Jedro

Sodišče mora ob odločanju o odreditvi pripora zaradi ponovitvene nevarnosti upoštevati načelo sorazmernosti, kar pomeni, da je dolžno pretehtati: a) ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi ter b) ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se predlog za odreditev pripora zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišče v Kopru je v postopku zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zoper K. P. odredila pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Osumljenčev zagovornik je zoper sklep vložil pritožbo, ki jo je senat Okrožnega sodišča v Kopru zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter zaradi kršitve 19., 20. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Zatrjevanje vložnika, da osumljencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje, ni točno, saj je kaznivo dejanje konkretizirano v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Prav tako ni moč pritrditi zatrjevanju zagovornika, da osumljeni ni prodajal substanc, uvrščenih na seznam prepovedanih drog, temveč le zdravila, ki te substance vsebujejo, saj predpisi ne določajo količnika posameznih substanc. Povsem neprimerna je primerjava med ravnanji obdolženca in zdravnika, ki enaka zdravila predpisuje. Zagovornik svoje mnenje, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, utemeljuje s svojo oceno pomena in moči dokazov, s čimer uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je v nasprotju z zatrjevanji zahteve utemeljilo, da je v konkretnem primeru odreditev pripora glede na naravo kaznivega dejanja neogibno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. V konkretnem kazenskem postopku se osumljenemu K. P. očita, da je drugi osebi prodal 8 tablet Sanval, ki vsebujejo zolpidem, ter da je doma z namenom nadaljnje prodaje hranil 2 zavitka s skupaj 0,80 grami heroina, 20 tablet Formidal, 26 tablet Sanval in 22 tablet Ksalol, ki vsebujejo prepovedane droge zolpidem, midazolam oziroma alprazolam. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zastopa stališče, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Ker je državna tožilka v zahtevi za preiskavo izpustila očitek hrambe heroina, je po mnenju zagovornika za odreditev pripora odločilen le očitek prodaje in hrambe tablet. To so zdravila, ki jih zdravniki zakonito predpisujejo bolnikom, njihova ključna zdravilna učinkovina pa so substance, ki so v Uredbi o razvrstitvi drog uvrščene v skupino III, torej med substance, ki so srednje nevarne zaradi posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba in se lahko uporabljajo v medicini. Osumljencu očitana prodaja zdravil predstavlja po mnenju vložnika kvečjemu prekršek po Zakonu o zdravilih (v nadaljevanju ZZdr-2), ker je zdravila prodajal na drobno in pri tem ni izpolnjeval pogojev, določenih v tem zakonu. V prid svojemu stališču se zagovornik sklicuje na določbo 6. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD), po kateri se za prepovedane droge ne štejejo substance, ki se v skladu s posebnimi predpisi uporabljajo kot zdravila.

6. Stališče vložnika ni pravilno. Zolpidem, alprazolam in midazolam so substance, uvrščene med prepovedane droge. Kadar se te substance skladno s posebnimi predpisi uporabljajo kot zdravila, se na podlagi izrecne določbe 6. člen ZPPPD ne štejejo za prepovedane droge. Njihova proizvodnja, promet in posest je dovoljena izključno za medicinske, veterinarske, učne in znanstveno-raziskovalne namene (drugi odstavek 7. člena ZPPPD) in za te namene urejena v posebnih predpisih (na primer v ZZdr-2), ki natančneje določajo, na kakšen način in kdaj se sicer prepovedane substance upravičeno proizvajajo, dajejo v promet in imajo v posesti. Kakršnakoli proizvodnja, promet in posest, ki ni izrecno dovoljena s posebnimi predpisi, pa je prepovedana oziroma neupravičena in kot taka določena kot kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je osumljeni neupravičeno prodal tablete oziroma jih je neupravičeno imel v posesti z namenom nadaljnje prodaje. Takšen neupravičen promet s prepovedano drogo pa ni (le) prekršek, kot zmotno meni vložnik zahteve, temveč je kaznivo dejanje.

7. Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku, da osumljenčevo ravnanje ne predstavlja nevarnosti za zdravje ljudi, ker da gre za zdravila, ki ljudem koristijo oziroma jim ne morejo škoditi. Kot ugotavlja že vložnik sam, gre za zdravila, ki vsebujejo substance, za katere je zakonodajalec presodil, da jih je zaradi njihovega škodljivega učinkovanja ob zlorabah potrebno uvrstiti med prepovedane droge. Ugotovitev preiskovalne sodnice, da konkretne tablete negativno učinkujejo na uporabnike, zato ni subjektivna in arbitrarna, kot ji neutemeljeno očita zahteva. Sodišče je v izpodbijanem sklepu navedlo razloge, zakaj ne sprejema stališča obrambe, da pri zaužitju zaseženih tablet ne more priti do zlorabe in da niso nevarne za zdravje in življenje ljudi. Ob tem se je oprlo na zagovor osumljenca, da zdravniki te tablete bolnikom predpišejo le izjemoma in v majhnih količinah, medtem ko jih je osumljeni prodajal uporabnikom, ki jih jemljejo nekontrolirano in brez zdravstvenih potreb, s čimer ogrožajo svoje zdravje.

8. Utemeljeno pa zagovornik izpostavlja, da odreditev pripora v konkretnem primeru ne prestane testa sorazmernosti. Po ustaljeni sodni praksi (prim. sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 59808/2011 z dne 25. 1. 2015, XI Ips 11936/2014 z dne 10. 4. 2014, XI Ips 1043/2014 z dne 6. 2. 2014 in druge) mora sodišče ob odločanju o odreditvi pripora zaradi ponovitvene nevarnosti upoštevati načelo sorazmernosti. To pomeni, da je sodišče dolžno pretehtati: a) ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi ter b) ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu).

9. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega pravnomočnega sklepa navedlo, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi, saj je droga škodljiva in posameznika ogroža, poleg tega pa je ukrep glede na zaseženo količino in predpisane kazni za tovrstno kaznivo dejanje skladen z načelom sorazmernosti iz 20. člena URS. Takšna presoja sodišča ni pravilna. Medtem ko je sodišče pravilno presodilo, da se nevarnosti, ki jo predstavlja ponavljanje tovrstnih kaznivih dejanj s strani osumljenca, ne da odvrniti z drugim, milejšim ukrepom (ker je bilo dejanje storjeno na osumljenčevem domu, hišni pripor, za katerega se zavzema vložnik zahteve, ni primeren), pa je presoja sodišča glede sorazmernosti ukrepa v ožjem pomenu napačna.

10. Zagovornik namreč utemeljeno izpostavlja, da se osumljencu ne očita obsežna neupravičena trgovina s prepovedanimi drogami, temveč da je šlo za relativno majhne količine prodanih oziroma hranjenih tablet (skupaj 76 tablet), ki vsebujejo substance, uvrščene v skupino III prepovedanih drog. Snovi v tej skupini so srednje nevarne (3. alineja 3. člena ZPPPD) oziroma med vsemi prepovedanimi drogami najmanj nevarne. Kljub temu, da je osumljeni specialni povratnik, ki se glede na številne obsodilne sodbe očitno že dalj časa ukvarja s prodajo prepovedanih drog (predvsem tablet), kriminalna količina oziroma teža kaznivega dejanja, ki je predmet konkretnega postopka, vendarle ni tolikšna, da bi upravičevala tako hud poseg v osebno svobodo posameznika kot ga predstavlja pripor. Takšne presoje na spremeni dejstvo, da je bilo osumljencu poleg tablet zaseženih tudi 0,80 grama heroina, saj je glede na majhno količino te sicer zelo nevarne droge sklepati, da je imel osumljenec, ki je odvisen o prepovedanih drog, to drogo v posesti zaradi lastne uporabe in ne zaradi nadaljnje prodaje.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za odreditev pripora, saj je tak poseg v osumljenčevo osebno svobodo nesorazmeren teži očitanega mu kaznivega dejanja. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in pravnomočni sklep spremenilo tako, da je zavrnilo predlog okrožne državne tožilke za odreditev pripora.