Jedro

128. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika (KZ-1B) določa, da se določba novega tretjega odstavka 135. člena zakonika uporablja za kazniva dejanja, storjena po uveljavitvi tega zakona, to je od 15. 5. 2012 dalje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 280,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 5. 3. 2013 spoznalo D. H. za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) ter mu izreklo denarno kazen v višini dvajset dnevnih zneskov (800,00 EUR). V plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 5. 9. 2013 pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec pravočasno dne 30. 10. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ker bi oškodovanka morala vložiti zasebno tožbo, saj se očitano mu kaznivo dejanje preganja na zasebno tožbo in ne na predlog. V zahtevi navaja tudi, da ne bi nikoli grozil ali kaj storil hčerki, da ne razume, da so njegove priče vedno neverodostojne, oškodovankina mati pa kot priča verodostojna, da je izmišljotina, da bi rekel, da bo naredil kot gospod iz Ljubljane, ki je s hčerko skočil iz balkona, je poročen in ima sina, zato hoče mir od družine C. Da bi se izognili izplačilu skupnega premoženja, ga M. in A. C. želita poslati v zapor.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 26. 11. 2013, predlaga zavrnitev zahteve. V prehodnih določbah KZ-1B je določeno, da se za kaznivo dejanje storjeno pred uveljavitvijo sprememb zakona, torej pred 15. 5. 2012, glede načina pregona uporabljajo določbe zakonika, ki so veljale pred uveljavitvijo sprememb. To pomeni, da je na podlagi predloga za pregon upravičeni tožilec bil državni tožilec. Z odgovorom državne tožilke je bil obsojenec seznanjen dne 29. 11. 2013. B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Glede na vsebino obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP).

5. Neutemeljeno vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni bila podana obtožba upravičenega tožilca, ker se očitano mu kaznivo dejanje preganja na zasebno tožbo, s čimer naj bi sodišče prve stopnje prekršilo določbo 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zoper obsojenca je Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti dne 30. 6. 2011 vložilo obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), storjenega na škodo M. C. dne 31. 5. 2011. Pregon storilca zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 se je v času storitve kaznivega dejanja začel na predlog oškodovanca. Oškodovanka M. C. je predlog za pregon podala dne 31. 5. 2011 (listovna številka 3). Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B)(1), veljavnega v času izreka sodbe, ker je zaradi spremembe Kazenskega zakonika glede na predpisano kazen pravna opredelitev po prvem odstavku 135. člena KZ-1B milejša od pravne opredelitve po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Pravilno sicer vložnik v zahtevi navaja, da se kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B preganja na zasebno tožbo (določba tretjega odstavka 135. člena KZ-1B), vendar pa vložnik pri tem spregleda prehodno določbo 128. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika (KZ-1B), ki določa, da se določba novega tretjega odstavka 135. člena KZ-1B uporablja za kazniva dejanja, storjena po uveljavitvi tega zakona, to je od 15. 5. 2012 dalje.

6. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve določb kazenskega postopka, ki jo je vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila praktično v celoti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

7. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, ki je redno zaposlen, vendar je dolžan skrbeti za dva mladoletna otroka.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 91/2011.