem, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje. V predhodnih procesnih dejanjih ni imel pomoči predstavnika nevladne organizacije, ampak je pravno pomoč dobil šele po prejemu izpodbijanega akta. Že na razgovoru ob podaji prošnje je tožnik povedal, da pooblaščenca nima, zaradi česar ne bo prisoten na razgovoru. Vendar ga ne na tem ne na naslednjem razgovoru, 6. 12. 2022, uradna oseba ni poučila o možnostih, da je lahko brezplačno prisoten predstavnik nevladne organizacije. Ta bi namreč lahko tožniku natančneje obrazložil, kaj sploh pomenijo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka, kot tudi izpostavljenost mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v primeru tožnikove deportacije v Nemčijo. Tako pa si tožnik na obeh razgovorih, prepuščen samemu sebi, tega ni znal razlagati in zato tudi ni že takrat navedel, kakšnemu poniževalnemu ravnanju bi lahko bil podvržen v primeru bivanja v Nemčiji kot državljan Ruske federacije.

15. Tožnik ni bil obveščen o možnosti izpodbijanja odločbe o predaji in zaprositvi za odložitev predaje Nemčiji, skladno s točko l.d) 4. člena zaradi svojih posebnih osebnih okoliščin kot ranljive osebe - žrtve Putinovega režima in vojne med njegovo domovino Rusko federacijo in Ukrajino oz. natančneje ruske vojaške invazije na neodvisno državo Ukrajino. S predajo Nemčiji bi mu bila vsekakor povzročena škoda in bi bil podvržen poniževalnemu ravnanju, zaradi česar vsekakor nima namena oditi v Nemčijo, temveč želi do konca postopka o odločitvi o vloženi prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji, tu tudi počakati in pri tem izkoristiti vsa možna pravna sredstva, ki so mu na razpolago.

16. Tožnik še poudarja, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju ESČP), iz katerega izhaja, da država ne sme predati drugi državi prosilca za mednarodno zaščito, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost, da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Izpostavlja, da je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v svoji praksi večkrat poudarilo, da je pri uporabi prava Evropske unije, zlasti Uredbe Dublin III, treba upoštevati tudi varstvo, ki ga nudi Ženevska konvencija in EKČP, kar izhaja tudi iz 32. točke uvodne izjave Uredbe Dublin III. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na stališče SEU v zadevi C: 578/16 PPU, C.K., H.F., A.S. proti Sloveniji z dne 16. 2. 2017, da je treba člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe št. 604/2013 mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena.

17. Tožnik je ranljiva oseba, dejansko žrtev vojne, česar toženka pri odločanju ni raziskala niti ni upoštevala. Tožnik izpostavlja, da je v prošnji in v osebnem razgovoru izpovedal, zakaj je moral zapustiti svojo domovino Rusijo. Ne strinja se namreč s Putinovo politiko v Rusiji in z rusko vojaško invazijo na Ukrajino, kar je večkrat tudi javno izrazil, zaradi česar je ogrožen. Ruse, ki se javno izražajo proti Putinovi politiki namreč ruske oblasti zapirajo ter jim odpovedujejo službe. Tožnik je kot diplomant fakultete za šport in vzgojo poučeval oz. treniral otroke nogomet v osnovni šoli, kjer bi otroke, seveda, moral tudi vzgajati v duhu Putinove politike. Ker pa se sam z njo nikakor ne strinja, tega ni mogel početi. Poleg tega je 21. 9. 2022 Putin odredil delno vojaško mobilizacijo, o čemer govori tudi članek v Delu z dne 22. 9. 2022. Ker je bilo tožnika strah, da bo tudi on dobil poziv s strani ruskih oblasti, se je odjavil iz stalnega bivališča ter se takoj pozanimal glede možnosti pridobitve vize, ki jo je, kot se je izkazalo, najlažje pridobil na nemškem veleposlaništvu za obisk v Nemčiji v trajanju 14 dni. Lahko je kupil le letalske karte preko Turčije za Ljubljano tako, da v Nemčijo sploh ni prišel niti ni nikoli imel namena oditi v Nemčijo. Slovenija je kot slovanska država zanj bistveno boljša za življenje, saj se bo lažje naučil slovenskega kot nemškega jezika, hkrati pa bo lahko prispeval k treniranju nogometa slovenskih otrok.

18. Tožnik poudarja, da ne želi v Nemčijo, ker ga je strah, glede na to, da je ruski državljan, ki se je izognil vojaški mobilizaciji. Tam je namreč veliko prorusko usmerjenih skupin, ki odkrito podpirajo vojaško invazijo Rusije na Ukrajino, njihovih zbiranj pa v Nemčiji nihče ne prepreči. Takšen je bil tudi shod »motornih dirk pod rusko zastavo« aprila 2022, najprej v Bonnu in nato še v Berlinu, o čemer govori internetni DW članek1. Internetni DW članek z dne 22. 10. 20222 govori o »Shodu z ruskimi zastavami«....v Berlinu. Internetni DW članek z dne 27. 12. 2022 pa govori o: »_Pro-Putin akcijah v Nemčiji, ki jih organizira Kremel_j« in povzema: »_V zadnjih mesecih so se simpatizerji Kremlja udeležili skupnih shodov, da bi hkrati protestirali proti sankcijam proti Rusiji, naraščajoči inflaciji v Nemčiji in omejitvam zaradi koronavirusa. Na takšnih dogodkih se proputinovci znajdejo v isti družbi z radikalnimi skupinami od skrajne levice do skrajne desnice, koronaskeptiki, zagovorniki teorij zarote in drugimi izobčenci, poudarja Aleksej Kozlov. Še en protest proti politiki Nemčije in Nata je potekal 4. decembra v Kolnu. Demonstranti so korakali po osrednjih ulicah mesta s plakati, ki so pozivali k odpravi sankcij proti Moskvi, zagonu Severnega toka 2 in prekinitvi dobave orožja Ukrajini._« Internetni DW članek z dne 6. 1. 2023 pa govori o »_Putinovem klubu oboževalcev v Nemčiji_.3 Reuters special report z dne 3. 1. 2023 z naslovom »_Proputinovi operativci v Nemčiji si prizadevajo obrniti Berlin proti Ukrajini_« pa govori celo o tem, da v Nemčiji nekateri zahtevajo spremembo usmeritve glede Ukrajine, ter da so ključne osebe v kampanji povezane z rusko državo ali skrajno desnico.4 Tožnik poudarja, da zgoraj navedeno dokazuje, da so proruske skupine uperjene proti ukrajinskim in tudi ruskim beguncem, ki se nočejo udeležiti Putinove vojne zoper Ukrajino. Zato se v Nemčiji tožnik nikoli ne bi počutil varnega in ga je upravičeno strah, da bi ga iz Slovenije deportirali v Nemčijo, kjer bi lahko doživljal poniževalno obravnavanje s strani teh skupin ali pa še kaj hujšega. V Sloveniji takšnih pruskih shodov in protestov proti ukrepom Evropske unije zoper Rusijo ni nikoli bilo, politika slovenske vlade pa je enotna v podpori ukrajinskemu narodu. Zato se tožnik v Sloveniji počuti povsem varnega, zaradi česar želi ostati tukaj.

19. Tožnik še navaja, da očitno obstajajo tudi sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Nemčiji, saj je sprejela ogromno število ukrajinskih beguncev tako, da ji zmanjkuje nastanitev za begunce, o čemer govori internetni članek z dne 11. 10. 20225. Tožnika ni obvestila niti, na katerem naslovu bo v Nemčiji nastanjen.

20. Tožnik še navaja, da diskrecijska klavzula (17. člen Uredbe Dublin III) ni „pravica“ države, kot trdi toženka, ker država v razmerju do prosilca za mednarodno zaščito nima pravic, ampak je kvečjemu lahko obratno, država pa izvaja določeno politiko na podlagi zakonov, Ustave in mednarodnih pogodb. Tožnik meni, da je določilo 17. člena Uredbe Dublin III diskrecija države, za katero pa ne velja, da v ničemer ne more vezati države članice Evropske unije. Če bi bilo tako, SEU ne bi odločilo, da je zavrnitev uporabe diskrecijske klavzule podvržena sodni kontroli po 27. členu Uredbe Dublin III. Sodišče EU je namreč potrdilo, da lahko prosilec v okviru učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 uveljavlja tudi nezakonitost zavrnitve uporabe diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013. Diskrecijska klavzula je namreč „sestavni del meril in mehanizmov za določitev države članice,“, pri čemer pa je na državah članicah Evropske unije obveznost, da določijo okoliščine, v katerih uporabljajo možnost iz člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013, česar pa zakonodajalec Republike Slovenije ni naredil. 21. Poleg tega, če bi držalo, da je diskrecijska klavzula iz člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013 povsem nevezana „pravica“ države, se SEU ne bi v sodbi v zadevi C. K. in ostali proti Sloveniji obsežno in natančno, kar v štiriinštiridesetih odstavkih obrazložitve ukvarjalo z načinom uporabe diskrecije, učinki diskrecije in sodnim varstvom v zvezi z izvrševanjem diskrecijske klavzule. Toženka je po mnenju tožnika zato spregledala stališče SEU v 88. odstavku, da diskrecijske klavzule ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo. Toženka namreč neutemeljeno izpušča pomen bistvenega dela tega besedila v istem odstavku, kjer SEU pravi, da _„v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari“_, diskrecijske klavzule ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo. V zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji slovenski organ ni preizkusil nobenega od preventivnih ukrepov, ki jih je SEU opredelilo v odstavkih od 81 do 90. Zato v takih okoliščinah, kot so bile izkazane v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji, v času odločanja SEU, diskrecijska klavzula ni mogla pomeniti obveznosti zavrniti predaje. Nadalje je treba ob tem upoštevati tudi, da je pri uporabi Dublinske uredbe 604/2013 relevantna tudi EKČP, njen 8. člen in 3. člen EKČP. Zato je pomembno, da z vidika sodne prakse ESČP velja, kadar ima država članica diskrecijo za odločanje po pravu Evropske unije, potem je država članica Evropske unije polno odgovorna za spoštovanje in varstvo človekovih pravic iz EKČP. V primeru, ko ima država diskrecijo po pravu Evropske unije, ne velja domneva o enakem oziroma bistveno primerljivem varstvu človekovih pravic po pravu Evropske unije in EKČP, ki je izpodbojna le, če stranka dokaže, da gre za očitno nezadovoljivo varstvo pravic po pravu Evropske unije, ampak je v takem primeru država polno odgovorna za spoštovanje EKČP. V konkretni zadevi toženka ima diskrecijo pri uporabi določb Uredbe Dublin III, zato je Republika Slovenija polno odgovorna za spoštovanje pravic iz EKČP. 22. Tožnik zahteva tudi, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Nemčiji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. V kolikor bi se to zgodilo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Nemčiji le-ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

_Trditve toženke_

23. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. S sklicevanjem na drugi odstavek 7. člena Uredbe Dublin III poudarja, da se odgovorna država članica določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici. Ker je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito vložena 24. 10. 2022, ko je bil veljaven tožnikov vizum izdan s strani Zvezne republike Nemčije za vstop v schengensko področje, je toženka pravilno odločila na podlagi drugega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, kar je potrdil tudi pristojni organ Zvezne republike Nemčije v odgovoru 23. 11. 2022, da je Zvezna republika Nemčija odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi drugega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III.

24. Toženka poudarja, da je bil tožnik pred podajo prošnje s strani uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve v jeziku, ki ga razume, seznanjen s potekom predhodnega postopka, s prepovedjo odstranitve iz Republike Slovenije, s postopki po ZMZ, s pravicami in dolžnostmi prosilcev, možnimi posledicami neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, s pravili postopkov, ki jih ureja Uredba (EU) št. 604/2013 - Uredba Dublin III in posredovanjem prstnih odtisov v podatkovno bazo EURODAC, v skladu z Uredbo (EU) št. 603/2013, z roki za uveljavljanje pravnih sredstev, s pravico do pravne pomoči in zastopanja na vseh stopnjah postopka na lastne stroške ter z informacijami o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite, 24. 10. 2022, kar je tožnik pisno potrdil ob navzočnosti prevajalca za ruski jezik.

25. Toženka navaja, da noben evropski organ niti nobena sodba SEU ne predpisuje, da bi bilo treba pred izvedbo dublinske predaje Zvezni republiki Nemčiji pridobiti garancije v zvezi z nastanitvijo, zato v obravnavani situaciji ni treba pridobiti teh garancij.

26. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožnik predhodnih procesnih dejanjih tožnik ni imel pomoči predstavnika nevladne organizacije, ampak da je pravno pomoč dobil šele po prejemu izpodbijanega akta, toženka poudarja, da je tožnik 24. 10. 2022 pisno potrdil, da je bil pred podajo prošnje za mednarodno zaščito s strani uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve seznanjen s pravico do pravne pomoči in zastopanja na vseh stopnjah postopka na lastne stroške ter z informacijami o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite.

27. Toženka v zvezi s sklicevanjem tožnika na sodbo SEU v zadevi C: 578/16 PPU, C.K., H.F., A.S. proti Sloveniji z dne 16. 2. 2017 poudarja, da niti tožnik v upravnem postopku niti njegova pooblaščenka v tem upravnem sporu nista predložila niti ene relevantne informacije o tem, da bi bila tožniku s predajo Zvezni republiki Nemčiji povzročena dejanska in izkazana nevarnosti, da bi se z njim ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Toženka še izpostavlja, da so bili tožniki v zadevi C: 578/16 PPU predani Republiki Hrvaški, zato zadeva ni relevantna za ta spor.

28. Toženka poudarja, da se niti ena navedba ali članek ne nanaša na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, saj opisujejo le protestne shode porursko usmerjenih skupin v Zvezni republiki Nemčiji. Edini spletni članek, ki opisuje situacijo na področju dela z begunci je spletni članek dela z 11. 10. 2022, ki opisuje, da se je zaradi vojne v Ukrajini v Nemčijo zateklo že več kot milijon beguncev, večinoma žensk in otrok, zaradi česar imajo v občinah vse več težav z njihovo oskrbo, saj gre pretežno za ženske in otroke, ki pa so nastanjeni v drugih centrih oziroma oddelkih kot so nastanjeni samski moški prosilci za mednarodno zaščito. Zvezna republika Nemčija sama ni zaustavila dublinskih sprejemov, prav tako pa tudi noben evropski organ niti sodišče ni obravnavalo Zvezne republike Nemčije kot državo s sistemskimi pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah zato predaja tožnika v Zvezno republiko Nemčijo kot odgovorno državo članico za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne more biti sporna.

29. Toženka še navaja, da je tožnikov primer podrobno proučila in ugotovila, da v obravnavanem primeru ne gre za tako specifičen dublinski primer niti takšno odgovorno državo članico (Zvezno republiko Nemčijo), da bi morala toženka v njem uporabiti diskrecijsko klavzulo, ki jo predpisuje Uredba Dublin III. Meni, da je pravilno uporabila in razlagala materialno pravo v zvezi z uporabo diskrecijske pravice, da gre pri tej pravici za pravico države, kar potrjuje tudi odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 17/2018 z 10. 4. 2019, ki opredeljuje v 12. točki, da je v zvezi z diskrecijsko pravico vrhovno sodišče že presodilo, da iz smisla določbe 17. člena Uredbe Dublin III ne more izhajati obveznost njene uporabe, še manj pa pravica prosilca, da se nanjo sklicuje oziroma zahteva njeno uporabo. Gre namreč za pravico države, ki temelji na njeni suverenosti, da se odloči za obravnavo prosilca, tudi če to ni njena obveznost glede na določbe Uredbe Dublin III. To pomeni, da stvarne pristojnosti za odločitev v upravnem postopku, ki bi se nanašala zgolj na uporabo diskrecijske klavzule, ZMZ-1 in ta uredba ne dajeta. Ob tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je že v zadevi I Up 1/2018 sprejelo stališče, da lahko država po uradni dolžnosti na podlagi diskrecije sprejme tudi naknadno odločitev (po izvršljivosti pravnomočnega sklepa, ki določa predajo) o tem, da bo prošnjo obravnavala sama, vendar gre v takem primeru le za sprejetje procesne pristojnosti in ne za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke na področju upravnega prava.

**K I. točki izreka**

30. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1 do A4, B1, vse listine spisa toženke št. 2142-5043/2022, vpogledalo v članke različnih medijev, predlaganih v tč. III tožbe, in tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

31. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Zvezni Republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

32. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

33. Ni sporno, da je tožnik vstopil v Republiko Slovenijo na podlagi veljavnega schengenskega vizuma ..., izdanega na nemškem veleposlaništvu v Jekaterinburgu z veljavnostjo do 29. 10. 2022, z namenom zasebnega obiska in vložil prošnjo v Republiki Sloveniji dne 24. 10. 2022. 34. Država članica, odgovorna v skladu z merili iz poglavja III (merila za določanje odgovorne države članice), se določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici (drugi odstavek 7. člena Uredba Dublin III). Na dan vložitve prošnje (24. 10. 2022) je imel tožnik veljavni schengenski vizum ..., izdan na nemškem veleposlaništvu v Jekaterinburgu z veljavnostjo do 29. 10. 2022, kar niti ni sporno. Tožbeni ugovor, da sklep ni zakonit zato, ker vizum ni več veljaven, ker je veljavnost potekla z dnem 29. 10. 2022, tako ni utemeljen. Bistveno je namreč, na kar utemeljeno opozori toženka, položaj prosilca v času vložitve prošnje. Zato je toženka pravilno odločila, da je na podlagi drugega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da je za obravnavanje prošnje, kadar prosilec poseduje veljavni vizum, odgovorna država članica, ki je vizum izdala, odgovorna država članica za presojo tožnikove prošnje Zvezna Republika Nemčija, ki je svojo odgovornost tudi prevzela, kot izhaja iz odgovora z dne 23. 11. 2022. 35. Na pravilnost odločitve toženke ne vpliva izpoved tožnika, ki ji sodišče sicer sledi, da je želel na hitro iz Rusije, da je na nemškem veleposlaništvu dobil vizum hitreje kot bi ga na slovenskem, ker je bilo to obdobje, ko je bila izdaja vizumov za državljane Rusije omejena. Vendar pa vzrok, zakaj se je odločil pridobiti vizum na veleposlaništvu Nemčije, ne vpliv na relevantno dejstvo, ki je objektivno, in sicer, da je imel ob vložitvi prošnje v Sloveniji veljaven vizum Zvezne republike Nemčije. Toženka je po presoji sodišča zato pravilno odločila, da je na podlagi drugega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje Zvezna Republika Nemčija. Posledično je pravilno na podlagi določbe četrte alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 tožnikovo prošnjo zavrgla.

36. Niso utemeljeni namreč tožbeni očitki o zatrjevanih kršitvah, da naj tožnik ne bi bil obveščen o vseh pravicah in informacijah, kot to določa prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III niti, da iz spisovne dokumentacije toženke naj ne bi izhajalo, da bi tožnik prejel brošuro z informacijami. Iz vabila na osebni razgovor z dne 15. 11. 2022, ki je bilo prevedeno v ruski jezik, namreč izhaja, da je bil tožnik obveščen o pravicah in obveznostih v postopku mednarodne zaščite. Iz tožnikovega odgovora na osebnem razgovoru z dne 6. 12. 2022 na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III pa jasno izhaja, da je bil tožnik z merili za določanje odgovorne države članice in hierarhijo meril ne le seznanjen, ampak jih tožnik tudi v celoti razume, saj se je nanje skliceval. Tožnik je namreč odgovoril: „_... V skladu z Dublinsko uredbo obstaja več razgovorov za določitev odgovorne države članice za obravnavo moje prošnje. Prvi kriterij je prva država EU, v katero sem vstopil, tukaj dal prošnjo za azil in prstne odtise. Drugi kriterij pa je, da oseba pridobi vizum za neko državo in potem je ta država odgovorna zame. Zakaj me ne bi obravnavali po prvem kriteriju, v Sloveniji, ker sem prvo vstopil v Slovenijo in tukaj zaprosil za mednarodno zaščito ter tukaj dal prstne odtise. Želim ostati v Sloveniji in želim, da Slovenija obravnava mojo prošnjo za mednarodno zaščito. V Dublin III piše, da vsaka država članica je lahko odgovorna za obravnavanje prošnje za azil..._„.

37. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)6, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,7 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil8 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,9 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje10. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.11

38. Pravilno tožnik sicer opozori, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Vendar so tožbeni očitki v zvezi s kršitvijo te presoje, neutemeljeni.

39. Tožnik je na osebnem razgovoru 6. 12. 2022 v zvezi s predajo izjavil, da nima kakršnihkoli podatkov o pomanjkljivosti azilnega sistema v Nemčiji. Neprepričljiv je tožbeni ugovor, da tožnik ni imel pomoči predstavnika nevladne organizacije, ki bi mu natančneje obrazložil, kaj sploh pomenijo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka, kot tudi izpostavljenost mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v primeru tožnikove deportacije v Nemčijo. Iz zapisnika o osebnem razgovoru 6. 12. 2022 namreč izhaja, da je uradna oseba toženke tožniku izčrpno pojasnila tudi možnost, da predaja ni mogoča na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ga o tem izrecno vprašala. Sodišče ugotavlja, da tožnik niti v upravnem sporu ni navedel, toliko manj dokazal, da bi v Zvezni republiki Nemčiji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Kakšne naj bi bile pa niti ne zatrjuje. Toženka utemeljeno opozori, da predloženi članki opisujejo protestne shode porursko usmerjenih skupin v Zvezni republiki Nemčiji. Sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Zvezni republiki Nemčiji, ki bi ki bi lahko povzročile nevarnost poniževalnega ali nečloveškega ravnvanja pa po presoji sodišča ne dokazuje niti članek z dne 11. 10. 2022, iz katerega izhaja, da se je zaradi vojne v Ukrajini v Nemčijo zateklo že več kot milijon beguncev, večinoma žensk in otrok, zaradi česar imajo v občinah vse več težav z njihovo oskrbo, saj gre pretežno za ženske in otroke, ki pa so nastanjeni v drugih centrih oziroma oddelkih kot so nastanjeni samski moški prosilci za mednarodno zaščito. S strani tožnika je neprerekana trditev toženke, da Zvezna republika Nemčija sama ni zaustavila dublinskih sprejemov, Zvezne republike Nemčije pa noben evropski organ niti sodišče ni obravnavalo kot državo s sistemskimi pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

40. V zvezi s tožnikovim zatrjevanjem, da bi lahko bil podvržen poniževalnemu ravnanju v primeru bivanja v Nemčiji kot državljan Ruske federacije, sodišče ugotavlja, da so te trditve presplošne za subsumcijo pod drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Zgolj ponovitev zakonskega termina, da bo tožnik deležen poniževalnega ravnanja, brez konkretizacije tega pravnega standarda, po presoji sodišča namreč ne zadošča. Tožnik namreč niti v tem upravnem sporu ne konkretizira, kakšnega ravnanja naj bi bil zaradi sistemski pomanjkljivosti azilnega postopka deležen, zato presoja ali gre za poniževalno ravnanje niti ni mogoča. 41. Iz sodb SEU in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je razvidno, da je možno izpodbiti učinke domneve, da vse v dublinski sistem vključene države članice spoštujejo temeljne pravice. Vendar pa tožnikove izjave tudi po presoji sodišča ne dajejo podlage za izpodbojnost domnevne baze. Strah, o katerem je izpovedoval tožnik, da se boji iti v Nemčijo, ker tam prebiva skoraj 5 milijonov Rusov, od tega veliko takih, ki podpirajo režim Putina, da je tam veliko agentov s ciljem, da propagirajo režim Putina, namreč ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema. Zatrjevanje tožnika, da so proruske skupine uperjene proti ukrajinskim in tudi ruskim beguncem, ki se nočejo udeležiti Putinove vojne zoper Ukrajino, brez konkretizacije sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, kot določa drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena uredbe Dublin III, po presoji sodišča ne zadošča. Ob upoštevanju navedenega in odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR)12,13, pri čemer s strani tožnika predloženi članki sistemskih pomanjkljivosti ne dokazujejo, po oceni sodišča ni mogoče sklepati, da Zvezna republika Nemčija ne bo resno obravnavala tožnikove prošnje in da bi ga izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Sodišče verjame tožniku, da je odšel iz Ruske federacije zaradi vojnih razmer v Ukrajini in Putinovega režima, na kar opozori tudi pooblaščenka v zaključni besedi. Verjame tožniku tudi, da je želel v Slovenijo, kjer želi ostati. Vendar pa vse navedeno ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve toženke. Toženka namreč ni odločala o tem ali tožniku podeliti status begunca ali subsidiarno zaščito, ampak je odločila, da o njegovi prošnji na podlagi Uredbe Dublin III ne bo odločala, ker je za odločitev o prošnji odgovorna Zvezna republika Nemčija.

42. Neutemeljeni so namreč tudi tožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z diskrecijsko pravico iz 17. člena Uredbe Dublin III. Z odstopanjem od člena s(1) se lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi, če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe (prvi odstavek 17. člena uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v zadevi X Ips 17/2018 z dne 10. 4. 2019 v zvezi z diskrecijsko pravico zavzelo stališče, da iz smisla določbe 17. člena Uredbe Dublin III ne more izhajati obveznost njene uporabe, še manj pa pravica prosilca, da se nanjo sklicuje oziroma zahteva njeno uporabo. Gre namreč za pravico države, ki temelji na njeni suverenosti, da se odloči za obravnavo prosilca, tudi če to ni njena obveznost glede na določbe Uredbe Dublin III.14 Neprerekana je navedba toženke, da je tožnikov primer podrobno preučila in ugotovila, da ne gre za tako specifičen primer niti takšno odgovorno državo članico, da bi morala uporabiti diskrecijsko pravico iz Uredbe Dublin III.

43. Toženkina odločitev, da tožnikove prošnje ne bo obravnavala, temelji torej na nespornem dejstvu, da je tožnik ob vložitvi prošnje v Republiki Sloveniji imel veljavni vizum Zvezne republike Nemčije. Zato je toženka pravilno na podlagi drugega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III odločila, da je za tožnikovo prošnjo odgovorna Zvezna republika Nemčija, ki je odgovornost prevzela. Toženka se namreč ni odločila in je tudi odločitev obrazložila, da na podlagi 17. člena Uredbe Dublin III tožnikove prošnje, kljub temu, da na podlagi drugega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III zanjo ni odgovorna, ne bo obravnavala.

44. Obveznosti, da bi morala toženka tožnika obvestiti, na katerem naslovu bo nameščen v Zvezni republiki Nemčiji, niti Uredba Dublin III niti ZMZ-1 ne predpisujeta, zato je tudi ta tožbeni očitek neutemeljen.

45. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

46. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

47. Toženka ne prereka tožnikovih navedb, da mu bo nastala težko popravljiva škoda, ker bi v primeru, da bo izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, to pomenilo, da se tožnika izroči Nemčiji. Ne prereka navedb tožnika, da bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel in da ne bi bil več pod jurisdikcijo Slovenije, zato ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, kar bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS. Toženka teh navedb tožnika ne prereka, zato jih sodišče na podlagi določbe 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 23. člena ZUS-1 šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

1 https://www.dw.com/ru/avtoprobegi-pod-rossijskim-flagom-v-berline-i-ne-tolko-chto-nado- znat/a-61401293 2 https://www.dw.com/ru/avtoprobeg-s-flagami-rf-i-referendum -kto-i-kak-protestoval-v- berline/a-63528348 3 https:// www.dw. com/ ru/ fanklub-putina-kto-v-germanii-organizuet-akcii-v-podderzku -kremla/a-64294676?maca=rus-Red-Telegram-dwglavnoe. 4 https://www.reuters.com/investigates/special- report/ukraine-crisis-germanv-influencers/. 5 https://www.delo.si/novice/svet/v-nemciji- zmanjkuj e-nastanitev-za-begunce/. 6 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 7 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 8 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 9 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 10 C-411/10 (88. točka). 11 Prav tam, 94. točka. 12 Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo v zadevi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. 13 Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR obravnaval azilni sistem v Zvezni republiki Nemčiji kot kritičen. 14 Glej sodbi Vrhovnega sodišča I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017 (32. točka obrazložitve) in I Up 101/2018 z dne 4. 7. 2018 (18. točka obrazložitve).