Jedro

Tudi za dejanja, ki jih delavec skrije pod plašč avtoritete svoje službe, torej, ko gre očitno za hudo zlorabo pooblastil, je lahko podana odgovornost delodajalca. Pri presoji, ali gre za dejanje, ki je v vzročni zvezi z delom, je vselej treba izhajati iz okoliščin konkretnega primera. Prav način izvršitve škodnega dejanja lahko pomeni zvezo med vlogo in položajem delavca na delu in njegovim dejanjem, predvsem, kadar brez te zveze povzročitelj ne bi imel možnosti, da sploh stori škodljivo dejanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena država dolžna plačati odškodnino za škodo, ki jo je utrpel dne 9. 2. 2002, ko ga je pretepel stranski intervenient, ki je bil takrat policist. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da zgolj dejstvo, da je bil stranski intervenient ob škodnem dogodku v službi, da je imel oblečeno policijsko uniformo in da se je na kraj dejanja pripeljal v policijskem vozilu, ne zadošča za oceno, da je ravnal v funkcionalni vzročni zvezi z delom, ki ga je kot delavec opravljal pri delodajalcu. Navedlo je, da pa tudi ni mogoče z gotovostjo odločiti, da je tožnika res napadel stranski intervenient oziroma, da ga je napadel „pod plaščem avtoritete“.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je z vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek tožnika po podlagi utemeljen. Poudarilo je, da med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno, da je stranski intervenient tožnika napadel in ga poškodoval in to tako, da se je med službo skupaj z drugim policistom pripeljal v policijskem avtomobilu s prižganimi modrimi lučmi na avtobusno postajališče, kjer je v osebnem vozilu čakal tožnik in v službeni uniformi pristopil do tožnika ter ga fizično napadel. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da navedene ugotovitve zadoščajo za oceno, da je to dejanje storil pod plaščem avtoritete svoje službe.

3. Tožena stranka je zoper odločitev sodišča druge stopnje predlagala dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 14/2011 revizijo dopustilo glede vprašanj: - ali so razlogi sodišča druge stopnje glede obstoja predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke zadostni in ali je pravilna odločitev, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke?

4. Tožena stranka tako sedaj vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano vmesno sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne pritožbo tožeče stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži tudi plačilo revizijskih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovno sojenje. Tožena stranka poudarja, da sodišče druge stopnje ni ugotovilo vseh predpostavk za obstoj odškodninske obveznosti. Opozarja, da bi sodišče druge stopnje, zato, da bi lahko ugotovilo, ali je policist povzročil škodo pri delu ali v zvezi z delom, moralo najprej ugotoviti obstoj vzročne zveze kot enega od elementov civilnega delikta. Meni, da sodišče druge stopnje ni ocenilo med pravdnima strankama neprerekanega dejstva, da povzročitelj škode, policist, ni ravnal v zvezi z nalogami oziroma pristojnostmi delodajalca, temveč je ravnal na svojo roko in izven pooblastil, ki jih je imel kot policist. Opozarja, da je to izpovedal tožnik na obravnavi 8. marca 2010, kjer je poudaril, da meni, da je šlo za osebni obračun zaradi osebnih stvari. Tožena stranka zato poudarja, da je bilo nesporno, da je povzročitelj škode ravnal v lastno, osebno in ne v delodajalčevo korist. Ker povzročitelj škode ni izpolnjeval del in nalog, za katere je bil zadolžen v okviru delovnega razmerja s toženo stranko, tožena stranka meni, da ne more odgovarjati namesto povzročitelja škode, saj je to v nasprotju s pravnim pravilom prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožena stranka meni, da je zato, ker drugostopenjska sodba o tem nima razlogov, ta dejstva pa so odločilna za presojo njene odgovornosti, podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka še opozarja na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2991/2009 in odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 156/2004, II Ips 295/99, II Ips 766/2005, II Ips 8/2003 in II Ips 43/2001. Poudarja, da je bilo v vseh navedenih zadevah odločeno, da je škoda storjena pri delu, če je neposredni povzročitelj deloval v zvezi z nalogami, ki so mu bile naložene v okviru dejavnosti ali pristojnosti delodajalca in da je bistvena vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca, zaradi katerega je prišlo do škode. Tožena stranka vztraja, da je treba kljub temu, če se škodni dogodek zgodi na delovnem mestu, med delovnim časom ter med opravljanjem dela, v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je med škodnim dejanjem in opustitvijo delodajalca podana pravno relevantna vzročna zveza. Tega pa sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo in je zato prišlo do napačnega materialnopravnega zaključka, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Obligacijski zakonik v 147. členu določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba. Sporno v tej zadevi je, ali je stranski intervenient tožnika poškodoval pri delu oziroma v zvezi z delom.

8. Sodišče druge stopnje je kot odločilno izpostavilo to, da se je stranski intervenient 9. 2. 2002 ob 23.30 uri pripeljal skupaj še z enim policistom v policijskem avtomobilu s prižganimi modrimi lučmi in fizično napadel tožnika, ker naj bi ta prijateljeval z njegovim bivšim dekletom. Neutemeljen je očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do obstoja vzročne zveze, ker ni upoštevalo, da stranski intervenient ni opravljal nobenega uradnega dejanja iz okvira policijskih pooblastil in da je šlo izključno za osebni obračun. Sodišče druge stopnje je namreč zavzelo stališče, da ti dve okoliščini za odločitev nista pomembni.

9. Sodišče druge stopnje ima prav, ko poudarja, da je tudi za dejanja, ki jih delavec skrije pod plašč avtoritete svoje službe, torej, ko gre očitno za hudo zlorabo pooblastil, lahko podana odgovornost delodajalca. Pri presoji, ali gre za dejanje, ki je v vzročni zvezi z delom, je vselej treba izhajati iz okoliščin konkretnega primera. Prav način izvršitve škodnega dejanja lahko pomeni zvezo med vlogo in položajem delavca na delu in njegovim dejanjem, predvsem, kadar brez te zveze povzročitelj ne bi imel možnosti, da sploh stori škodljivo dejanje(1). Vrhovno sodišče opozarja, da v nobeni od zadev, na katere v reviziji opozarja tožena stranka, ni šlo za takšne okoliščine.

10. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je stranskemu intervenientu, prav to, da se je tožniku približal v policijski uniformi, bistveno olajšalo oziroma celo omogočilo samo škodno dejanje. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da povprečen človek od policistov, katerih naloga je skrb za varnost ljudi, ne pričakuje napada in prav zato upošteva njihova navodila in sodeluje. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da bi tožnik v primeru, če stranski intervenient ne bi nosil policijske uniforme, zagotovo ravnal drugače, če bi videl, da se mu približuje sredi noči. Revizijsko sodišče se zato strinja z oceno, da v okoliščinah obravnavanega primera res ni pomembno, da je šlo za osebni motiv, niti, da stranski intervenient ob samem dejanju ni izvajal uradnega dejanja, ampak je pomembno dejstvo, da je prav službeni položaj stranskemu intervenientu omogočil oziroma znatno olajšal škodno dejanje.

11. Vrhovno sodišče je tako odločilo, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 147. člena OZ, ko je odločilo, da je podana podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Uveljavljana revizijska razloga torej nista podana, zato je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako je Vrhovno sodišče odločilo v zadevi II Ips 350/92, ko je policist kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti storil tako, da je oblečen v uniformo in opremljen z lučjo za ustavljanje avtomobilov osebni avto oškodovanke ustavil in nato svoje početje nadaljeval tako, da je oškodovanki protipravno odvzel prostost. Glej D. Jadek Pensa v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, Prva knjiga, GV Ljubljana, stran 839.