Jedro

Pritožba se sklicuje na objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanca toženke (drugi odstavek 131. člena OZ). Dejavnost varstva in vzgoje otrok ni nevarna dejavnost, prav tako pa povečane nevarnosti ne predstavlja skupna igra starostno mešane skupine otrok. Neutemeljen je zato pritožben očitek, da na neskrbno ravnanje vzgojiteljic kaže dejstvo, da so dopuščale združevanje različno starih otrok. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da lahko v konkretnem primeru govorimo zgolj o krivdni (prvi odstavek 131. člena OZ). Kot pravno podlago za odločitev v zadevi je nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer 144. in 147. člen OZ, prav tako pa tudi določbe Zakona o vrtcih, Pravilnika o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje in Pravilnika o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtcev. Če je vrtec varstvo nad otroci opravljal z ustrezno in zahtevano profesionalno skrbnostjo, je škoda, ki je nastala, posledica nesrečnega spleta okoliščin oziroma nesrečnega naključja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) od tožene stranke (v nadaljevanju toženka) zahtevala plačilo odškodnine v znesku 17.367,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev pravdnih stroškov (točka I izreka) ter tožniku naložilo, da toženki v 15 dneh povrne njene pravdne stroške v znesku 586,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zavzema se za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo nepošteno in življenjsko nesprejemljivo odločitev, saj v konkretnem primeru ni šlo za nesrečen splet okoliščin in za nesrečno naključje, ampak toženka odgovarja za tožniku nastalo škodo glede na določbo 144. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je vrtec opustil nadzor nad deklico A. A. (v nadaljevanju deklica) in posledično odgovarja za njeno ravnanje. Pritožba opozarja, da ni pomembno, kako se je škodni dogodek natančno zgodil in ali je tožnik o tem podal ustrezno trditveno podlago, saj je bilo nesporno ugotovljeno, da je škoda nastala zato, ker je deklica trčila v tožnika. Ni torej pomembno, ali se je škodni dogodek zgodil tako, kot je povedal tožnikov starejši brat in izhaja iz tožbenih navedb (jahanje tožnika oziroma skakanje po njem), saj je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju komisija) kot izvedenska institucija ugotovila mehanizem nastanka poškodbe. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da se je napačno lotilo dokazne ocene in argumentacije in je dejstvo, da deklica tožnika ni zajahala kot konjička ali skakala po njegovi nogi, napačno upoštevalo kot razbremenilno za vzgojiteljice. Ni pritrditi zaključku sodišča, da je vrtec izvajal profesionalen nadzor nad deklico. Škodni dogodek je videla le ena izmed štirih takrat prisotnih vzgojiteljic,1 ki je videla deklico teči po igrišču šele na oddaljenosti od 2 do 3 metre od tožnika, kar pomeni, da deklice pred škodnim dogodkom ni opazovala nobena izmed vzgojiteljic, česar sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo. Glede na dejanske ugotovitve v postopku je obrazložitev, iz katere izhaja, da je vzgojiteljica B. B. deklici pred škodnim dogodkom spletla kitko, kar "nakazuje na to, da so vzgojiteljice izvajale nadzor nad otroki profesionalno in skrbno ter jih imele ves čas na očeh", nejasna in predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Nadalje je sodišče prve stopnje prav tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 147. člen OZ, ki obravnava nesrečo pri delu ter zmotno zaključilo, da ni podana objektivna odgovornost. Iz pritožbe izhaja, da igra starostno mešanih skupin otrok predstavlja povečano nevarnost za nastanek škode pri najmlajših otrocih, kar pomeni, da je podana objektivna odgovornost vrtca. Ker so vzgojiteljice dopuščale združevanje skupin, njihovo ravnanje ni bilo skrbno. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, iz katerih izhaja zaključek, da dejavnost varstva in vzgoje otrok ni nevarna dejavnost, ne obravnavajo enakega dejanskega stanja in jih zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je v točki 11 obrazložitve sodbe zaključilo, da so izpovedbe prič o tem, kje so se igrali otroci, skladne z njihovimi izjavami in ugotovitvami oziroma rekonstrukcijo, opravljeno na ogledu2. Rekonstrukcija dogodka ni bila opravljena, ampak je sodišče ob ogledu zgolj narisalo skico igrišča, skupna izjava pa ni verodostojna, saj iz osebnih izjav vzgojiteljic izhaja, da niso vse videle dogodka in tako tudi niso mogle potrditi zapisa besedila iz skupne izjave, hkrati pa ni izkazano, da bi skupno izjavo sestavile na dan škodnega dogodka. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kam so se vzgojiteljice po škodnem dogodku premaknile oziroma kje so se nahajale ob prihodu tožnikovih staršev, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru se je zgodila huda telesna poškodba, zaradi česar ni mogoče govoriti o profesionalnem nadzoru. Pri skrbnem nadzoru nad otroci in ločenimi skupinami po starostnih obdobjih, škoda ne bi nastala. Posebej skrbno ravnanje vzgojiteljic bi bilo, da bi tista izmed njih, ki je videla deklico teči proti skupini manjših otrok, zaustavila oziroma jo poklicala k sebi, da bi preusmerila njeno pozornost. Neživljenjsko je sklepanje na ustrezen profesionalni nadzor otrok s strani vrtca zgolj zato, ker priči C. C. in Č. Č. nista podali pritožbe, ko sta opažali, da vzgojiteljice stojijo v gruči in se pogovarjajo, namesto da bi bile pozorne na otroke, saj sta priči sklepali na to, da se izvaja vsaj povprečno skrben nadzor. Ker se dogodek ni zgodil nepričakovano in povečana nevarnost za otroke prvega starostnega obdobja pri mešanih skupinah ni bila nepredvidljiva, toženka odgovarja tožniku za nastalo škodo.

4. Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih in v pritožbi izpostavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo je vse relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, je jasna in jo je mogoče preizkusiti.

7. Pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje in se osredotoča na podrobnosti glede ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi ter sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nestrinjanje z dokazno oceno in očitki v zvezi z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem ne predstavljajo očitanih kršitev določb postopka, ampak je nestrinjanje z dokazno oceno samostojen, ločen pritožbeni razlog. Sodba sodišča prve stopnje ima vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, in v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko jim je sodišče pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Pritožba izpostavlja razliko med pomenom zapisa besed "par minut" in "nekaj trenutkov", kar ne predstavlja napake pri povzemanju izpovedbe, ampak je sodišče prve stopnje zgolj interpretiralo zaključke, ki jih je sprejelo na podlagi izpovedb prič. Prav tako pri omenjenih zapisih ne gre za takšno razliko med pomenom besed, da bi lahko šteli, da je razlika v zapisu vplivala na pravilnost odločitve.

8. Na odločitev prav tako ne vpliva ugotovitev, ali je bila skupna izjava vzgojiteljic zapisana na dan škodnega dogodka ali dan kasneje, saj vprašanje dneva zapisa ne vpliva na samo vsebino izjave. Prav tako ni pritrditi pritožbenim navedbam, ki se nanašajo na nasprotja med posameznimi izjavami prič in njihovo skupno izjavo, saj je jasno, da so skupno izjavo po škodnem dogodku sestavile in podpisale vse takrat prisotne vzgojiteljice, čeprav padca niso videle, kar pa ne vpliva na verodostojnost te izjave.

9. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obrazložitev sodbe nejasna, ker naj bi sodišče prve stopnje zaključek o ustreznem profesionalnem nadzoru nad otroci oziroma o tem, da "so jih imele ves čas na očeh" sprejelo na podlagi izpovedbe priče B. B. o tem, da je deklici pred škodnim dogodkom spletla kitko. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje tak zaključek sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Dokazna ocena je celovita, argumentacija odločitve je jasna, logična in natančna. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je vrtec izvajal ustrezen profesionalec nadzor nad otroci (tudi deklico). Čeprav iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je škodni dogodek videla le ena izmed vzgojiteljic, to še ne pomeni, da je vrtec opustil nadzor nad deklico, in da toženka odgovarja za tožniku nastalo škodo. Če je ena izmed vzgojiteljic videla deklico teči po igrišču v smeri skupine otrok, kjer je bil tudi tožnik, to ne pomeni, da "deklice pred škodnim dogodkom ni opazovala nobena izmed vzgojiteljic", kot želi prikazati pritožba. Dejstvo, da je le ena izmed vzgojiteljic videla deklico teči proti tožniku, še ne dokazuje neustrezne skrbnosti vrtca pri nadzoru otrok.

10. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v postopku, je bilo v času škodnega dogodka na igrišču vrtca dovolj vzgojiteljic za varstvo skupine otrok, ki je ostala v popoldanskem varstvu do prihoda staršev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je igra potekala mirno in da so bili otroci razdeljeni v manjše skupine3, zaradi česar je logično, da vse prisotne vzgojiteljice niso hkrati nadzorovale vsakega izmed otrok, ampak so bile razporejene po igrišču na različnih lokacijah4. Ena izmed njih je deklici nekaj minut pred škodnim dogodkom spletla kitko, nato pa deklice ni več spremljala, saj je slednja spremenila lokacijo in jo je nato, ko je tekla proti tožniku, videla druga vzgojiteljica. Neživljenjsko bi bilo, da bi morale biti vse vzgojiteljice hkrati pozorne na vsakega izmed otrok, prav tako pa so neživljenjska pričakovanja pritožbe, da bi vzgojiteljica otroka med tekom vsakič poklicala in skušala preusmeriti njihovo pozornost, da morebiti ne bi trčil v drugega otroka, saj na ta način prosta igra otrok sploh ne bi bila mogoča. 11. Očitanih bistvenih kršitev ne predstavlja niti zapis iz obrazložitve sodbe, da je sodišče prve stopnje opravilo rekonstrukcijo. Iz točke 14 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja zapis, da "je sodišče tekom dokaznega postopka opravilo ogled na kraju samem oziroma rekonstrukcijo obravnavanega dogodka", da je v dokazne namene izdelalo skico, na kateri so vzgojiteljice in starša tožnika označili, kje je kdo stal, kje so se nahajale druge vzgojiteljice, deklica, voziček za vodo, itd.5 Uporaba besede "rekonstrukcija" se torej nanaša na ogled, kjer je sodišče izdelalo skico igrišča in nikakor ne "napeljuje na to, da je bila opravljena rekonstrukcija dogodka", kot zmotno izhaja iz pritožbe. Zgolj zaradi uporabe besede "rekonstrukcija" (ko sodišče na drugih mestih obrazložitve govori le o ogledu, ki je bil opravljen dne 23. 10. 2020, in ne uporabi besede rekonstrukcija) sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je obrazložitev sodbe nejasna in nerazumljiva.

12. Bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne predstavlja niti dejstvo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kam so se vzgojiteljice premaknile po škodnem dogodku in kje so se nahajale ob prihodu tožnikovih staršev, saj to za odločitev v zadevi ni bistveno, niti ne vpliva na jasnost obrazložitve sodbe.

13. Pritožba se v nadaljevanju sklicuje na objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanca toženke (drugi odstavek 131. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da o objektivni odškodninski odgovornosti v konkretnem primeru ni mogoče govoriti, saj dejavnost varstva in vzgoje otrok ni nevarna dejavnost, prav tako pa povečane nevarnosti ne predstavlja skupna igra starostno mešane skupine otrok. Neutemeljen je zato pritožben očitek, da na neskrbno ravnanje vzgojiteljic kaže dejstvo, da so dopuščale združevanje različno starih otrok. Združevanje otrok samo po sebi ne pomeni neskrbnega ravnanja vzgojiteljic, saj iz dokaznega postopka izhaja, da takšno združevanje ni prepovedano, da je v dopoldanskih in popoldanskih urah to običajno,6 in da je bilo zagotovljeno ustrezno število vzgojiteljic na število takrat prisotnih otrok mešane starostne skupine.7

14. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožniku škoda ne bi nastala, če bi bile skupine ločene po starostih, saj gre za hipotetične zaključke, ki ne vplivajo na pravilnost odločitve. Prav tako ni pritrditi pritožbi, da o profesionalnem nadzoru ni mogoče govoriti že zato, ker se je zgodila huda telesna poškodba. Zgolj ta okoliščina še namreč ne pomeni odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke. Nadalje je neutemeljen tudi pritožben očitek o neustreznem sklicevanju na primere iz sodne prakse. Sodišče prve stopnje je te primere (kljub temu, da niso identični s konkretno zadevo) navedlo v povezavi z obrazložitvijo, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o objektivni odgovornosti zavarovanca toženke, saj ne gre za nevarno dejavnost ali povečano nevarnost zaradi združevanja skupin.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da lahko v konkretnem primeru govorimo zgolj o krivdni (prvi odstavek 131. člena OZ) in ne o objektivni odškodninski odgovornosti zavarovanca toženke. Kot pravno podlago za odločitev v zadevi je nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer 144. in 147. člen OZ, prav tako pa tudi določbe Zakona o vrtcih, Pravilnika o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje in Pravilnika o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtcev. Kot izhaja iz 144. člena OZ, za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Vrtec bi odgovarjal za škodo, ki jo je deklica, ko je bila pod njihovim nadzorom, povzročila tožniku, če ne bi izkazal, da so vzgojiteljice opravljale nadzorstvo z dolžno skrbnostjo (v tem primeru govorimo o profesionalni skrbnosti). Če je vrtec varstvo nad otroci opravljal z ustrezno in zahtevano profesionalno skrbnostjo, je škoda, ki je nastala, posledica nesrečnega spleta okoliščin oziroma nesrečnega naključja.8

16. Pritožba izpostavlja, da dokaz o neustreznem nadzoru izhaja iz izpovedb prič C. C. in Č. Č., ki sta "zaznala, da vzgojiteljice stojijo v gruči in se pogovarjajo, namesto da bi bile pozorne na otroke". Kot je razvidno iz njunih nadaljnjih izpovedb, se zaradi tega nista obrnila na vodstvo vrtca in vložila pritožbe, saj "sta sklepala, da se izvaja vsaj povprečno skrben nadzor". Takšne pritožbene navedbe so neutemeljene, saj izpovedbi prič ne izkazujeta, da je vrtec v trenutku škodnega dogodka izvajal neustrezen nadzor. Ker priči ob škodnemu dogodku nista bili prisotni v vrtcu in ga nista videli, ne moreta izpovedati ničesar o tem, kako je bilo varstvo organizirano tisti trenutek, ampak sta izpovedali le o času pred tem in po tem, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve. Ker iz izpovedb prič izhaja, da sta sklepala, da se izvaja vsaj povprečno skrben nadzor, in da zato nista vložila pritožbe na vodstvo vrtca, to daje podlago za zaključek, da bi bilo bolj verjetno in življenjsko sprejemljivo, da bi v primeru, če bi zaznala, da so njuni otroci kakorkoli ogroženi zaradi neustreznega varstva, kot starša vsekakor nekaj storila in ne bi dopuščala, da se neskrbno ravnanje nadaljuje.9

17. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi 147. člen OZ, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Tožnik je namreč vrtcu oziroma vzgojiteljicam očital, da je škoda nastala zato, ker niso izvajali ustreznega nadzora nad otroci, hkrati pa so dopuščali združevanje skupin različno starih otrok, s čimer je utemeljeval objektivno odgovornost otrok. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklicevanje na ta člen OZ.

18. Sodišče druge stopnje se je sklepno ukvarjalo še s pritožbenimi navedbami o tem, da "ni pomembno, kako se je škodni dogodek zgodil in ali je tožnik o tem podal ustrezno trditveno podlago ali ne, saj so izvedenci ugotovili, kakšen je bil mehanizem nastanka poškodb". Drži, da od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo kot del trditvene podlage posredoval tudi natančen mehanizem nastanka poškodb, saj za to nima ustreznega znanja in je to v domeni izvedenca, vendar ni slediti pritožbi, da ni pomembno, kakšne navedbe je tožnik podal o tem, kako se je škodni dogodek zgodil. Gre za del trditvene podlage, ki se nanaša na očitke zavarovancu toženke in so povezani s predpostavkami odškodninske odgovornosti. Tožniku v breme je, da se njegove tekom postopka nepotrjene navedbe in očitki v zvezi s tem, kako je do poškodbe prišlo (jahanje tožnika kot konjička oziroma skakanje po njem), ne skladajo z mehanizmi poškodbe, ki sta jih ugotovila in navedla izvedenca v izvedenskem mnenju.10

19. Tožnikove navedbe o tem, kako se je škodni dogodek zgodil, so namreč povezane z očitki vzgojiteljicam, ki naj bi opravljale neustrezen nadzor in dopuščale jahanje otroka iz prve starostne skupine s strani večje in težje deklice iz druge starostne skupine. Takšne navedbe tekom postopka niso bile potrjene in dokazane, ampak iz dejanskih ugotovitev v postopku izhaja, da je deklica tekla proti skupini otrok, kjer je bil tožnik in vanj trčila, da je padel. Takšne dejanske ugotovitve se skladajo z zaključki izvedencev o možnih mehanizmih nastanka tožnikove poškodbe, zaradi česar ni pritrditi pritožbi, da ni pomembno, kako se je škodni dogodek zgodil oziroma ali se je zgodil tako, kot je povedal tožnikov brat in izhaja iz tožbenih navedb ali ne. Bistvena razlika je namreč, če bi se ugotovilo, da je deklica tožnika jahala kot konjička in skakala po njem, pa bi to vzgojiteljice dopuščale in bi škoda nastala zaradi tega.11 Mehanizem nastanka poškodbe glede na tožnikove navedbe o poteku škodnega dogodka (ravnanju vzgojiteljic in deklice) ni bil izkazan12, ampak je bilo ugotovljeno, da so vzgojiteljice navedenega dne v času škodnega opravljale profesionalno varstvo nad otroci.

20. Ker tožnik ni izkazal vzročne zveze med protipravnim ravnanjem zavarovanca toženke in škodo, toženka pa je izkazala, da so vzgojiteljice opravljale ustrezen, profesionalen in skrben nadzor otrok, upoštevaje dejstvo, da padec otroka ni nepričakovan in nepredvidljiv dogodek, ter da ni realno pričakovanje, da bi vzgojiteljice nadzor izvajale tako, da se nobenemu otroku ne bi nič zgodilo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti in odškodninska odgovornost zavarovanca toženke ni podana.

21. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Čeprav so B. B., D. D., E. E. in F. F. opravljale delo pomočnic vzgojiteljic, jih bo sodišče druge stopnje zaradi uporabe enakih izrazov, kot jih je uporabilo sodišče prve stopnje in stranke v postopku, zanje uporabljalo izraz "vzgojiteljica". 2 Pri tem pritožba opisuje razliko med povzetkom izpovedbe priče B. B., da je deklici spletla kitko nekaj trenutkov pred škodnim dogodkom in izpovedbo te priče, da je od tega, ko je deklici spletla kitko, do škodnega dogodka minilo "par minut", kar ni enako kot "nekaj trenutkov". 3 Nekateri so se igrali pri peskovniku, nekateri so metali na koš, nekateri so bili ob živi meji in se igrali z igračami, nekaj pa jih je bilo pri vozičku z vodo. 4 Kot so jih označile na skici v prilogah C2 in C3. 5 To izhaja iz prilog spisa C2 in C3, kjer je razvidno, da je bila skica označena tudi s strani tožnikove matere in očeta. 6 Pritožbene navedbe, da se po škodnem dogodku skupine niso več združevale, niso upoštevne, saj se ocenjuje stanje na dan škodnega dogodka, za katerega je bilo ugotovljeno, da je ustrezalo predpisom in zakonodaji. 7 Kot izhaja iz točke 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, so bili v času škodnega dogodka na vsako vzgojiteljico štirje otroci, kar je v skladu s Pravilnikom o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje in Pravilnikom o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtec ter z Zakonom o vrtcih. 8 Kot izhaja iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, se lahko oseba, ki nadzoruje mladoletnika, razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je opravila vse, kar je bila zavezana storiti (da pri izvrševanju svoje dolžnosti ni ničesar opustila) in da zatrjuje ter dokaže, da povzročitve škode ne bi preprečilo niti skrbno opravljanje dolžnosti. 9 Kakor zaključuje tudi sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Kot izhaja iz točke 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, sta izvedenca ugotovila, da je tožnik utrpel spiralni zlom stegnenice, ki se je zlomila ob enkratni obremenitvi in ne ob morebiti ponavljajočih obremenitvah (kar so bile navedbe tožnika). Najbolj verjetno je, da je prišlo do zloma ob trčenju deklice v tožnika, pri katerem se je težja deklica ob trku nanj naslonila in ga s tem zasukala na obremenjeni nogi, ali pa pri zajahanju otroka (ne jahanju), če ga je zajahala tako, da ga je zavrtela na obremenjeni nogi. 11 Če bi na primer izvedenca potrdila nastanek škode na ta način. 12 Tožnik tekom postopka ni izkazal, da vzgojiteljice niso bile pozorne, da so stale skupaj in se pogovarjale in niso bile pozorne na otroke ter tako niso zaznale, da deklica skače po tožniku (ali ga jaha, kot konjička).