Jedro

Skladiščnik ima za terjatve iz skladiščne pogodbe glede na določila 2. odst. 736. čl. takrat veljavnega ZOR zastavno in ne retencijsko pravico. Glede zastavne pravice skladiščnika pa velja tudi, da obstoji njegova vrnitvena dolžnost šele pod pogojem, ko mu je terjatev plačana.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in sicer glede odločitve pod točko I/2 s p r e m e n i tako, da se glasi: "Tožena stranka L.K. d.d. je dolžna plačati tožeči stranki G. d.o.o. znesek 13.430 USD v tolarski protivrednosti na dan 28.03.2001 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.03.2001 do plačila, v roku 15-ih dni, pod izvršbo." V preostalem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka L.K. d.d. je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbe v višini 140.098,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: I.) po tožbi: 1.) o primarnem tožbenem zahtevku; da je tožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki 42.000 kosov uskladiščenih plinskih vžigalnikov v roku 15-ih dni in zavrnilo višji tožbeni zahtevek za izročitev 158.000 kosov uskladiščenih plinskih vžigalnikov; 2.) po podrednem tožbenem zahtevku: zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 27.849,51 USD v tolarski protivrednosti na dan 28.03.2001 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.03.2001 do plačila; II.) po nasprotni tožbi pa je razsodilo, da je tožeča stranka G., d.o.o. dolžna plačati toženi stranki L.K. d.d., (tožeči stranki po nasprotni tožbi) znesek 4.296,95 USD z zamudnimi obrestmi od zneska 1.990,63 USD po obrestni meri, po kateri se obrestujejo hranilne vloge na vpogled v USD, za čas od 26.09.2001 do 31.12.2001 in od 01.01.2002 dalje do plačila 8% letne obresti, in od zneska 2.306,32 USD 8% letne obresti od 07.02.2004, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za USD na dan plačila. Zavrnilo je višji zahtevek za plačilo 139,72 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.02.2004 dalje in v ostalem delu obrestni zahtevek; pod točko III.) pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je bil njen podredni tožbeni zahtevek zavrnjen in v delu, v katerem je bilo po nasprotni tožbi toženi stranki (L. K. d.d.) ugodeno, pritožuje tožeča stranka (G. d.o.o.) po svoji pooblaščenki in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Poudarja, da je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi zmotno ugotovilo, da tožnik z ničemer ni izkazal višine škode. Tožeča stranka je to dokazovala s predložitvijo računa št. 1044/95 podjetja M., iz katerega izhaja vrednost uskladiščenih vžigalnikov, 0,85 USD po komadu. Višino te škode je dokazovala s podatki spisa in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr.št. Pg 785/96, iz katere nedvomno izhaja, da je zaradi tega, ker svojemu komitentu ni izročila 200.000 vžigalnikov morala plačati vtoževani znesek, to je 27.849,51 USD s pp. Višino te škode pa je izkazovala tudi z izstavitvijo fakture št. 2036/2000 z dne 24.03.2000 in carinsko listino 1616088. Kar se tiče fakture št. 2036/2000 z dne 24.03.2000 zlasti poudarja, da je tej fakturi tožena stranka - L.K. d.d., ugovarjala zgolj pavšalno, sicer pa faktura predstavlja verodostojno listino. Nenazadnje pa višina škode, ki jo je tožena stranka utrpela, izhaja tudi iz odgovoru na tožbo priložene ovadbe z dne 23.12.1996. Napadena sodba pa tudi popolnoma prezre, da skladiščna pogodba po 730.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) nalaga skladiščniku, da ukrene vse kar je potrebno, da se shranjeno blago ohrani v določenem stanju in da je skladiščnik dolžan na zahtevo upravičenca temu blago izročiti šele nato, ko nastane obveza položnika, da bo skladiščniku dal določeno plačilo. Iz listin, ki so bile predložene sodišču prve stopnje pa je razvidno, da je tožeča stranka zahtevala dne 26.03.2001 izročitev blaga in da skladiščnik, to je L.K. d.d., ni ravnal v skladu z njeno zahtevo, saj ji ni hotel ali mogel izročiti uskladiščenega blaga. Pri tem se tudi ni skliceval na retencijsko pravico skladiščnika. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je L.K. d.d. upravičena do plačila skladiščnine.

Pritožba tožeče stranke je le delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena skladiščna pogodba, po kateri je tožeča stranka G. d.o.o., pri toženi stranki L.K. d.d. uskladiščila v kontejnerju 800.000 vžigalnikov (800 kartonov). Ker je bilo po dokumentaciji na podlagi naročila tožeče stranke odpremljenih 600 kartonov vžigalnikov, bi jih moralo v kontejnerju na skladiščenju ostati še 200. Dejansko pa je v kontejnerju ostalo le 42 kartonov vžigalnikov; 158 kartonov vžigalnikov pa je na nepojasnjen način izginilo. Po 1.odst. 731.čl. ZOR skladiščnik odgovarja za škodo na blagu, razen če dokaže, da je škoda nastala zaradi okoliščin, ki se jim ni bilo mogoče izogniti ali jih odvrniti, ali da je nastala po krivdi položnika zaradi hib ali naravnih lastnostih blaga, ali zaradi slabe embalaže (razbremenitveni razlogi). Ker tožena stranka L.K. d.d. teh ekskulpacijskih razlogov ni dokazala, je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem na mestu zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki odgovarja za škodo na blagu. Sodišče prve stopnje je v posledici takih ugotovitev pravilno zaključilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki izročiti 42.000 plinskih vžigalnikov (točka I/1 sodbe), ker pa je tudi ugotovilo, da L.K. d.d. preostalih 158.000 kosov vžigalnikov nima, da z njimi ne razpolaga, je tudi pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke na izročitev teh vžigalnikov. Pritožbeno sodišče tudi nima prav nobenih pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala tistih okoliščin, kakršne zahteva 1.odst. 731.čl. ZOR in da odgovarja tožeči stranki za škodo na blagu, ki jo predstavlja protivrednost 158.000 vžigalnikov, katerih tožeči stranki ni mogla izročiti.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje, glede na zgoraj navedene ugotovitve ter iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za 158.000 vžigalnikov. Sodišče prve stopnje se je namreč v zvezi s tem podrednim zahtevkom tožeče stranke na plačilo odškodnine postavilo na stališče, da tožeča stranka višine škode ni dokazala. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da ima pritožba prav, ko tako stališče sodišča prve stopnje izpodbija. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje to svojo odločitev sprejelo na podlagi zmotne presoje listin. Tožeča stranka v zvezi s tem pravilno opozarja v pritožbi, da je višino nastale ji škode dokazovala tako z računom št. 2036/2000, ki ga je izstavila toženi stranki in kateremu ta po višini dejansko niti ni ugovarjala, kot tudi z računom št. 1044/95 podjetja M., nenazadnje pa tudi s sklicevanjem na gospodarsko pravdni spis opr.št. Pg 785/96 Okrožnega sodišča v Kopru. Argumenti, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazno vrednost teh, s strani tožeče stranke predloženih dokazov, glede višine škode pa po prepričanju pritožbenega sodišča ne vzdržijo logične presoje. Res je sicer, da je v vseh dokumentih, na katere se je tožeča stranka sklicevala navedeno, da je vrednost enega kosa vžigalnika 0,85 USD in da ta znesek pomnožen s številom vžigalnikov vselej predstavlja 10-krat večji znesek, kot je dejanski zmnožek, kar pa samo po sebi, po oceni pritožbenega sodišča, ne nudi tudi podlage za ugotovitev, da višina škode tudi dejansko ni izkazana. V vseh naštetih dokumentih se namreč navaja, da pomeni 200.000 kosov vžigalnikov po 0,85 USD 17.000 USD; da je predstavlja 800 kartonov (800.000 vžigalnikov) po 0,85 USD 68.000 USD in da znaša vrednost 600 kartonov (600.000 vžigalnikov) po 0,85 USD 51.000 USD. Že zgolj logično sklepanje zadostuje za ugotovitev, da ob takih izhodiščih predstavlja 158.000 vžigalnikov (158 kartonov) vrednostno 13.430 USD (158.000 X 0.085 USD). Tudi dejstvo, da je res tožeča stranka uveljavljala odškodnino za 200.000 in ne za 158.000 vžigalnikov, kot ji dejansko gre, ne more biti podlaga za ugotovitev, da višine škode ni dokazala. V zvezi s tem je po oceni pritožbenega sodišča pomembno le-to, da se v vseh dokumentih, na katere se je tožeča stranka sklicevala, navaja enaka cena, to je 0,85 USD in da je tudi nesporno ugotovljeno število vžigalnikov, ki so na nepojasnjen način izginili. Ker torej v dokazne namene predloženi dokumenti izkazujejo vrednostno opredelitev vžigalnikov vselej 10-krat manj kot znaša zmnožek števila vžigalnikov s ceno, je na podlagi predloženih listinskih dokazov mogoče brez kakršnegakoli dvoma zaključiti, da je znašala škoda, ki je tožeči stranki nastala zaradi izginotja 158.000 vžigalnikov, 13.430 USD. Ker je torej sodišče prve stopnje v tem delu zmotno presodilo listine, njegova odločitev pa se opira zgolj na te dokaze, je pritožbeno sodišče v skladu z 2.tč. 1.odst. 358.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je tožeči stranki prisodilo tudi njen odškodninski zahtevek v tolarski protivrednosti zneska 13.430 USD na dan 28.03.2001 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega dne do plačila. Pri tej svoji odločitvi pa je pritožbeno sodišče tudi upoštevalo, da gre tožeči stranki odškodninski zahtevek le v višini protivrednosti manjkajočih vžigalnikov (158.000 oziroma 158 kartonov in ne 200.000 oziroma 200 kartonov) poleg tega pa tudi, da za preostali del zahtevka, ki ga je v svoji fakturi opredelila kot zamudne obresti v višini 10.849,51 USD dejansko ni podala prav nobenih navedb in utemeljitev. Zato je v tem delu že sodišče prve stopnje pravilno njen zahtevek zavrnilo zaradi česar je tudi pritožba tožeče stranke neutemeljena.

Neutemeljeni pa so pritožbeni očitki tožeče stranke (G. d.o.o.) glede odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi L.K. d.d. Kar se tiče navedbe, da se L.K. d.d. sploh ni sklicevala na retencijsko pravico skladiščnika, pritožbeno sodišče pripominja, da ima skladiščnik za terjatve iz skladiščne pogodbe glede na določila 2.odst. 736.čl. takrat veljavnega ZOR zastavno in ne retencijsko pravico. Glede zastavne pravice skladiščnika pa velja tudi, da obstoji njegova vrnitvena dolžnost šele pod pogojem, ko mu je terjatev plačana. Ker pa je nedvomno ugotovljeno, da v tej zadevi tožeča stranka (G. d.o.o.) skladiščnine L.K. d.d. vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ni poravnala, glede na citirano zakonsko določbo tudi L.K. d.d. blaga, ki ga je še imela na skladiščenju, ni bila dolžna tožeči stranki izročiti. Vse dokler pa je blago skladiščila, ji gre tudi pravica do skladiščnine. Zato so te pritožbene navedbe iz navedenih razlogov neutemeljene in jih je pritožbeno sodišče kot take tudi zavrnilo.

Tožeča stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče odloči tudi o stroških pritožbe, ki jih je zaznamovala v višini 1.125 odvetniških točk in sodne takse. Sodna taksa za pritožbo znaša po ugotovitvah pritožbenega sodišča 156.446,00 SIT, odvetniški stroški pa 123.750,00 SIT. Skupno je torej tožeča stranka priglasila za 280.196,00 SIT pritožbenih stroškov. Ker pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v pritožbi uspela le polovično, ji je v tem obsegu tudi priznalo le polovico pritožbenih stroškov, to pa predstavlja znesek 140.098,00 SIT.