Jedro

Tožena stranka v pritožbi nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodbe o višini dolga in ponovno prilaga dokazila o plačilih ter izpis dobroimetja, podan s strani tožeče stranke. S tem tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 103,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Zaradi umika tožbe v višini 39,41 EUR je postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 54,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

**Povzetek pritožbenih navedb**

2. Proti navedeni sodbi in sklepu se je laično pritožila tožena stranka. Iz vsebine pritožbe izhaja, da se pritožuje le zoper sodbo. Navaja, da se ne strinja z navedenim v sodbi, zato ponovno prilaga fotokopije nakazil in dobroimetja od V. d. v. z. Sodišče naproša za ponovno ugotovitev dejanskega stanja računov in nakazil. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se kot neutemeljena zavrne.

**Presoja utemeljenosti pritožbe** Pritožba ni utemeljena.

4. Ker se postavljeni tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR, gre za spor majhne vrednosti, za katerega veljajo določbe 30. poglavja Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Posebnost postopka v sporu majhne vrednosti je med drugim v omejitvi pritožbenih razlogov. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v tem postopku, izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pravdni stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

5. Pravdni stranki sta imeli sklenjeno polico za dopolnilno zdravstveno zavarovanje št. X, z datumom začetka zavarovanja 1. 8. 2015 in z začetkom zavarovalnega kritja 1. 11. 2015. Zavarovalno razmerje je bilo sklenjeno za dobo enega leta, s samodejnim podaljševanjem še za eno leto, če zavarovalna pogodba ni odpovedana vsaj tri mesece pred iztekom zavarovanja. S pogodbo sta bila dogovorjena mesečna premija in način plačila premij. Tožena stranka ni plačala mesečnih premij za april, maj, julij in avgust 2020. 6. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodbe o višini dolga in ponovno prilaga dokazila o plačilih ter izpis dobroimetja, podan s strani tožeče stranke. S tem tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki, kot že pojasnjeno, v sporih majhne vrednosti ni dovoljen. Glede na to, da je tožena stranka vložila laično pritožbo, višje sodišče dodatno pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje višino terjatve prepričljivo ugotovilo na podlagi izpisa odprtih postavk na dan 10.9.2020, ki mu tožena stranka ni konkretizirano ugovarjala. Ugotovilo je tudi, da je tožeča stranka z nakazili, na katere se tožena stranka sklicuje tudi v pritožbi, zapirala obveznosti, ki niso predmet te pravde, z ostankom plačila od 117,17 EUR z dne 22.9.2020 v višini 39,41 EUR pa je tožeča stranka delno zaprla terjatev, ki je predmet tega postopka, zato je za ta znesek delno umaknila tožbo, sodišče pa je v tem delu postopek ustavilo (13. točka sodbe in sklepa).

7. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po presoji višjega sodišča je sodišče prve stopnje, upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo katere od absolutnih bistvenih kršitev postopka (1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Ker torej pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.