Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da zato, ker je tožnica v obdobju od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014 opravila manj ur, kot je znašala delovna obveznost redno zaposlenega delavca pri toženi stranki, tožničino delo ni vsebovalo vseh elementov delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je v primeru, če ima sporno razmerje vse elemente delovnega razmerja, možno ugotoviti obstoj delovnega razmerja tudi za krajši delovni čas (65. člen ZDR-1) oziroma, da se lahko delavec in delodajalec dogovorita tudi za neenakomerno razporeditev delovnega časa (148. člen ZDR-1).

Tožnica je uveljavljala priznanje delovnega razmerja in pripadajočih pravic za delovno mesto administrator V. Dejstvo, da delovno mesto administrator V ni bilo sistematizirano v glavni pisarni, v kateri je tožnica dejansko delala, temveč v sektorju, ni ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na tem delovnem mestu, v kolikor je bilo tožničino delo dejansko primerljivo nalogam tega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo, ali je delo, kot ga je opravljala tožnica, primerljivo delu administratorja V.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni v I., III. in IV. točki v zvezi s V. točko izreka tako, da se na novo glasi: "I. Ugotovi se, da ima tožeča stranka na podlagi 18. člena ZDR-1 od 1. 1. 2015 dalje s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, in sicer do začetka veljavnosti Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest javnega sklada A. z dne 15. 4. 2016 za sistematizirano delovno mesto administrator V, od veljavnosti tega pravilnika pa za ustrezno delovno mesto do vrnitve nazaj na delo, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Ugotovi se, da je tožena stranka tožeči stranki nezakonito odpovedala delovno razmerje.

III. Tožena stranka je dolžna za čas od 1. 1. 2015 do začetka veljavnosti Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest javnega sklada A. z dne 15. 4. 2016 tožnici priznati vse pravice, ki ji gredo iz delovnega razmerja, upoštevaje delovno mesto administrator V, od veljavnosti tega pravilnika pa za ustrezno delovno mesto do vrnitve nazaj na delo, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, v roku 15 dni.

IV. Tožena stranka je dolžna za čas od od 1. 1. 2015 do začetka veljavnosti Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest javnega sklada A. z dne 15. 4. 2016 tožnici obračunati bruto plače za delovno mesto administrator V, od veljavnosti tega pravilnika dalje pa za ustrezno delovno mesto do vrnitve na delo, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ter navedene bruto zneske znižati: - za januar 2015 za bruto znesek 870,40 EUR, - za februar 2015 za bruto znesek 690,88 EUR, - za marec 2015 za bruto znesek 794,24 EUR, - za april 2015 za bruto znesek 772,48 EUR, - za maj 2015 za bruto znesek 859,52 EUR, - za junij 2015 za bruto zneska 119,68 EUR in 719,20 EUR, - za julij 2015 za bruto znesek 771,40 EUR, - za avgust 2015 za bruto znesek 980,20 EUR, - za september 2015 za bruto znesek 829,40 EUR, - za oktober 2015 za bruto znesek 922,20 EUR, - za november 2015 za bruto znesek 1.102,00 EUR, - za december 2015 za bruto znesek 713,40 EUR, - za januar 2016 za bruto znesek 1.044,00 EUR, - za februar 2016 za bruto znesek 1.032,40 EUR, - za marec 2016 za bruto znesek 1.003,40 EUR, - za april 2016 za bruto znesek 980,20 EUR, - za maj 2016 za bruto znesek 371,20 EUR, od tako dobljenih bruto zneskov odvesti vse pripadajoče davke in prispevke, ter ji izplačati pripadajoče neto nadomestilo plače, za čas od 1. 1. 2015 do 12. 5. 2016 pa tudi pripadajoče potne stroške in regres za prehrano, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po zapadlosti posamezne plače v plačilo dalje do plačila, v roku 15 dni.

V ostalem se tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu zavrne.

- razveljavi v točki V izreka (1., 4. in 6. alineja) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdita nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da ima tožnica na podlagi 18. člena ZDR-1 od 1. 1. 2015 dalje s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, in sicer do začetka veljavnosti Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest javnega sklada A. z dne 15. 4. 2016 za sistematizirano delovno mesto administrator V, od veljavnosti tega pravilnika do 30. 9. 2016 pa za ustrezno delovno mesto in da je tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala delovno razmerje (točka I izreka); - razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas, in sicer na ustrezno delovno mesto, v roku 15 dni (točka II izreka); - toženi stranki naložilo, da je dolžna za čas od 1. 1. 2015 do začetka veljavnosti Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest javnega sklada A. z dne 15. 4. 2016 tožnici priznati vse pravice, ki ji gredo iz delovnega razmerja, upoštevaje delovno mesto administrator V, od veljavnosti tega pravilnika do 30. 9. 2016 pa za ustrezno delovno mesto (točka III izreka) in da je dolžna za čas od od 1. 1. 2015 do začetka veljavnosti Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest javnega sklada A. z dne 15. 4. 2016 tožnici obračunati bruto plače za delovno mesto administrator V, od veljavnosti tega pravilnika dalje pa za ustrezno delovno mesto, navedene bruto zneske znižati, in sicer za posamezne mesece od januarja 2015 do decembra 2016 za bruto zneske, kot izhajajo iz izreka, od tako dobljenih bruto zneskov odvesti vse pripadajoče davke in prispevke, ter ji izplačati pripadajoče neto nadomestilo plače, za čas od 1. 1. 2015 do 12. 5. 2016 pa tudi pripadajoče potne stroške in regres za prehrano, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po zapadlosti posamezne plače v plačilo dalje do plačila (točka IV izreka).

- zavrnilo je tožbeni zahtevek: a) za ugotovitev, da ima tožnica na podlagi 118. člena ZDR-1 od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014 pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za sistematizirano delovno mesto administrator V; b) da ima od začetka veljavnosti Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest javnega sklada A. z dne 15. 4. 2016 dalje tožnica s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za sistematizirano delovno mesto administrator V; c) da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto administrator V; d) da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014 priznati vse pravice, ki ji gredo iz delovnega razmerja, upoštevaje delovno mesto administrator V; e) da je tožena stranka dolžna od začetka veljavnosti Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest javnega sklada A. z dne 15. 4. 2016 do reintegracije tožnici priznati vse pravice, ki ji gredo iz delovnega razmerja, upoštevaje delovno mesto administrator V; f) da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014 obračunati bruto plače za delovno mesto administrator V, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati pripadajočo neto plačo skupaj s pripadajočimi potnimi stroški in regresom za prehrano, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila; g) da je tožena stranka dolžna za čas od 1. 1. 2015 do začetka veljavnosti Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest javnega sklada A. z dne 15. 4. 2016 tožnici obračunati bruto plače za delovno mesto administrator V, ki niso znižane za že izplačane bruto prejemke, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati pripadajočo neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila; h) da je tožena stranka dolžna od začetka veljavnosti Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest javnega sklada A. z dne 15. 4. 2016 tožnici obračunati bruto plače za delovno mesto administrator V, ji za obdobje od oktobra 2016 do vključno decembra 2016 obračunati bruto plače za ustrezno delovno mesto, ki niso znižane za že izplačane bruto prejemke pri drugem delodajalcu, ter od tako obračunanih bruto zneskov odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati pripadajočo neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila in da je tožena stranka dolžna tožnici plačati potne stroške in regres za prehrano tudi za čas od 13. 5. 2016 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila (točka V izreka).

Sodišče je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica uveljavljala ugotovitev, da je v času od 16. 9. 2013 dalje nezakonito in v nasprotju s 13. členom ZDR opravljala dela in naloge pri toženi stranki (točka VI izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti stroške postopka v znesku 756,81 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (točka VII izreka).

2. Zoper I., III., IV., V., VI. in VII. točko izreka oziroma pravilno zoper V. in VII. točko izreka, to je zoper zavrnilni del navedene sodbe, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tudi v zavrnilnem delu, tako da ugotovi, da ima tožeča stranka pri toženi stranki delovno razmerje za nedoločen čas od 16. 9. 2013 dalje ter ji prizna vse pravice od tega datuma dalje, vključno s pravico do plače in da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Zmotna je ugotovitev sodišča, da tožnica ni imela sklenjenega delovnega razmerja za nedoločen čas tudi v času od 16. 9. 2013 dalje do 31. 12. 2014. Prisotnost na delu ne vpliva na obstoj elementov delovnega razmerja in bi morebitna odsotnost tožnice na delu lahko vplivala le na upravičenost do višine plačila. Tudi v tem obdobju je tožničino delo vsebovalo vse elemente delovnega razmerja. Tožnica je bila vključena v organizirani delovni proces v Glavni pisarni, kjer je za plačilo, osebno in v prostorih tožene stranke opravljala naloge izhodne pošte (po potrebi pa tudi druga administrativna opravila). Delala je po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, tožena stranka pa ji je zagotovila vsa potrebna delovna sredstva. Morebitno odsotnost z dela je morala javiti toženi stranki in tudi proste dni je lahko koristila v dogovoru s toženo stranko. Na delo je prihajala v časovnih okvirih, ki so veljali za redno zaposlene, koristila je odmor za malico, njena odsotnost na delu ter obseg opravljanega dela sta bila primerljiva z redno zaposlenimi. Tožničino opravljanje dela se v času od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014 ni razlikovalo od opravljanja dela po 1. 1. 2015. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper I., II., III., IV., in VII. točko izreka navedene sodbe v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni pojasnilo povezave med priznanjem zaposlitve na delovnem mestu administrator V v Sektorju B. in tožničinim dejanskim opravljanjem dela v Glavni pisarni. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi glede odločilnih dejstev nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov oziroma zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki in prepisi. Navaja, da je bila tožnica seznanjena s tem, da delovnega mesta administrator V po novi sistematizaciji ni več, kar je tožena stranka dokazovala s sprejetim pravilnikom o organizaciji in sistematizaciji, zato spremenjeni tožbeni zahtevek ni ustrezal tožbenim navedbam. Tožnica tožbenega zahtevka ni ustrezno spremenila, sodišče pa ji je neutemeljeno prisodilo nekaj, česar tožnica ni vtoževala, tožena stranka pa se o tem ni mogla izreči. S tem je sodišče kršilo 2. člen ZPP, saj je odločilo mimo tožbenega zahtevka. Ker se tožena stranka glede tega v postopku ni mogla izreči, to predstavlja kršitev pravice do izjave v postopku.

Sodišče je v zvezi s presojo, da so obstajali elementi delovnega razmerja, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Navaja, da se vsebina, način opravljanja nalog ter obseg nalog študentskega dela pred 1. 1. 2015 niso razlikovali od študentskega dela po 1. 1. 2015. Študentsko delo je potekalo na enak način in v primerljivem obsegu ves čas, predvsem pa delo ni potekalo nepretrgano, ni bilo v enakih dnevnih obveznostih, kot velja za redno zaposlene in vsebinsko ni bilo enako kot na delovnih mestih v Glavni pisarni ali na kateremkoli drugem delovnem mestu. Ves čas je bilo vezano na pomoč lažjega, pomožnega dela celotnega procesa upravljanja z dokumenti, to je pripravo oziroma obdelavo izhodne pošte. Morebitna druga dela je tožnica opravljala le nekajkrat in ne tako pogosto ter zgolj v izrednih primerih. Vsebina tožničine pomoči je bila tudi pri drugih delih le v enem segmentu procesov, ki ga sicer opravljajo redno zaposleni. Poudarja, da tožničina prisotnost na delu ni bila vezana in spremljana po pravilih, ki veljajo za redno zaposlene, saj tožnica ni imela pravic do dostopa do dokumentarnega gradiva v celoti, ni izvrševala pooblastil delovnega mesta redno zaposlenega v Glavni pisarni ali delovnega mesta administrator V, ni imela dostopa do finančnih aplikacij, ni imela pravic samostojnega izvajanja arhiviranja, ni imela vstopne kartice in kartice za beleženje odsotnosti, ni ji bilo potrebno opravičevati odsotnosti in ni bila ocenjevana kot ostali zaposleni. Sodišče ni upoštevalo, da vsebine tožničine pomoči v ozkem delu procesa ni mogoče enačiti z obsegom dela redno zaposlenega v Glavni pisarni, kjer je delo opravljala tožnica. Toliko bolj to velja za redno zaposlenega na delovnem mestu administrator V, ki obdelovanja izhodne pošte nima v opisu del in nalog in se s tem ne ukvarja, kar izhaja iz opisa tega delovnega mesta in opisa nalog in procesov Sektorja B.. Delovno mesto administrator V ni bilo sistematizirano v Glavni pisarni, kjer je delo opravljala tožnica in je bilo po sprejemu novega Pravilnika o organizaciji in sistematizaciji z dne 15. 4. 2016 ukinjeno. Tožnica zato ni mogla opravljati delovnih nalog delovnega mesta administrator V, ker je delo opravljala v Glavni pisarni. Glede na navedeno je tožbeni zahtevek za priznanje zaposlitve na delovnem mestu administrator V nesklepčen. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica poleg pomoči pri izhodni pošti opravljala tudi druga administrativna dela kot redni proces tožene stranke. Protispisen je zaključek sodišča, da naj bi priča C.C. in direktor tožene stranke potrdila, da je mogoče tožničino delo po vsebini umestiti v izvajanje pisarniškega poslovanja delovnega mesta administrator V, saj sta oba zanikala, da naj bi tožnica delala na tem delovnem mestu in v Sektorju B.. Sodišče je zato zmotno zaključilo, da je tožnica opravljala eno nalogo delovnega mesta administrator V, pri tem pa ni upoštevalo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da delovno mesto administrator V ne sodi v Glavno pisarno in da tožnica ni izvrševala pooblastil redno zaposlenih delavcev. Sodišče je zmotno presodilo prevzemanje dela tožnice s strani zaposlenih na delovnem mestu administrator V in navaja, da ne drži, da bi se naloge v zvezi z izhodno pošto kadarkoli opravljale v okviru delovnega mesta administrator V v Sektorju B.. Navaja, da je zaključek v točki 24 izpodbijane sodbe protispisen, saj ne upošteva da D.D. ni vedno delala v Glavni pisarni in da administrator V ne sodi v Glavno pisarno. Pri ugotavljanju tožničine odsotnosti z dela je sodišče spregledalo, da je bila tožnica odsotna z dela zaradi študijskih obveznosti in ne zaradi dopusta ali bolniškega staleža in da tožena stranka razlogov za njeno odsotnost v času izvajanja študentskega dela ni poznala. Tožnica je odsotnost prilagajala študijskim obveznostim. Tožnica prav tako za nobeno od odsotnosti ni podala pisne zahteve ali pisne potrditve, toženi stranki pa ni dostavila opravičila za odsotnost. Sodišče ni upoštevalo, da je bilo študentsko delo potrebno zaradi razpisov. Zaradi spremembe procesov z novo sistemizacijo in drugačno ureditvijo razpisov je odpadla potreba po študentih, kar je bil tudi razlog za prekinitev dela s tožnico. Poudarja, da je tožnica ves čas delo opravljala na enak način, v enakem obsegu nalog kot pred 1. 1. 2015. Tožničino obveščanje glede odsotnosti z dela je bilo pomembno zgolj zaradi informacije, da je lahko tožena stranka delo organizirala drugače. Tožena stranka pa tožnici odsotnosti ni preprečevala in je o razlogih za odsotnost ni spraševala. Poudarja, da delo tožnice ni bilo primerljivo z delom redno zaposlenih, ki so morali biti ves čas prisotni na delu v polnem delovnem času 40 ur tedensko, medtem ko se je študentska pomoč prilagajala obsegu potreb in je bila začasna, v različnem obsegu dnevne prisotnosti in z dnevnimi ali večdnevnimi prekinitvami, kar so potrdili zakoniti zastopnik tožene stranke in priči E.E. ter F.F.. To pa izhaja tudi iz listinskih dokazov o prisotnosti tožnice na delu. Poleg tega tožničina urna obveznosti ni bila vsakodnevno osem ur oziroma štirideset ur tedensko. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je bil obseg tožničinega dela po 1. 1. 2015 primerljiv z delom redno zaposlenih delavcev.

Navaja, da tožnica svojih navedb ni dokazovala na izračunu obsega ur, kot ga je napravilo sodišče, zato se do tega izračuna ni mogla opredeliti ter gre v tem delu za sodbo presenečenja. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je kot referenčno obdobje vzelo koledarsko leto. Uveljavlja, da ocene tožničinega dela ni mogoče izvesti na izračunu povprečja urne prisotnosti tožnice, saj ta ne izkazuje resničnega in dejanskega izvajanja dela, še manj pa vsebino in obseg dela, ki v tožničinem primeru ni primerljiv z delom redno zaposlenih.

Ne strinja se s presojo sodišča, da volja strank ni bistvena in meni, da je pomembna okoliščina, ki dopolnjuje vse ostale okoliščine. Poudarja, da sta stranki vstopili v medsebojno razmerje z namenom opravljanja študentskega dela. To pa pomeni, da tožena stranka z angažiranjem tožnice v obliki študentske pomoči ni zlorabila instituta študentskega dela ter da tožnica ni mogla pričakovati, da bi bila njena pomoč kvalificirana kot delo v obsegu dela delovnega mesta administrator V. Neodgovorjeno je ostalo vprašanje tožničinega neizpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta administrator V, saj tožnica ni imela potrebnih delovnih izkušenj. Enako pa velja za delovna mesta v Glavni pisarni, kjer bi poleg pogoja delovnih izkušenj tožnica morala imeti opravljen izpit iz upravnega postopka. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da tožnica ni imela pooblastil in odgovornosti delovnega mesta administrator V. V zvezi s priznanjem obstoja delovnega razmerja študentom opozarja na novejšo sodno prakso (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 87/2016). Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter ji naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev, zakaj je štelo, da je tožničino delo pri toženi stranki od 1. 1. 2015 dalje vsebovalo vse elemente delovnega razmerja, pri čemer je obrazložilo tudi, zakaj je tožnici od 1. 1. 2015 dalje do začetka veljavnosti Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji z dne 15. 4. 2016 priznalo obstoj delovnega razmerja za sistematizirano delovno mesto administrator V, od veljavnosti tega pravilnika do 30. 9. 2016 pa za ustrezno delovno mesto. Med razlogi ni nasprotij, zato je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Tožena stranka pa s tem pritožbenim razlogom v bistvu uveljavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma zmotno materialno pravno presojo, vendar prav tako neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

8. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je s tem, ko je tožnici od začetka veljavnosti Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji z dne 15. 4. 2016 do 30. 9. 2016 priznalo obstoj delovnega razmerja za ustrezno delovno mesto odločilo mimo tožbenega zahtevka, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP. Tožnica je s tožbenim zahtevkom sicer res uveljavljala ugotovitev obstoja delovnega razmerja in pripadajočih pravic za delovno mesto administrator V, vendar pa je sodišče prve stopnje glede na ugotovitev, da je bilo to delovno mesto s Pravilnikom o notranji organizaciji in sistematizaciji z dne 15. 4. 2016 ukinjeno, tožnici od začetka veljavnosti navedenega pravilnika pravilno priznalo delovno razmerje za ustrezno delovno mesto. S tem pa ni prekoračilo tožbenega zahtevka, zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka ni utemeljen. Ker sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave in s tem o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica, ki je pri toženi stranki od 16. 9. 2013 do 12. 5. 2016 delala kot študentka na podlagi napotnice študentskega servisa, uveljavljala obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 16. 9. 2013 dalje. Posledično je za navedeno obdobje uveljavljala priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plač in stroškov za prehrano in za prevoz. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (18. člen ZDR-1). Ti so opredeljeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, ki določa, da je delovno razmerje, razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Za ugotovitev obstoja delovnega razmerja morajo biti vsi navedeni elementi podani kumulativno.

10. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi napotnice študentskega servisa, ni ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za to obdobje, v kolikor so obstajali vsi elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da je imelo tožničino razmerje s toženo stranko v obdobju od 1. 1. 2015 do 12. 5. 2016 (ko ji je tožena stranka sporočila, da njenega dela ne potrebuje več, zaradi česar je tožnica v postopku uveljavljala tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja) vse elemente delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je bila tožnica pri toženi stranki vključena v organiziran delovni proces v Glavni pisarni, da je v njem za plačilo, osebno in v prostorih tožene stranke opravljala naloge izhodne pošte, da je delala po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, tožena stranka pa ji je zagotovila vsa potrebna delovna sredstva. Tožnica je morala morebitno odsotnost z dela javljati toženi stranki, pri čemer je lahko proste dni koristila v dogovoru s toženo stranko. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da je tožnica na delo prihajala v časovnih okvirih, ki so veljali za redno zaposlene, da je koristila odmor za malico, njena prisotnost na delu ter obseg opravljenega dela pa sta bila primerljiva delu redno zaposlenih delavcev. Za vtoževano obdobje od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožničina prisotnost na delu in obseg opravljenega dela nista bila primerljiva redno zaposlenim delavcem, zato v tem obdobju tožničino razmerje s toženo stranko ni vsebovalo vseh elementov delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje glede obstoja elementov delovnega razmerja v obdobju od 1. 1. 2015 do 12. 5. 2016 in ugotavlja, da pritožba tožene stranke s tem v zvezi ni utemeljena. Zmotna pa je presoja sodišča prve stopnje glede neobstoja elementov delovnega razmerja v obdobju od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014, kar pomeni, da je v tem delu utemeljena pritožba tožnice. Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo stališča prve stopnje, da volja pogodbenih strank, da se sklepa pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja ni bistvena. Tako stališče je bilo namreč že večkrat zavzeto v sodni praksi (primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 54/2014, VIII Ips 152/2012, idr.). Iz izvedenih dokazov pa tudi ne izhaja, da je bila volja tožnice, da delo opravlja kot študentka, temveč je bila takšna volja tožene stranke. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki tekom opravljanja dela povpraševala po možnosti opravljanja dela v obliki delovnega razmerja, vendar ji od nastopa dela s strani tožene stranke delovno razmerje ni bilo ponujeno, zato je tožnica pristala na opravljanje dela preko študentskih napotnic. To pa ne pomeni, da tožnica zato ne more uveljavljati ugotovitve obstoja delovnega razmerja in ne pomeni ovire za priznanje delovnega razmerja, v kolikor so ugotovljeni vsi elementi po 4. členu ZDR-1. Glede na navedeno je sklicevanje tožene stranke v pritožbi na voljo pogodbenih strank neutemeljeno, saj je bistveno, da ZDR-1 v drugem odstavku 13. člena določa prepoved opravljanja dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR-1, razen v primerih, ki jih določa zakon. Delodajalec pa te zakonske prepovedi ne sme kršiti.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v spornem obdobju delo opravljala osebno in v prostorih tožene stranke, in sicer je opravljala naloge izhodne pošte (skeniranje dokumentov, pisanje in tiskanje kuvert ter opremljanje kuvert z nalepkami, tiskanje izhodne knjige) v Glavni pisarni, zgolj po potrebi pa je tožnica opravljala tudi nekatera druga administrativna opravila v Glavni pisarni. Teh ugotovitev tožena stranka ne izpodbija, vztraja pa, da je tožnica v Glavni pisarni opravljala zgolj lažje pomožno delo in da naloge v zvezi z izhodno pošto predstavljajo le en izsek nalog, ki se opravljajo v Glavni pisarni. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je v obravnavani zadevi bistveno, da je tožnica pri toženi stranki, predvsem z izvajanjem nalog izhodne pošte in nekaterih drugih administrativnih del, ki jih je sicer opravljala zgolj po potrebi, izvajala opravila, ki so spadala v vsakodnevni, redni delovni proces tožene stranke, ki so se pri toženi stranki opravljala tudi po tožničinem odhodu. Glede na navedeno pritožbeni očitek, da opravila, ki jih je opravljala tožnica, predstavljajo le del opravil, ki jih izvajajo ostali zaposleni, ni utemeljen. Nadalje iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica opravljala delo po navodilih in pod nadzorom nadrejene G.G., na delo pa je prihajala v časovnih okvirih, v katerih je bil organiziran delovni proces tudi za redno zaposlene. Tožnici je bil priznan pol urni odmor za malico, zamuda pri prihodu z malice pa se je študentom upoštevala z vidika obsega opravljenih ur. V zvezi z odsotnostjo od dela je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je morala tožnica odsotnost javiti toženi stranki, proste dni pa je lahko koristila ob upoštevanju potreb tožene stranke.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožničino delo ni bilo primerljivo z delom redno zaposlenih, ker se je študentska pomoč prilagajala obsegu potreb in je bila občasna. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je tožnica pri toženi stranki delala kontinuirano dlje časa (16. 9. 2013 do 12. 5. 2016) in ne samo občasno in začasno, kar je sicer značilno za študentsko delo. Okoliščine, ki jih tožena stranka izpostavlja v pritožbi, da tožnici ni bilo potrebno zaprositi za odsotnost z dela, temveč je odsotnost samo naznanila toženi stranki, pri čemer za odsotnost tudi ni dostavila opravičila ter je odsotnost z dela prilagajala študijskim obveznostih (čeprav iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica v dogovoru z nadrejeno za študij koristila le pet delovnih dni), niso bistvene, saj je odločilen predvsem obseg dela, ki ga je tožnica opravila oziroma primerjava z obsegom dela, ki so ga pri toženi stranki opravljali delavci v delovnem razmerju. Prav tako niso bistvene okoliščine tj. da tožničina prisotnost ni bila spremljana po pravilih, ki veljajo za redno zaposlene, saj ni imela pravice do dostopa do dokumentarnega gradiva v celoti, da ni imela dostopa do finančnih aplikacij, ni imela pravic samostojnega izvajanja arhiviranja, ni imela vstopne kartice in kartice za beleženje odsotnosti in ni bila ocenjevana kot ostali zaposleni. Te okoliščine namreč ne vplivajo na obstoj elementov delovnega razmerja. Dejstvo, da je bila tožnica organizacijsko vpeta v delovni proces pri toženi stranki, pa potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožnica na dveh izobraževanjih, da ji je tožena stranka dodelila interno telefonsko številko, signirni znak in geslo za dostop v program Lotus Notes glede izhodne pošte, kar med strankama tudi ni bilo sporno.

14. Sodišče prve stopnje je obseg tožničinega dela v spornem obdobju (od 16. 9. 2013 do 12. 5. 2016) pravilno ugotovilo na podlagi evidenc, ki jih je predložila tožnica (A2). Pri tem je upoštevalo, da je pri toženi stranki veljal petdnevni delovni teden in da bi imel zaposleni delavec na podlagi 159. člena ZDR-1 pravico koristiti letni dopust. Tako je sodišče prve stopnje stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v obdobju od 1. 1. 2015 do 12. 5. 2016 po prisotnosti na delu in po obsegu opravljenega dela primerljiva redno zaposlenim delavcem, saj je tožnica v obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 opravila le 12 ur manj, kot je znašala delovna obveznost redno zaposlenega. V obdobju od 1. 1. 2016 do 12. 5. 2016 pa je tožnica opravila celo večje število ur, kot je znašala delovna obveznost redno zaposlenega, in sicer 96 ur več. Sodišče prve stopnje je upoštevalo polno dnevno delovno obveznost, to je osem urni delovni čas. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožničino delo v obdobju od 1. 1. 2015 do 12. 5. 2016 vsebovalo vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1, zato je tožnici za to obdobje utemeljeno priznalo obstoj delovnega razmerja. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje kot referenčno obdobje namesto koledarskega leta upoštevati npr. šolsko leto so neutemeljene in ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Prav tako tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da odločitev sodišča prve stopnje v tem delu zanjo predstavlja sodbo presenečenja, ker tožnica svojih navedb ni dokazovala z izračunom obsega ur, kot ga je napravilo sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica prisotnost na delu pri toženi stranki v spornem obdobju dokazovala z evidencami prisotnosti na delu, sodišče prve stopnje pa je na podlagi teh evidenc ugotovilo primerljiv obseg tožničinega dela z ostalimi zaposlenimi.

15. Sodišče prve stopnje pa je zmotno presodilo, da zato, ker je tožnica v obdobju od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014 opravila manj ur, kot je znašala delovna obveznost redno zaposlenega delavca pri toženi stranki, tožničino delo ni vsebovalo vseh elementov delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica v obdobju od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2013 naredila skupno 25 ur manj kot je znašala delovna obveznost zaposlenega, to je 3 delovne dni in 1 uro manj, v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 pa 249 ur manj, kot je znašala delovna obveznost redno zaposlenega, to je 36 delovnih dni. Navedeni izračun tožničinega obsega dela je ob upoštevanju osem urne dnevne delovne obveznosti sicer pravilen, vendar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je v primeru, če ima sporno razmerje vse elemente delovnega razmerja, možno ugotoviti obstoj delovnega razmerja tudi za krajši delovni čas (65. člen ZDR-1) oziroma se lahko delavec in delodajalec dogovorita tudi za neenakomerno razporeditev delovnega časa (148. člen ZDR-1). Tožnica zato v pritožbi utemeljeno opozarja, da njena krajša odsotnost od dela (ki jo je tožnica sicer opravičevala z zdravstvenimi razlogi) ne predstavlja ovire za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, kar še posebej velja za obdobje od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2013, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica opravila zgolj 3 delovne dni manj kot redno zaposleni in še to upoštevaje osem urno dnevno delovno obveznost. Enako pa velja tudi za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014. Krajša odsotnost tožnice z dela namreč ne pomeni, da ni šlo za nepretrgano opravljanje dela v smislu definicije delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1, še zlasti glede na ugotovitev, da je tožnica pri toženi stranki delala kontinuirano dlje časa, to je od 16. 9. 2013 do 12. 5. 2016. To pa tudi ne pomeni, da je bilo tožničino delo zgolj občasno, kot je to sicer značilnost študentskega dela. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da tožničino delo v obdobju od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014 ni vsebovalo vseh elementov delovnega razmerja.

16. Tožnica je uveljavljala priznanje delovnega razmerja in pripadajočih pravic za delovno mesto administrator V. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da dejstvo, da delovno mesto administrator V ni bilo sistematizirano v Glavni pisarni, v kateri je tožnica dejansko delala, temveč v Sektorju B., ni ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na tem delovnem mestu, v kolikor je bilo tožničino delo dejansko primerljivo nalogam tega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotavljalo, ali je delo, kot ga je opravljala tožnica, primerljivo delu administratorja V. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožničino delo, to je delo z izhodno pošto, mogoče umestiti pod nalogo izvajanja pisarniškega poslovanja, ki je kot ena izmed nalog določena v opisu delovnega mesta administrator V. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita protispisnost tega zaključka, ko navaja, da sta direktor tožene stranke in C.C. zanikala, da je tožnica delala na delovnem mestu administrator V v Sektorju B.. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da je tožnica delala na delovnem mestu administrator V, ki je bilo sistematizirano v Sektorju B., temveč je na podlagi njunih izpovedi ugotovilo, da je tožničino delo pri toženi stranki, to je delo z izhodno pošto, po vsebini mogoče umestiti pod nalogo izvajanja pisarniškega poslovanja. Ne nazadnje je tudi tožničina nadrejena G.G. potrdila, da je tožnica izvajala en segment nalog pisarniškega poslovanja. Dejstvo, da tožnica ni opravljala ostalih nalog delovnega mesta administrator V (npr. oblikovanje in vodenje baz podatkov, sodelovanje pri materialnem in tehničnem poslovanju, opravljanje drugih nalog podobne zahtevnosti, itd.), ne vpliva na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, če so podani vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1 (glej odločitve VDSS, opr. št. Pdp 77/2013, Pdp 74/2016, itd.). Bistveno torej je, da so v obravnavani zadevi podani vsi elementi delovnega razmerja in da je delo, ki ga je opravljala tožnica, delo, ki sodi v opis delovnega mesta administrator V. Enako na obstoj delovnega razmerja ne vpliva dejstvo, da tožnica ni imela pooblastila za pridobivanje podatkov iz uradnih evidenc, ki je bilo določeno v opisu delovnega mesta administrator V, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, ni utemeljen.

17. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica od 1. 1. 2015 dalje v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, in sicer na delovnem mestu administrator V. Od začetka veljavnosti Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest z dne 15. 4. 2016, s katerim je tožena stranka ukinila delovno mesto administrator V, pa na ustreznem delovnem mestu. Posledično je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, vključno z zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo.

18. Pritožba tožnice pa je delno utemeljena, tudi v kolikor se zavzema za priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami za čas do vrnitve na delo, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu (tj. za čas od 1. 10. 2016 dalje), saj delavec ni upravičen do delovnega razmerja pri dveh delodajalcih za polni delovni čas. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je za obdobje po 30. 9. 2016 v I. in III. (oziroma V.) točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami za čas do vrnitve na delo, je torej zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava v tem delu napačna in neskladna s IV. točko izreka, v kateri reparacijski zahtevek ni omejen z datumom 30. 9. 2016. Zato je pritožbeno sodišče zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava v tem delu delno ugodilo pritožbi tožnice in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v I., III. in IV. točki izreka v zvezi s V. točko izreka tako kot izhaja iz izreka.

19. Zaradi zmotne materialnopravne presoje pa je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju delovnega razmerja v obdobju od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014. Ker je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in v skladu s 355. členom ZPP prvostopenjsko sodbo razveljavilo v delu V. točke izreka (1., 4. in 6. alinejo navedene točke) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi bilo smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek oziroma odpravljalo navedene pomanjkljivosti, zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji.

20. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP v preostalem delu pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

21. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku, ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč pritožbenega sodišča, dopolniti dokazni postopek in ponovno presojati utemeljenost zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 16. 9. 2013 do 31. 12. 2014, vključno z zahtevkom za priznanje pravic iz delovnega razmerja za to obdobje.

22. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).