Jedro

Po 2. odst. 279. čl. ZOR od neplačanih obresti je mogoče zahtevati zamudne obresti le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje: r a z v e l j a v i v ugodilnem delu glede zneska 300.000,00 SIT z obrestmi in v odločbi o pravdnih stroških ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; s p r e m e n i glede obresti od zneska nateklih obresti v obdobju od 11.7.2001 do 28.2.2002 tako, da te tečejo šele od 2.4.2002 dalje, sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo, da tožnici plača 2.000.000,00 SIT z obrestmi po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled za obdobje od 11.7.2001 do 28.2.2002, od 1.3.2002 dalje pa od te glavnice in nateklih obresti še zakonske zamudne obresti do plačila, ter ji plača 300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.2001 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo ter višji tožbeni zahtevek glede obresti zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da tožnici povrne 284.912,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.6.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je toženec pritožil. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tako ugodi, da sodbo spremeni in se tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne ali sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodbeni razlogi o odločilnih dejstvih niso povsem jasni in iz obrazložitve ni mogoče jasno razbrati, na podlagi katerih odločilnih dejstev je tožbenemu zahtevku ugodeno. Pravdni stranki sta po zaključku sodišča sklenili dve posojilni pogodbi, prvo za znesek 2.000.000,00 SIT in drugo za znesek 3.000.000,00 SIT, kar ne drži. Toženec si je sposodil le 3.000.000,00 SIT in to natančno navedel, o tem so izpovedali tako toženec, kot priče. Sodišče pa sodbo opre le na izpovedbo tožnice,ki je trdila, da je tožencu posodila 2.000.000,00 SIT in ta znesek izročila, toženec je izpovedal drugače, da zneska ni hotela izročiti, ker je zahtevala plačilo 10-% mesečnih obresti, kar v pogodbi ni bilo zapisano, toženec pa na to ni pristal in si je zato izposodil le 300.000,00 SIT. Priča A. Č., ki naj bi slišal vse pogovore v zvezi z vrnitvijo denarja, kot je to navedla tožnica, teh trditev, ko je bil zaslišan, ni potrdil, tožnica pa mu je celo ponudila avtomobil, očitno v zameno za potrditev njenih navedb. Priča D. M. je bila seznanjena s celotnim dogajanjem in z realizacijo oz. nerealizacijo pogodbe in je povedala, da do izročitve denarja ni prišlo, ker se niso strinjali z zahtevano 10-% mesečno obrestno mero in si je zato toženec, njen mož, pri tožnici izposodil le 300.000,00 SIT in je ta znesek po devetih dnevih vrnil. To je izpovedal tudi priča P., ki mu je bilo znano, da tožnica tožencu 2.000.000,00 SIT ni izročila prav zaradi spornih mesečnih obresti in je priča posodila tožencu 300.000,00 SIT, jih prinesla v bar A. prav zaradi čimprejšnje vrnitve. O tem je pričala B. V., ki je videla izročitev denarja s strani P. tožencu in zatem tudi izročitev tega denarja tožnici. Prepričljivih razlogov o tem, zakaj izpovedbe teh prič (M., P. in V.) ne dokazujejo toženčevih navedb, sodišče ne poda. Tožnica je tudi sicer priznavala, da ji je toženec vrnil 30.000,00 SIT oz. 40.000,00 SIT in sodišče tega zneska v sodbi ne omeni. Sodišče tožencu očita, da ni zahteval potrdila o vračilu denarja, čeprav je toženec potrdilo zapisal oz. da ni zagotovil dokaza o vrnitvi 300.000,00 SIT, po drugi strani pa tudi tožnica dokaza o izročitvi zneska 2.000.000,00 SIT, pa gre za bistveno višjo vsoto, ni zagotovila, n.pr. nima zadolžnice, ki je običajno ob izročanju gotovinskih posojil relevanten dokaz. Sodišče sklepa, da toženec pogodbe zagotovo ne bi izročil tožnici, če mu istočasno ne bi izročila denarja in bi verjetno zahteval izpolnitev pogodbe, jasno je namreč, da toženec ni pristal na zahtevane oderuške obresti in je od pogodbe delno odstopil, delno pa jo je tožnica izpolnila z izročitvijo zneska 300.000,00 SIT, glede katerega je toženec pristal na dodatne obresti in je ta dogovor njegova dodatna obveza pri posojilu, zato mu tudi ni bilo potrebno zahtevati izpolnitve oz. izročitve celotnega dogovorjenega zneska. Izročitev pogodbe pa tako in tako ne predstavlja kake posebne okoliščine v smislu dokazovanja izpolnitve. V tem kontekstu ne pomeni niti "zastavitev barke" nič posebnega, saj tožnica dela posojila ni dejansko izročila. Posojilodajalec je tisti, ki mora dokazati, da je posojilo izročil. Izročitve posojila tožencu tožnica ni dokazala. Tožnica je pri sebi zadržala vse pisne listine o spornem poslu in je gotovo, da bi, če bi tožencu sporni znesek tudi izročila, zahtevala, da ji podpiše zadolžnico, kot je posebej v pogodbi dogovorila "zastavo" plovila, kar vse kaže na njeno previdnost in skrbnost. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno porazdelilo materialno dokazno breme. To je tako, kot trdi tudi pritožnik. Tožnica, posojilodajalka, nosi dokazno breme za svoje trditve, da je bila sklenjena posojilna pogodba in je svoje obveznosti iz te pogodbe izpolnila (tožencu izročila dogovorjeni znesek posojila), toženec pa nosi dokazno breme, da je tožnici ta znesek z dogovorjenimi obrestmi tudi vrnil. Toženec ob tem meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo dokazni uspeh tožeče stranke na eni in toženca na drugi strani. Po mnenju pritožnika sama posojilna pogodba še ne dokazuje, da je in kolikšen znesek je posojilodajalka tudi izročila posojilojemalcu, tožencu. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala, da je tožencu izročila tako znesek 2.000.000,00 SIT, kot naknadno tudi znesek 300.000,00 SIT. Razlogi sodišča prve stopnje so glede teh okoliščin jasni in konsistentni, sodišče prve stopnje je dokaze ocenilo tako, kot mu to nalaga določba 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka ter se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodišča prve stopnje glede te okoliščine. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbe toženca in prič, ki jih omenja pritožnik. Te priče iz lastnih zaznav o izročitvi zneska 2.000.000,00 SIT niso vedele povedati ničesar. Povsem življenjsko sprejemljiva, logična in analitična je tudi ocena sodišča prve stopnje, da toženec, če dejansko ne bi prejel 2.000.000,00 SIT, kot je bilo zapisano v pogodbi, pač pa bistveno manj, tožnici tedaj ne bi izročil notarsko overjene posojilne pogodbe, s katero je bilo dogovorjeno tudi, da zastavi svoje plovilo. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse zbrane dokaze, tudi obnašanje toženca po tem, ko je rok za vračilo posojila potekel in je bil toženec pozvan k vračilu in na dopis ni reagiral. Ocena vseh zbranih dokazov, predvsem pa listinskih dokazov, potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da si je toženec pri tožnici izposodil 2.000.000,00 SIT in naknadno še 300.000,00 SIT.

Ker posojenega zneska 2.000.000,00 SIT ni vrnil, tega toženec niti trdil ni, je v tem obsegu sodišče prve stopnje, saj je rok za vračilo posojila potekel, pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo, tožencu naložilo, da posojeni znesek 2.000.000,00 SIT z obrestmi, kot je bilo dogovorjeno oz. po zamudi z obrestmi zaradi zamude, vrne (557., 558., 562. ter 277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, še uporablja - 1060. čl. OZ). Le glede pričetka teka obresti od nateklih pogodbenih obresti (obresti, natekle med 11.7.2001 in 28.2.2002) je odločitev delno zmotna, saj je po 2. odst. 279. čl. ZOR od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo tako, da je v tem delu odločitev tako spremenilo, da od tega zneska zamudne obresti tečejo šele od 2.4.2002 dalje, to je od dneva, ko je bila vložena tožba, sicer pa neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (350. čl. ZPP) ni zasledilo (4. tč. 358. čl. In 353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče sicer soglaša tudi z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal trditev, da je vrnil celoten posojeni znesek po drugem posojilu, 300.000,00 SIT. Dokazno breme za to zatrjevano dejstvo je na tožencu. Priča V. tega, da bi toženec tožnici izročil znesek v višini 300.000,00 SIT, ni videla, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo izpovedbe te priče in tudi življenjsko prepričljivo poudarilo, da bi bilo nelogično, da bi toženec tožnici v svojem lokalu, če bi ji denar vračal, denar izročal pod mizo, priča P. pa izročitve denarja toženca tožnici ni videla. Utemeljeno pa toženec opozarja, da je glede te trditve tožnica, ko je bila zaslišana, pojasnila, da ji je toženec določen znesek vrnil. Glede te okoliščine sodba razlogov nima. Glede te pomembne okoliščine sodišče prve stopnje zbranih dokazov, izpovedbe tožnice, ni ocenilo, zato je dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno, dokazna ocena je preuranjena in je zato sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo (glede plačila 300.000,00 SIT s pp) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vse relevantne okoliščine in v ta namen oceniti zbrane dokaze, torej presoditi tudi ali in koliko je toženec tožnici, glede na toženčeve trditve, da je posojilo v znesku 300.000,00 SIT vrnil, morebiti vrnil. Ker je sodba delno razveljavljena, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločbo o stroških in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).