Jedro

Ker je torej trošarinski zavezanec vnesel in sprostil trošarinsko blago v porabo v Sloveniji v nasprotju z zakonom, mora plačati obračunano trošarino.

Izrek

Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Carinskega urada Murska Sobota z dne 25. 5. 2007, ki je postala dokončna z odločbo Ministrstva za finance z dne 28. 3. 2008. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ družbo A., d. o. o. in tožečo stranko (sedaj revident) zavezal kot solidarna dolžnika za trošarinski dolg v višini 86.066,77 EUR. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ družbi A., d. o. o., izdal dovoljenje za pooblaščenega prejemnika trošarinskih izdelkov, na podlagi katerega je lahko v režimu odloga plačila trošarine iz drugih držav članic Evropske unije prejemala trošarinske izdelke iz tarifnih oznak 2710 11 in 2710 19 (mineralno olje in plin) Kombinirane nomenklature carinske tarife. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je navedena družba od marca do maja 2005 prejemala trošarinsko blago od avstrijskega dobavitelja, zanj pa ni carinskemu organu predložila nobenih trošarinskih dokumentov v potrditev, niti ni zanje obračunala in plačala trošarine. Prvostopenjski organ je zato štel, da je prišlo do nezakonitega vnosa trošarinskih izdelkov v Slovenijo in z izpodbijano odločbo naknadno obračunal trošarino. Kupec blaga je bil revident, ki je blago tudi prepeljal in ga skladiščil v svoje prostore v Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom izpodbijane odločbe in zavrača tožbene ugovore. Strinja se, da je v zadevi prišlo do nezakonitega vnosa trošarinskega blaga v Slovenijo, zato je naknadni obračun trošarine pravilen in zakonit. Solidarni zavezanec za plačilo trošarine je tudi kupec nezakonito vnesenih trošarinskih izdelkov. Sklicuje se na določbe Zakona o trošarinah – ZTro (Ur. l. RS, št. 103/2004-UPB2), in sicer na 4., 7., 8., 9., 13. a, 16., in 17. člen. Glavne obravnave ni opravilo, ker pravno pomembno dejansko stanje med strankama ni sporno.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo revident vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu in zmotno uporabilo materialno pravo. Navaja, da je ugotovljenemu dejanskemu stanju vseskozi ugovarjal ter predlagal izvedbo določenih dokazov, zato je odločitev o neizvedbi glavne obravnave nezakonita. Meni, da v zadevi ostaja sporno, ali je prejemnik res potrdil prejem blaga na trošarinskih dokumentih, ki so spremljali pošiljko, kot tudi, ali so slovenski carinski organi potrdili trošarinske listine. Sporno je tudi, kako na odločitev vpliva dejstvo, da je avstrijski pošiljatelj blago najprej prodal tretji gospodarski družbi ter da je slovenski prejemnik blago kupil od nje in ne od pošiljatelja. Šele na podlagi pravilne presoje teh okoliščin bi bilo možno oceniti, ali je bil vnos blaga v Slovenijo zakonit oziroma ali je do nepravilnosti prišlo v Avstriji. Če so bile nepravilnosti storjene v Avstriji, bi morala biti trošarina obračunana samo tam in ne tudi v Sloveniji. Zatrjuje kršitev določb Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. 2. 1992, in sicer 20. člena ter tretjega odstavka 15. člena. Meni tudi, da je solidarna obveznost kupca za trošarinski dolg, ki nastane zaradi nezakonitega vnosa blaga, v nasprotju z načelom sorazmernosti, v zvezi s čemer se sklicuje na mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora ECO/187 z dne 15. 3. 2007. 4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V tem primeru pa je sporna vrednost 86.066,77 EUR.

7. Izhajajoč iz dejanskega stanja, ki je podlaga za odločitev upravnih organov in prvostopenjskega sodišča, na katerega je revizijsko sodišče vezano (saj v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), je tudi po presoji revizijskega sodišča prišlo do nezakonitega vnosa trošarinskega blaga v Slovenijo. Prejemnik trošarinskega blaga je namreč vnos blaga opravil na način, ki ni skladen z ZTro, saj nadzornemu carinskemu organu ni predložil izvoda trošarinskega dokumenta, ki je spremljal posamezno pošiljko, s čimer je kršil tretji odstavek 9. člena ZTro, za vneseno blago pa ni obračunal in plačal nastale trošarinske obveznosti, s čimer je kršil 34. in 35. člen ZTro.

8. Kot oseba s statusom pooblaščenega prejemnika trošarinskih izdelkov je bil prejemnik spornega blaga tudi trošarinski zavezanec (v skladu s 1. točko 4. člena ZTro) za trošarinsko obveznost, ki je nastala z vnosom blaga v Slovenijo. Po 1. točki prvega odstavka 13. a člena ZTro namreč pri vnosu trošarinskih izdelkov iz druge države članice v Slovenijo nastane obveznost za plačilo trošarine v Sloveniji, če trošarinski izdelki še niso sproščeni v porabo v eni od držav članic in se sprostijo v porabo v Sloveniji. V takšnem primeru obveznost za plačilo trošarine nastane, ko so trošarinski izdelki v Sloveniji sproščeni v porabo (drugi odstavek 13. a člena ZTro).

9. Do sprostitve trošarinskih izdelkov v porabo pa je v obravnavanem primeru prišlo, ko so bili s strani njihovega kupca (revidenta) prepeljani in skladiščeni v Sloveniji. Ker torej trošarinski zavezanec, kljub temu da je vnesel in sprostil trošarinsko blago v porabo v Sloveniji, ni obračunal in plačal trošarine na način, kot ga določa zakon, je tudi po presoji revizijskega sodišča prišlo do nezakonitega vnosa blaga v Slovenijo. V skladu 3. točko prvega odstavka 16. člena ZTro obveznost za plačilo trošarine nastane tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo iz druge države članice, razen v primeru, da fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki, dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri.

10. Po 6. točki drugega odstavka 17. člena ZTro je trošarino dolžna plačati tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro, oseba, ki sodeluje pri nezakoniti proizvodnji ali uvozu trošarinskih izdelkov, oziroma oseba, ki hrani nezakonito proizvedene oziroma uvožene trošarinske izdelke. V skladu z navedenim je za trošarinsko obveznost nedvomno odgovoren tudi revident, ki je bil kupec nezakonito vnesenega blaga, njegova obveznost pa je solidarna, saj tretji odstavek 17. člena ZTro določa, da če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno. Revizijsko sodišče meni, da navedena ureditev ne pomeni nesorazmernega posega v položaj kupcev nezakonito vnesenega blaga. Cilja, ki ju zasleduje takšna ureditev, sta namreč utemeljena (zagotovitev, da so vsi trošarinski izdelki enako obremenjeni s tovrstno dajatvijo, ter zagotavljanje proračunskih sredstev), poleg tega premoženjske posledice solidarne odgovornosti za posameznega dolžnika niso nujno dokončne, saj lahko ta zoper ostale solidarne dolžnike postavi regresni zahtevek pred pravdnim sodiščem.

11. Ni utemeljeno revidentovo sklicevanje na določbe Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. 2. 1992. Tretji odstavek 15. člena in nanj navezujoči 20. člen navedene direktive urejata vprašanje odgovornosti za napake, ki se zgodijo med gibanjem trošarinskega blaga, v obravnavanem primeru pa ne gre za napake med gibanjem blaga, temveč za napake, storjene potem, ko je blago prispelo v Slovenijo.

12. Tudi ni utemeljen revizijski ugovor v zvezi z neopravljeno glavno obravnavo pred prvostopenjskim sodiščem. Revidentovi ugovori glede dejanskega stanja so se namreč nanašali na okoliščine primera, ki za odločitev niso pomembne, v takšnih primerih pa lahko sodišče (v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1) odloči brez glavne obravnave. V obravnavanem primeru ni pomembno, kot zatrjuje revident, ali je prejemnik blaga dejansko potrdil prejem blaga ter ali so carinski organi dejansko potrdili prejem izvoda trošarinskega dokumenta, saj nič od navedenega ne vpliva na odločilni ugotovitvi, da trošarina ni bila plačana ter da je bil kupec blaga revident. Tudi ni pomembno, ali je avstrijski pošiljatelj napravil kakšno nepravilnost, saj je to stvar avstrijskega pravnega reda. Niti ni pomembno, ali je bilo trošarinsko blago pred vnosom v Slovenijo prodano še kakšni drugi osebi. Pomembno je le to, kdo je bil prejemnik blaga v Sloveniji in ali so bile obveznosti po ZTro izpolnjene.

13. Glede na navedeno revizijsko sodišče meni, da revizija ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. 14. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s prvim odstavkom 22. členom ZUS-1).