Jedro

Ker tožnika nista izkazala, da sta se z zahtevo za izdajo odločbe obrnila na organ druge stopnje, ni bilo pogojev za sprožitev tožbe po 4. odstavku 26. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 511/99-3 z dne 12.5.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo, saj niso bili izpolnjeni pogoji za sprožitev upravnega spora.

V obrazložitvi sodišče navaja, da je iz tožbe in tožbi priloženih listin razvidno, da sta tožnika dne 10.7.1998 pri toženi stranki vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta. Dne 15.3.1999 sta toženi stranki poslala ponovno zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, v kateri sta ji postavila rok sedmih dni, da o njuni zahtevi odloči, sicer bosta prisiljena vložiti upravni spor.

Ker tožnika nista izkazala, da bi se po tem, ko tožena stranka v zakonitem roku ni izdala odločbe, s svojo zahtevo obrnila na organ druge stopnje, nista izpolnila pogojev za sprožitev upravnega spora po 4. odstavku 26. člena ZUS.

Tožnika v pritožbi med drugim navajata, da sta 15.3.1999 posredno poslala drugostopnemu organu "opomin zaradi molka" preko prvostopnega. Le-ta vloge ni obravnaval, niti je ni odstopil, čeprav bi jo moral. Po procesnih določbah je namreč potrebno vlogo, namenjeno drugemu organu, nemudoma odstopiti. Ker je sodišče dolžno paziti na zakonitost postopka ter pravilno uporabo prava, je njuna pritožba upravičena, še posebej, ker se sodišče prve stopnje sklicuje izključno na Zakon o splošnem upravnem postopku. To pa je nepravilno, saj je navedeni zakon veljaven le v povezavi z "ustavnim zakonom". Predlagata, da drugostopno sodišče nadomesti izpodbijani sklep in njunemu tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Četrti odstavek 26. člena ZUS določa, da če organ prve stopnje, zoper katerega je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje. Zoper odločbo druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka tega člena, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe.

Ker tožnika tudi po presoji pritožbenega sodišča nista izkazala, da sta se z zahtevo za izdajo odločbe obrnila na organ druge stopnje, ni bilo pogojev za vložitev tožbe po 4. odstavku 26. člena ZUS.

Odločitev prvostopnega sodišča je zato pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker iz vloge z dne 15.3.1999 ("lustrum in ponovna zahteva za izdajo dovoljenja"), naslovljene na toženo stranko, ne izhaja, da je namenjena drugostopnemu organu, je neutemeljen pritožbeni ugovor, da bi jo moral prvostopni organ odstopiti drugostopnemu.

Pritožbeni ugovor, da bi se sodišče pri uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku moralo sklicevati na Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in 45/I/94-1. odstavek 4. člena) je sicer utemeljen, vendar pa na odločitev v tej stvari ne vpliva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73., v povezavi z 68. členom ZUS, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.