Jedro

Izvedenec ne more vselej z gotovostjo podati mnenja o vseh spornih vprašanjih - dopusti lahko npr. več različic nastanka poškodb -, ampak (pogosto) lahko poda mnenje le z določeno večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti. Sodišče pa je tisto, ki na podlagi ocene izvedenskega mnenja tudi v povezavi z drugimi dokazi presoja, ali so odločilna dejstva dokazana ali ne.

Izrek

Zahteva obsojenega B.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo z dne 17.5.2001 obsojenega B.F. spoznalo za krivega kaznivih dejanj ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru po 1. odstavku 137. člena KZ in lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje po 1. odstavku 137. člena KZ določilo en mesec zapora, za kaznivo dejanje po 2. odstavku 133. člena KZ pa tri mesece zapora in mu nato po 3. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen tri mesece in 15 dni zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 69. člena KZ je obsojencu vzelo zaseženi kuhinjski nož. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo delno povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP v znesku 46.118,00 SIT (v tem delu bi se izrek o stroških moral sklicevati na določbo 1. odstavka navedene zakonske določbe), plačila povprečnine pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenega B.F. in njegovega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, odmerjene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni B.F. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, torej iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in "izda sodbo v smislu 1. odstavka 426. člena ZKP." Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato se zavzema, da Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenemu B.F. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je izrek sodbe glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 137. člena KZ v nasprotju z razlogi sodbe, da so razlogi nejasni in v precejšnji meri med seboj v nasprotju ter da je podano precejšnje nasprotje med tistim, kar je navedeno v razlogih sodbe in med izpovedbami prič v postopku ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevano kršitev vložnik utemeljuje z navedbami, da iz opisa dejanja v izreku sodbe izhaja, da je kosilnico, ki jo je imel obešeno na rami, dvignil in z njo zamahnil proti H.C., ji zakričal " marš v pizdo materino" ter nato proti njej nato še enkrat zamahnil. Poudarja, da je iz izpovedb H.C., njenega moža V.C., oškodovankinega sina S.C. in priče N.Z. razvidno, da nobena od prič ni potrdila, da je proti oškodovanki zamahnil s kosilnico. Zato je nasprotna ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, da so priče enotno navedle, da je zamahnil proti H.C., v nasprotju z vsebino izpovedb navedenih prič.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se izpovedbe oškodovanke, N.Z. in V.C. glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 137. člena ZKP ne skladajo v vseh podrobnostih. Pojasnilo je tudi, zakaj je ocenjuje, da je to razumljivo, nato pa navedlo, da je po oceni sodišča obsojenčevo ravnanje še najbolj natančno in verodostojno opisal oškodovankin mož V. Ta pa je povedal, da je ravno zato, ker je bil prepričan, da bo obsojenec po prvem zamahu s kosilnico poskušal oškodovanko ponovno napasti, skočil in blokiral ponovni zamah tako, da je prijel za os kosilnice. V.C. je zaslišan kot priča v okviru preiskovalnih dejanj povedal in enako ponovil tudi na glavni obravnavi, da je obsojenec proti oškodovanki, potem ko ji je izrekel navedeno psovko, zamahnil z "ugašnjeno" kosilnico. Pojasnil je tudi, da je glede na dogajanje sklepal, da bo obsojenec oškodovanko ponovno napadel in je zato stekel do njiju, ponovni obsojenčev zamah proti oškodovanki pa blokiral tako, da je prijel za os kosilnice (list. št. 33, prvi odstavek). Tudi oškodovanka je na glavni obravnavi povedala, da je obsojenec s kosilnico proti njej zamahnil tako, da jo je dvignil nad glavo (list. št. 176, drugi odstavek). Priča N.Z. je navedbe oškodovanke in njenega moža potrdila in povedala, da je dobro videla, kako je obsojenec dvignil kosilnico nad glavo proti C. (list. št. 185). Sodišče prve stopnje je izrečno poudarilo, temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da je o obsojenčevemu zamahu proti oškodovanki sklepalo predvsem na podlagi izpovedbe priče V.C. Med izpovedbo te priče in njenim povzetkom v razlogih napadene pravnomočne sodbe pa ni nobenega nasprotja. Glede na vsebino izpovedb prič H. in V.C. ter N.Z. je sklepanje v izpodbijani sodbi, da je med prepirom obsojenec s kosilnico tudi zamahnil proti oškodovanki, razumno. V napadeni odločbi so navedeni razlogi o tem odločilnem dejstvu, zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe tudi ni podano, prav tako tudi ni nobenega, kaj šele precejšnjega nasprotja med zapisniki o izpovedbah prič in njihovo vsebino, povzeto v razlogih pravnomočne sodbe. V zahtevi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Z vložnikom se tudi ni mogoče strinjati, ko v zahtevi navaja, da je sodišče z zavrnitvijo rekonstrukcije dogodka in postavitve drugega izvedenca medicinske stroke prekršilo njegovo pravico do obrambe in s tem ravnalo v nasprotju z 2. odstavkom 371. člena ZKP v zvezi z 257. in 258. členom, očitno pa tudi z 246. členom istega zakona. Zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbo, da bi ga moralo sodišče glede na izvedene dokaze v položaju, da bi bil izkazan več kot očiten dvom, po načelu in dubio pro reo oprostiti obtožbe za kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ.

Kršitve 257. člena ZKP zahteva z ničemer ne konkretizira, pač pa ostaja zgolj na ravni golega zatrjevanja. Tako ne pojasni, zakaj je izvid izvedenca medicinske stroke dr. A.N. nejasen, nepopoln ali protisloven, kar bi narekovalo ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem. Utemeljenosti tako nedoločne trditve ni mogoče preizkusiti.

Obsojeni B.F. v zahtevi navaja, da je navedeni izvedenec medicinske stroke v mnenju dopustil obe različici nastanka poškodb pri V.C., tako obsojenčevo kot tudi oškodovančevo. Na enak očitek je obsojencu odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je v razlogih sodbe med ostalim zapisalo, da je tako mnenje, v katerem je izvedenec dopustil možnost nastanka poškodb pri oškodovancu tako v stoječem kot v ležečem položaju, "prej" pripisati objektivnosti izvedenca, kot pa njegovi pomanjkljivi strokovnosti, kot je to poskušala prikazati obramba s predlogom za postavitev novega izvedenca. Izvedenec ne more vselej z gotovostjo podati mnenja o vseh spornih vprašanjih, ampak (pogosto) lahko poda mnenje le z določeno večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti. Sodišče pa je tisto, ki na podlagi ocene izvedenskega mnenja tudi v povezavi z drugimi dokazi presoja, ali so odločilna dejstva dokazana ali ne. Obsojenec v zahtevi ni izkazal, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo (nejasno ali nepopolno) in da zato ne daje odgovora na vsa pomembna vprašanja. V obravnavani zadevi je zato očitno, da z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke sodišče obsojenčeve pravice do obrambe in tudi ne določbe 258. člena ZKP ni prekršilo.

Sodišče je določno obrazložilo zavrnitev predloga za rekonstrukcijo dogajanja na kraju samem, ki jo je predlagal obsojeni B.F. Navedlo je, da je ta prinesel kosilnico v razpravno dvorano in pokazal, kako jo je držal, ko se mu je približeval oškodovanec V.C. Iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 188, osmi odstavek) je razvidno, da je obsojenec zatrjeval, da v položaju, ko ima kosilnico obešeno preko ramena s posebnim pasom, v rokah pa drži nož, ne more zabosti oškodovanca. Iz nadaljnjega zapisa pa je nato razvidno, da je sodnik stopil do obdolženca in ugotovil, da "lahko pride do njega kljub osi kosilnice." Iz navedenega izhaja, da je sodišče v določeni meri na glavni obravnavi predlagani dokaz celo izvedlo, pri tem pa povsem razumno obrazložilo, zakaj ni potrebno opraviti rekonstrukcije na kraju samem. Sicer pa vložnik tudi kršitev določbe 246. člena ZKP uveljavlja, ne da bi v zahtevi pojasnil, zakaj je bila z zavrnitvijo tega dokaznega predloga kršena njegova pravica do obrambe.

Z navedbami, da je ravnal v silobranu, opisovanjem svojega zglednega življenja in načetega zdravja, zaradi katerega se mora izogibati predvsem fizičnim naporom, dvigovanju bremen in podobnim ravnanjem, da zato kaznivega dejanja ni storil, obsojenec ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za vložnikovo navedbo, da je njegova žena M.F. potrdila, da je klical na pomoč, česar napadalec nikoli ne počne ter da je videla oškodovanca, kako je tekel proti njemu z daljšim predmetom, kar je v določeni meri potrdila tudi priča N.Z., ko je govorila o tem, da je v rokah V.C. videla neko lato. Na ta način vložnik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP na tej podlagi tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Obsojenec tudi zatrjuje, da je odločitev prvostopenjskega sodišča samovoljna. Sodišče je ugotovilo, da je oškodovanca V.C. poškodoval v stoječem položaju, tako da ga je preko ramena pičil v hrbet, vendar je tak sklep sprejelo na podlagi svojega občutka, ne pa ob upoštevanju pravil logične in življenjskem izkustvu utemeljene presoje.

Sodišče prve stopnje je dejanske ugotovitve glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe oprlo (predvsem) na izpovedbi prič H. in V.C. ter v povezavi s tema pričevanjima sprejelo tisti del izvedenskega mnenja, v katerem je dr. A.N. kot verjeten dopustil nastanek poškodbe, kot ga je opisal oškodovanec. Takemu sklepanju ni mogoče odrekati razumne presoje, kaj šele da bi ga bilo mogoče označiti kot samovoljnega, kot to zatrjuje vložnik. Zato je treba tudi v tem delu ugotoviti, da obsojenec po vsebini zavrača v napadeni pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti, kakor je bilo že pojasnjeno, ni mogoče vložiti.

Ker kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni B.F., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni B.F. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku z zahtevo, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, razvidne iz spisa in da je šlo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu za razmeroma nezahtevno zadevo.