Jedro

Zavrnitev upravnega organa, pristojnega za izvršbo, po določbi 2. odstavka 30. člena ZUS ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Takšna odločba je procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe pri sodišču.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 20.11.2001 (1. točka izreka) ter tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice M. z dne 21.6.1999, s katero je prvostopni upravni organ zavrnil tožnikov zahtevek za odlog izvršitve odločbe Carinarnice M. z dne 2.4.1997. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 30. člena ZUS. Navaja, da tožnik svojo zahtevo utemeljuje s slabim premoženjskim stanjem, saj je brezposelna oseba in ne prejema nadomestila za brezposelnost, poleg tega pa nima katastrskega dohodka, niti drugih lastnih dohodkov. Pritrjuje stališču tožene stranke, da je zmanjšanje premoženja in poslabšanje gmotnega položaja zaradi izterjave dolga normalna posledica izterjave in da vsako zmanjšanje premoženja nima razsežnosti težko popravljive škode.

Poslabšanje gmotnega stanja, četudi slabega, samo po sebi ne pomeni, da je izkazana nevarnost težko popravljive škode v smislu 2. odstavka 30. člena ZUS. V obravnavanem primeru pa je to še dodatno utemeljeno z dejstvom, da je tožnik tudi lastnik osebnega avtomobila, ki je predmet carinskega prekrška in za katerega mora v predmetni izvršbi plačati carinske dajatve. Navaja, da je pravočasna izterjava davčnih, carinskih in drugih dolgov vedno v javnem interesu ter dodaja, da v kolikor bi tožnik dejansko uspel dokazati obstoj težko popravljive škode v smislu 2. odstavka 30. člena ZUS (česar pa v obravnavanem primeru ni uspel), bi bilo potrebno pretehtati obstoj težko popravljive škode na eni ter nedvomno izražen javni interes na drugi strani in odločiti na podlagi ustavnega načela sorazmernosti.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Navaja, da slab gmotni položaj opravičuje odlog izvršbe, saj bi mu bila z izvršbo prizadeta težko popravljiva škoda glede na to, da je brezposeln in ne prejema denarnega nadomestila, preživlja pa ga mati, s katero živi v skupnem gospodinjstvu. V zvezi z osebnim avtomobilom navaja, da ga ni nikoli videl. I.P. se je naivno pustil pregovoriti, da je za malenkostno nagrado (v znesku 300 DEM) pri uvozu navedenega avtomobila navidezno nastopal kot lastnik in uvoznik. Zaradi tega navideznega uvoza se je znašel tudi v kazenskem postopku, v carinskem postopku pa mu je bilo odmerjeno plačilo carinskih dajatev. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da odložitev izvršbe nasprotuje javni koristi, saj se carinski dolg obrestuje, zato je za javno finančne prihodke odlog plačila carinskega dolga v primeru, da bi bil tožniku upravičeno odmerjen, koristen, saj se bo realna vrednost tega dolga zaradi zamudnih obresti celo povečala. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadeve vrne v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

Predmet tega upravnega spora je presoja odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Carinarnice M. z dne 2.4.1997 o zavrnitvi njegove zahteve, da se do odločitve sodišča v upravnem sporu odloži izvršitev odločbe o plačilu carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 30. člena ZUS.

Po presoji pritožbenega sodišča zavrnitev upravnega organa, pristojnega za izvršbo, po navedeni določbi ZUS ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Takšna odločba je procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe pri sodišču. Po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS lahko namreč tožnik zahteva odložitev izvršitve upravnega akta pri sodišču le, če s tako zahtevo ni uspel pri upravnemu organu. To pomeni, da je odločba tožene stranke z dne 20.11.2001 o zavrnitvi zahteve za odložitev izvršbe v upravnem sporu izpodbijane odločbe le procesni sklep, ne pa odločitev o kakšni pravici ali pravni koristi tožnika. Ob takšni ureditvi ZUS in ker ne gre za odločitev o kakšni pravici ali pravni koristi tožeče stranke, pa tudi noben drug zakon ne določa drugače, tožba zoper tak sklep ni dopustna. Gre torej za akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati s tožbo. Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevi, opr. št. I Up 1304/2004 z dne 25.11.2004. Ker je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena določba 1. odstavka 34. člena ZUS, je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljaviti in tožbo zavreči.