Jedro

Pri kaznivem dejanju ropa zadostuje, da je s silo ustvarjena takšna situacija, ki omogoča odvzem premične stvari.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 28.6.2006 obsojenega D.M. spoznalo za krivega kaznivih dejanj ropa po 1. odstavku 213. člena in goljufije po 3. in 1. odstavku 217. člena KZ ter mu določilo posamezni kazni, za prvo dejanje petnajst mesecev zapora in za drugo dejanje dva meseca zapora. Po 2. odstavku 52. člena KZ mu je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Celju z dne 20.10.2005 in mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen osemnajst mesecev zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ mu je v to kazen vštelo čas, ki ga je od 23.3.2006 od 6.30 ure dalje prebil v priporu. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona ter po 1. odstavku 97. člena ZKP odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 27.9.2006 zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila povprečnine.

Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve postopkovnih določb in kršitve kazenskega zakona po 1., 2., in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in v skladu s 427. členom ZKP opozarja na očiten dvom v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da dejanje pod točko 1 izreka pravnomočne sodbe z dne 17.5.2006 kvalificira kot dejanje velike tatvine po 3. ali 4. točki 1. odstavka 212. člena KZ in obsojenemu nato za obe kaznivi dejanji izreče pogojno obsodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in v okviru nespremenjene kvalifikacije očitanih dejanj obsojencu izreče pogojno obsodbo, s katero določi nižjo zaporno kazen, kot je izrečena v izpodbijani sodbi oziroma izrečeno kazen za obe kaznivi dejanji zniža in sicer za kaznivo dejanje pod točko a krivdoreka izreče kazen dvanajst mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko b krivdoreka največ en mesec zapora in nato ob upoštevanju kazni dveh mesecev zapora po pravnomočni sodbi o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Celju z dne 20.10.2005, opr. št. K 339/2005, izreče enotno kazen največ štirinajst mesecev zapora ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker kršitve zakona, na katere opozarja, niso podane, v ostalem pa uveljavlja le razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato predlaga zavrnitev zahteve.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnice zahteve gre v primeru kaznivega dejanja, opisanega v točki I/a izreka prvostopenjske sodbe za zmotno uporabo materialnega prava. Uporabe solzilnega spreja ni mogoče opredeliti kot silo v smislu izpolnitve znakov kaznivega dejanja po 213. členu KZ, temveč le kot predrzen način izvršitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva v "pomanjkanju razlogov za izrek obsodilne sodbe". V ostalem zahteva opozarja na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ter se sklicuje na 427. člen ZKP, izpodbija pa tudi višino določenih posamičnih kot tudi izrečene enotne kazni.

Obsojencu je očitano, da je z uporabo sile vzel oškodovani V.Š. njene premične stvari z namenom, da si jih protipravno prilasti. Uporaba sile kot bistveni znak kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ je v izreku pravnomočne sodbe opredeljena s konkretnimi dejstvi, to je z ravnanjem, s katerim je obsojenec oškodovanko s solzilnim sprejem poškropil po obrazu in ji onesposobil vid in nato s tako močnimi potegi, da je padla po tleh, strgal iz rok večjo platneno torbo in si jo z vsemi stvarmi, ki jih je oškodovanka imela v njej, prilastil, pri čemer so te stvari tudi konkretno opredeljene. Skladno s takim opisom kaznivega dejanja je sodišče tudi ugotovilo vsa odločilna dejstva oziroma dejansko stanje in na tej podlagi sklepalo, da so v obsojenčevem ravnanju podani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja. Utemeljilo je, da je obsojenec zoper oškodovanko uporabil takšno silo, ki upravičuje navedeno pravno opredelitev ter pri tem izhajalo iz načina uporabe solzilnega spreja in presodilo, da takšno ravnanje pomeni silo, ki lahko oškodovanca tudi onesposobi in napadeni osebi prepreči odpor ter s tem napadalcu omogoči odvzem stvari. S pravno presojo sodišča prve stopnje je soglašalo tudi pritožbeno sodišče, ki je poudarilo, da je uporabo solzilnega spreja šteti kot silo, ki se kot zakonski znak zahteva za obstoj tega kaznivega dejanja ob upoštevanju ugotovitve, da je obsojenec uporabil solzilni sprej zoper oškodovanko z namenom, da jo onesposobi za odpor.

Za obstoj zakonskega znaka sile pri kaznivem dejanju ropa je potrebno, da je sila usmerjena proti določeni osebi, to je oškodovancu oziroma posestniku stvari zaradi odvzema le te, da je po intenziteti jasno izražena in primerna za preprečitev ali obvladanje odpora glede na uporabljeno sredstvo, način uporabe tega sredstva in okoliščine, v katerih je storilec uporabil silo. Pri tem zadostuje, da je s silo ustvarjena takšna situacija, ki je omogočala odvzem premične stvari. V obravnavanem primeru gre za napad s solzilnim sprejem, s katerim je obsojenec oškodovanki onesposobil vid in ji nato z močnimi potegi iztrgal iz rok platneno torbo z denarjem in dokumenti. S takim ravnanjem je z uporabo sile ustvaril položaj, ki mu je omogočil odvzem in prilastitev oškodovankinih stvari. Zato ni nobenega dvoma, da so v ravnanju obsojenca podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ in ne kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ, kot trdi vložnica zahteve. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP) ni podana.

S sklicevanjem na izpovedbi priče J.F. in izpovedbo oškodovanke ter s trditvijo, da zagovornica ne soglaša s presojo pritožbenega sodišča ter s ponujanjem lastne ocene izvedenih dokazov, zahteva izpodbija kot zmotne dejanske zaključke pravnomočne sodbe. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more storiti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP. Z zahtevo za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče uveljavljati, da v pravnomočni sodbi obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ker se s tem na nedovoljen način razširjajo razlogi, zaradi katerih se sme vložiti to izredno pravno sredstvo (1. odstavek 420. člena ZKP). Tudi Vrhovno sodišče ne preizkuša dejanskega stanja v celoti, temveč samo pravilnost tistih odločilnih dejstev, na katera se opira zakon, ki naj bi bil po navedbah zahteve kršen.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katera se sklicuje vložnik v zahtevi. Po ustaljeni razlagi sodne prakse to pomeni, da mora vložnik navesti v zahtevi ne le konkretne kršitve zakona, temveč jih mora tudi ustrezno utemeljiti. Navedba zahteve, da pomanjkanje razlogov za izrek obsodilne sodbe (brez priznanja obsojenca) v osnovi pomeni tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ne ustreza navedeni zahtevi. Gre namreč za posplošeno trditev, ki je ni mogoče povezati niti z ostalimi navedbami, ker le te nakazujejo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi sicer ni pritrditi zahtevi v delu, v katerem nakazuje, da sodišče za popolno ugotovitev dejanskega stanja ni navedlo "vseh dokazov", pri čemer sploh ne obrazloži, katerih dokazov ni izvedlo, in da ni postopalo po določbah 232. in 330. člena ZKP. Izpodbijana pravnomočna sodba ne temelji le na obsojenčevem priznanju dejanja, temveč tudi na ostalih izvedenih dokazih, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe (prvostopenjska sodba na tretji in četrti strani).

Z navedbo, da višina določenih posameznih kazni in izrečene enotne kazni ni sorazmerna teži očitanih dejanj in da sta nižji sodišči v premajhni meri upoštevali uveljavljane olajševalne okoliščine, zahteva izpodbija primernost določenih in izrečene enotne kazni. Glede na določbe 1. odstavka 374. člena ZKP se lahko to stori le s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, medtem ko se z zahtevo za varstvo zakonitosti sme izpodbijati nezakonitost odločbe o kazni (5. točka 372. člena ZKP). Zahteva za varstvo zakonitosti pa ne uveljavlja kršitve zakona, ki bi se nanašala na prekoračitev zakonskih pravic pri odločanju o kazni.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Glede na slabe obsojenčeve premoženjske razmere, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa in ker prestaja daljšo zaporno kazen, ga je tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije oprostilo plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).