Jedro

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v invalidskem postopku zavarovancev, zavarovanih na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti, ugotavlja le, ali so zaradi ugotovljenih zdravstvenih omejitev še sposobni opravljati svojo registrirano dejavnost oziroma opravljati svojo dejavnost v polnem časovnem obsegu. Zato so za ugotovitev invalidnosti takšnega zavarovanca bistvene tudi dejanske zahteve za uspešno opravljanje dejavnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke I-5033610 z dne 10.10.2001, v zvezi z odločbo št. 5033610 z dne 2.2.2001 in zahtevek za priznanje invalidnosti. Ugotovilo je, da je pri tožnici zaradi sprememb v njenem zdravstvenem stanju podano zmanjšanje delovne zmožnosti, vendar je z omejitvami še vedno delazmožna za delo cvetličarke v polnem delovnem času. Ker je bila tožnica zavarovana na podlagi opravljanja samostojne kmetijske dejavnosti na podlagi 28. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in kasnejše spremembe) takšnega zmanjšanja delovne zmožnosti ni mogoče upoštevati kot razlog za priznanje invalidnosti, saj je pri teh zavarovancih mogoče upoštevati le tako zmanjšanje delovne zmožnosti, zaradi katerega zavarovanec ni več zmožen delati poln delovni čas oziroma poln delovni čas opravljati svojo dejavnost. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da jo zakonska določba, da je samozaposlenim zavarovancem mogoče priznati pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nezmožnosti za delo v polnem delovnem času oziroma, da jim ni mogoče priznati pravic v okviru III. kategorije invalidnosti, postavlja v neenakopraven položaj z redno zaposlenimi zavarovanci. Po njenem prepričanju gre za kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom. Sicer pa ugotovljene zdravstvene omejitve dejansko pomenijo, da tožnica svoje dejavnosti ne more več opravljati. Poleg tega navaja, da bi moralo sodišče upoštevati njeno nestrinjanje s pridobljenim izvedeniškim mnenjem, ker so mnenje podali izvedenci, ki tudi sicer sodelujejo v invalidskih postopkih.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Tožnica v reviziji ni uveljavljala nobene konkretne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in ne kršitve iz prvega odstavka tega člena pred sodiščem druge stopnje. Zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti (prva in druga točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s 371. členom ZPP).

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Na podlagi določb ZPIZ, ki je v spornem času glede pravic na podlagi invalidnosti v skladu z določbami 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in kasnejše spremembe) še vedno veljal, se je invalidnost presojala glede na zavarovančevo delo. Za zavarovančevo delo (za svoje delo) se je na podlagi 36. člena ZPIZ štelo delo na delovnem mestu, na katerem je bil zavarovanec trajno razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti, oziroma delo na delovnem mestu, na katerem je zavarovanec delal najmanj dve leti v zadnjih treh letih pred nastankom invalidnosti, če je bilo to zanj ugodneje. Invalidnost III. kategorije je bila podana, če zavarovanec ni bil več dela zmožen za svoje delo, po poprejšnji poklicni rehabilitaciji ali brez poklicne rehabilitacije pa je še vedno lahko opravljal v polnem delovnem času drugo ustrezno delo (3. alinea 34. člena ZPIZ). Za drugo ustrezno delo se je na podlagi 37. člena ZPIZ štelo delo na delovnem mestu, na katerem je delovni invalid zmožen delati določen delovni čas, primeren preostali delovni zmožnosti, z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, in z normalnim delovnim učinkom. Pri določanju drugega ustreznega dela se je upoštevala strokovna in splošna izobrazba, delovne izkušnje in osebne lastnosti delovnega invalida ter objektivne možnosti za zaposlitev.

Tudi ZPIZ-1 glede opredelitve invalidnosti izhaja iz zmožnosti za delo na delovnem mestu (zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje), s tem, da invalidnost III. kategorije opredeljuje kot delazmožnost za določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma zmanjšanje zavarovančeve delovne zmožnosti za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je razporejen (60. člen ZPIZ-1).

Razporeditev na delovno mesto oziroma delo na delovnem mestu je značilno za opredelitev delavca oziroma zavarovanca v delovnem razmerju. Za zavarovance, obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovane na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti (11. člen ZPIZ) in opravljanja kmetijske dejavnosti (13. člen ZPIZ), je značilno, da niso razporejeni oziroma ne opravljajo dela na delovnem mestu, temveč opravljajo samostojno (poklicno) dejavnost (praviloma z lastnimi sredstvi). Zato se njihova invalidnost ne more ugotavljati z vidika dela na delovnem mestu pred nastankom invalidnosti, pa tudi ne z vidika sposobnosti za delo na drugem delovnem mestu, temveč je izhodišče za ugotavljanje invalidnosti in priznavanje pravic na tej podlagi lahko le sposobnost za opravljanje dejavnosti. Iz tega sledi, da je podana invalidnost zavarovanca, ki samostojno opravlja dejavnost, le v primeru, če za opravljanje dejavnosti ni več delazmožen, oziroma če ni zmožen za opravljanje dejavnosti v polnem delovnem času.

Glede na povedano je ZPIZ v 28. členu utemeljeno določal, da se pri zavarovancih, zavarovanih na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti, glede ugotavljanja invalidnosti in pravic iz invalidskega zavarovanja upošteva le takšno zmanjšanje delovne zmožnosti, zaradi katerega zavarovanec svoje dejavnosti ni več zmožen opravljati v polnem delovnem času, oziroma če za organizirano pridobitno delo (s tem pa tudi za opravljanje svoje dejavnosti) ni delazmožen vsaj s polovičnim delovnim časom (3. odstavek 27. člena ZPIZ). Takšna posebna ureditev statusa in pravic iz invalidskega zavarovanja zavarovancev, zavarovanih na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti, je torej utemeljena zaradi posebnega položaja teh zavarovancev, pri katerih izhodišče za ugotavljanje invalidnosti ne more biti sposobnost za delo na delovnem mestu, temveč le sposobnost za opravljanje dejavnosti. Navedena ureditev zato ne pomeni neutemeljenega razlikovanja zavarovancev, saj je imel zakonodajalec za tako razlikovanje stvarne razloge. Hkrati pa takšna ureditev pomeni, da se tožena stranka glede teh zavarovancev v invalidskih postopkih brez potrebe ukvarja s posameznimi delovnimi omejitvami, namesto da bi se ukvarjala zgolj z vprašanji, ali je zavarovanec zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju še sposoben za opravljanje dejavnosti v polnem ali več kot polovičnem obsegu oziroma delovnem času, upoštevaje pri tem poleg zdravstvenega stanja zavarovanca tudi dejanske zahteve opravljanja posamezne dejavnosti.

Tožena stranka zavarovancem, zavarovanim na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti (posebej, če je zavarovanec edini nosilec in izvajalec dejavnosti), v invalidskem postopku v njihovi dejavnosti ne more določati delovnih omejitev, niti ne more določati, da so dolžni opravljati dejavnost z omejitvami. Lahko ugotavlja le, ali so zaradi ugotovljenih zdravstvenih omejitev še sposobni opravljati svojo registrirano dejavnost, oziroma opravljati svojo dejavnost v polnem časovnem obsegu. Zato so za ugotovitev invalidnosti takšnega zavarovanca bistvene zahteve njegove dejavnosti.

V dosedanjem postopku so bile določno ugotovljene tožničine delovne omejitve v posledici njenega zdravstvenega stanja. Pravilna pravna presoja na podlagi določb 27. in 28. člena ZPIZ pa bi bila mogoča le ob hkratni ugotovitvi, kakšna delovna opravila so pogoj za uspešno opravljanje tožničine dejavnosti. Šele na podlagi teh ugotovitev bi bila mogoča presoja dejanskega pomena ugotovljenih medicinskih omejitev za opravljanje samostojne kmetijske oziroma cvetličarske dejavnosti.

Ker sodišče v dosedanjem postopku ni ugotavljalo, kakšna delovna opravila so pogoj za uspešno opravljanje samostojne cvetličarske dejavnosti, če gre za edinega nosilca in izvajalca, je materialno pravo zmotno uporabilo, ko je v zadevi odločilo zgolj na podlagi medicinsko ugotovljenih delovnih omejitev. Pravilna odločitev bo mogoča šele po nadaljnjih ugotovitvah, ali v posledici zdravstvenega stanja ugotovljene delovne omejitve še omogočajo opravljanje in vodenje tožničine samostojne cvetličarske dejavnosti, upoštevaje dejanske potrebe po delu oziroma delovnih opravilih edinega nosilca in izvajalca take dejavnosti in upoštevaje standard normalno pričakovane ekonomske uspešnosti.

Glede na povedano je sodišče na podlagi 2. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo sodišče (upoštevaje dosedanje dokazne predloge pa tudi določbe 62. člena ZDSS-1) izvedlo potrebne dokaze, na podlagi katerih bo preverilo zahteve po nujnih delih in opravilih, ki so pogoj za uspešno opravljanje tožničine kmetijske oziroma cvetličarske dejavnosti in kaj pomenijo medicinsko ugotovljene delovne omejitve z vidika možnosti za samostojno opravljanje take dejavnosti. V ta namen lahko po potrebi pridobi tudi mnenje izvedenca kmetijske stroke, ki bo lahko na vprašanja v tej smeri podal verodostojne strokovne odgovore.

Kolikor se bodo po tako dopolnjenem postopku tožničine navedbe, da ji ugotovljene delovne omejitve preprečujejo uspešno opravljanje cvetličarske dejavnosti, izkazale za utemeljene, pri tožnici ni šlo zgolj za zmanjšanje delovne zmožnosti v smislu 2. odstavka 27. člena ZPIZ, temveč je šlo za izgubo delovne zmožnosti za opravljanje samostojne registrirane kmetijske oziroma cvetličarske dejavnosti. Pravice iz naslova invalidnosti so pri tem lahko odvisne tudi od dejstva, da tožnica v času sprožitve postopka za ugotavljanje invalidnosti samostojne dejavnosti ni več opravljala, tako da očitno ni šlo več za aktivno zavarovanko v smislu določb 28. člena ZPIZ. Poleg tega ZPIZ v 2. odstavku 143. člena priznava pravico do nadomestila plače v breme zavoda za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo oziroma na zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi delavnemu invalidu II. ali III. kategorije - zavarovanemu na podlagi opravljanja samostojne oziroma kmetijske dejavnosti ter na podobnih zavarovanih podlagah (na podlagi 11., 12., 13. in nekaterih drugih členov ZPIZ). Zato bo sodišče v tem primeru o tožničinih pravicah iz invalidskega zavarovanja odločilo tudi na podlagi upoštevanja navedenih dejstev in navedenih zakonskih določb. Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.