Jedro

Le izkazanost nenadne in nepredvidljive ovire (bolezni ali poškodbe) je opravičljiv razlog za izostanek pravdne stranke z naroka (2. odstavek 115. člena ZPP).

Ker je podana delovnopravna kontinuiteta tožnice pri prejšnjih delodajalcih, se delovna doba tožnice pri upoštevanju odpravnine kot pravice iz delovnega razmerja upošteva v celotnem trajanju, ko je tožnica opravljala delo, brez prekinitev, in ne šele od zaposlitve pri tožencu dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova odpravnine plačati 9.054,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2010 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Zahtevek za povrnitev stroškov izvensodnega zahtevka v višini 402,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje na prvi stopnji do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 992,52 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper izpodbijani del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, saj se je sodišče pri odločitvi oprlo izključno na izpoved tožeče stranke. Prezrlo pa je vse druge listinske dokaze, iz katerih je razvidno, da je bila tožeča stranka seznanjena z vsemi določili glede odpravnine in je listino, ki je priložena v sodnem spisu, podpisala. Poudarja, da pritožbo vlaga kot laik, saj zaradi brezposelnosti nima sredstev za pooblaščenca. Tožnica je bila zaposlena pri njem le od 6. 10. 2005 do 30. 9. 2010, ko je bil zaradi bolezni in odpovedi franšize s strani A., d.d. primoran zapreti s.p., s tem pa je bila prekinjena tudi delovnopravna kontinuiteta. Dejavnost oziroma trgovina je delovala naprej pod okriljem A. d.d., le z drugim nosilcem (A.A. ml.). Sprašuje se, ali obveza prevzema delavcev velja samo zanj ali pa bi moral tudi novi franšizojemalec prevzeti te delavce. Sklicuje se na pojasnila v Zakonu o delovnih razmerjih (ne navaja vira, le stran in točko, pojasnil - str. 31, točka 9), da zaradi upoštevanja direktive EU o približevanju zakonodaj držav članic glede zaščite delavskih pravic v primeru transferja podjetja ali dela podjetja, ko delodajalec prenese del ali celotno dejavnost s pravnim poslom na drugega delodajalca, preidejo vse pravice, obveznosti in odgovornosti zaposlenih delavcev na novega delodajalca, prevzemnika, če delodajalec začasno prenese na podlagi pravnega posla celotno ali del dejavnosti na drugega delodajalca. To se v njegovem primeru ni zgodilo, zato meni, da je bila kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom. Sprašuje se, kako naj plača odpravnino za skupno 131 let delovne dobe za 5 zaposlenih, pri čemer so ga po 5 letih „vrgli na cesto“, ter se sprašuje o obstoju pravne države v Republiki Sloveniji. Poudarja, da so mu vzeli franšizno prodajalno in dali drugemu „franšizerju“ (pravilno: franšizojemalcu), delavci, ki jih je le-ta moral prevzeti, pa so ostali njemu, prav tako krediti, ki jih še vedno mora odplačevati. Sodno poravnavo je tedaj sklenil njegov pooblaščenec, saj je bil tožnik na psihiatričnem zdravljenju v ... in ni bil sposoben niti zavrniti niti potrditi zadeve. Glede pozitivnega poslovanja v letih 2008 in 2009 navaja, da niso bili upoštevani krediti in obveznosti, ki jih je imel do dobaviteljev (kredit banke A. kredit banke B.) in insolventnost v letu 2010. Glede delovnopravnega področja je poslušal nasvet računovodskega servisa B. in C.. Ti so bili tudi odgovorni za sestavo pogodb o zaposlitvi in prenehanju zaposlitve. Zaradi bolezni in invalidnosti je imel odškodninsko odgovornost zavarovano pri Zavarovalnici .... Glede opravičila zaradi bolezni je priložil izvedensko mnenje in potrdilo, da se še vedno psihiatrično zdravi ter da s to diagnozo ne more spremljati tako zahtevne obravnave, ter zaradi tega ne zavlačuje postopka. Pripravljen je plačati odpravnino v višini 734,15 EUR s pripadki od 30. 6. 2010, na katero je tožnica tudi pristala in se po svoji volji lastnoročno podpisala. Tožnica je tudi izpolnjevala pogoje za upokojitev, v tem primeru pa bi bila odpravnina bistveno nižja. Opozarja na svojo invalidnost, šibko ekonomsko stanje in obveznost skrbeti za mladoletnega otroka in brezposelno izvenzakonsko partnerico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo glavno obravnavo dne 26. 10. 2012 v nenavzočnosti tožene stranke. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil toženec pravilno in pravočasno vabljen na obravnavo, zdravniška potrdila oziroma zdravstveni karton, ki jih je priložil, pa niso relevantna, saj se nanašajo na zdravstveno stanje toženca v času več mesecev pred glavno obravnavo (21. 6. 2012 in 5. 6. 2012) in ne dokazujejo, da bi bil toženec dne 26. 10. 2012 nezmožen za udeležbo na naroku. Le izkazanost nenadne in nepredvidljive ovire (bolezni ali poškodbe) je opravičljiv razlog za izostanek z naroka (2. odstavek 115. člena ZPP). Iz zdravniške dokumentacije pa, kot že navedeno, ni razvidno, da mu udeležbo na naroku preprečuje nenadna in nepredvidljiva bolezen. Zaslišanje toženca je bilo možno na naroku dne 26. 10. 2012, ki se ga ni udeležil, niti niti izkazal razlogov, ki omogočajo preložitev naroka in s tem preložitev izvedbe predvidenega pravdnega dejanja. Toženec je torej sam onemogočil izvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem, zato se neutemeljeno sklicuje na to, da mu sodišče ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem, torej ko smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) je v prvem odstavku 109. člena določal, daj je dolžan delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Po drugem odstavku 109. člena ZDR pa delavcu pripada odpravnina v višini 1/3 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu nad 15 let. V skladu s tretjim odstavkom 109. člena ZDR se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih.

V obravnavani zadevi je sporno, ali se pri upoštevanju delovne dobe upošteva le čas, ko je bila tožnica zaposlena pri tožencu kot samostojnemu podjetniku, to je obdobje od 10. 10. 2005 do 30. 9. 2010, ali pa je treba pri odmeri višine odpravnine upoštevati tudi čas, ko je bila tožnica neprekinjeno zaposlena pri prejšnjih delodajalcih, to je obdobje od 15. 7. 1973 dalje.

Po oceni izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec z družbo D., d.d. dne 21. 9. 2005 podpisal Pogodbo o prenosu dejavnosti in prevzemu delavk na delo (priloga A3), v kateri se je tudi zavezal, da bo delavke prevzel na delo za nedoločen čas z dnem 10. 10. 2005. V 4. odstavku 3. člena pogodbe pa je tudi prevzel obveznost oziroma se je strinjal, da se delovna doba delavk kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavke niso spremenile zaposlitve. Ker je toženec dne 31. 8. 2010 tožnici redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (priloga B2: odpoved je sicer nepravilno označena kot „obvestilo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi“, saj gre po vsebini za redno odpoved in ne za obvestilo, kar pa za samo odločitev niti ni bistveno), je s tem tožnica pridobila pravico do odpravnine po 109. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilo štelo, da je podana kontinuiteta delovnega razmerja pri tožnici za 37 let delovne dobe, dejansko torej od zaposlitve pri E. v letu 1973, saj to potrjujejo podatki v sodnem spisu, in sicer fotokopija delovne knjižice za tožnico in (historična) izpiska iz sodnega registra. Tožnica se je namreč 15. 7. 1973 zaposlila v E., tam je bila zaposlena do 31. 12. 1977, ko se je 1. 1. 1978 zaposlila v F. oziroma v G., ki je bila v okviru F., do 20. 11. 1996. Zatem je bila od 21. 11. 1996 do 31. 12. 2001 zaposlena v F., ko je prišlo do prehoda v H., d.d., od 1. 1. 2002 do 30. 5. 2004 ter nato po prevzemu H., d.d. s strani D., d.d. od 31. 5. 2004 do 9. 10. 2005 v D., d.d.. Iz kopije delovne knjižice (priloga A9) torej izhaja, da so vse zaposlitve brez prekinitve, česar toženec niti ne izpodbija, izpiska iz sodnega registra (priloga A13 in A14) pa potrjujeta prehod iz F., d.d. v H., d.d. in kasneje v D., d.d.. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je podana delovnopravna kontinuiteta tožnice pri prejšnjih delodajalcih oziroma da se delovna doba tožnice pri upoštevanju odpravnine kot pravice iz delovnega razmerja upošteva v celotnem trajanju, ko je tožnica opravljala delo, brez prekinitev, in ne šele od zaposlitve pri tožencu dalje.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le izpoved tožeče stranke, saj le-ta ni bila zaslišana, temveč je odločilo na podlagi navedb obeh strank ter izvedenih listinskih dokazov. Toženec tudi neutemeljeno navaja, da naj bi bila tožnica seznanjena z manjšo odpravnino in da naj bi se s tem strinjala ter to tudi potrdila s podpisom. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga B2) izhaja, da je tožnica dne 31. 8. 2010 podpisala prejem obvestila (odpovedi). Vendar pa to ne pomeni, da bi se tožnica s tem tudi strinjala z višino odpravnine v znesku 734,15 EUR, kot je navedena v redni odpovedi. Tožnica se odpravnini ni odpovedala, zato so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

Niso bistvene pritožbene navedbe, da nov franšizojemalec ni hotel prevzeti delavk. Bistveno je, da je tožnici toženec redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi ter je kot delodajalec zavezan k izplačilu odpravnine iz tega naslova. Za odločitev o pravici do odpravnine ni bistveno, da naj bi listine pripravljala računovodska servisa. Toženec se je, kot je že zgoraj pojasnjeno, v pogodbi s prenosnikom zavezal, da bo delavke prevzel za nedoločen čas in ne za čas trajanja franšize, prav tako iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi moral dajalec franšize, D. d.d., po koncu franšiznega razmerja prevzeti delavke nazaj. Tožnik neutemeljeno povzema tekst 73. člena ZDR, saj novi franšizojemalec (to naj bi bil po toženčevih navedbah A.A., ml.) ni v pogodbenem razmerju s tožencem, temveč z A., d.d., oziroma nosilcem franšize, ki pa ni tožničin delodajalec. Zato ni moglo priti do prehoda delavk od tožene stranke na novega franšizojemalca. Za odločitev tudi niso bistveni podatki o dobičku v letu 2008 in 2009, niti zdravstveno in premoženjsko stanje toženca. Kot je obrazloženo, pa se toženec tudi neutemeljeno zavzema za to, da bi bil zavezan za odpravnino le za čas, ko je bila tožnica zaposlena pri njem.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).