Jedro

Ravnanje drugotoženca, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno kazensko sodbo, se v celoti prekriva z dejstvi, ki so relevantna glede obstoja njegove odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije.

Pri izračunu škode, do povračila katere je upravičena tožeča stranka, je potrebno upoštevati koristi, ki so nastale za nasprotno stranko. Toženi stranki v zvezi s stroški, ki bi jih bilo potrebno odšteti, tekom postopka nikoli nista opredelili, katere stroške in v kateri višini bi bilo potrebno odšteti od tržne cene gramoza, ki jo je ugotovil izvedenec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama stranki naložilo plačilo zneska 34.752,00 EUR s pripadki ter jima naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. V pritožbi zoper sodbo sta toženi stranki uveljavljali pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter napačne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prisodi namesto zneska 34.752,00 EUR s pripadki znesek 16.652,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 30.7.2002 do takrat, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti ne doseže glavnice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da drugotoženec ni odškodninsko odgovoren, ker kot fizična oseba v sporni zadevi ni sodeloval, saj ni ničesar odvzemal oziroma si prilaščal, ampak je vse delal kot direktor in edini družbenik prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je odškodninsko odgovoren tudi drugotoženec. Ta je bil v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper njega (kot fizično osebo) s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem K 35/2008 z dne 9.7.2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II KP 1133/2009 z dne 24.12.2009 spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika in kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po prvem odstavku 333. člena Kazenskega zakonika. To pa pomeni, da je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano na pravnomočno obsodilno sodbo. Drugačna odločitev pravdnega sodišča bi nasprotovala pravilu iz 14. člena ZPP. Ravnanje drugotoženca, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno kazensko sodbo, se namreč v celoti prekriva z dejstvi, ki so relevantna glede obstoja njegove odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije, ki ga je postavil drugotoženec.

5. Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku (14. člen ZPP), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da citirana pravnomočna obsodilna sodba predstavlja temelj odgovornosti toženih strank za povzročeno škodo tožeči stranki.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede zneska, ki sta ga dolžni plačati toženi stranki, oprlo na izvedeniško mnenje G., ki je izvedeniško mnenje izdelal v kazenskem postopku. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, med strankama ni sporna količina odvzetega gramoza (7.240 m3), temveč le višina tožbenega zahtevka. V kazenski sodbi je bila ugotovljena vrednost odvzete mineralne surovine v razsutem stanju 34.752,00 EUR, kolikor zahteva v tem sporu tožeča stranka (7.240 m3 x 4,80 EUR/m3). Vprašanje cene gramoza sicer ni predhodno vprašanje te pravde, ki je bilo rešeno v kazenskem postopku in na katero bi bilo pravdno sodišče vezano. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženi stranki navedenemu izvedeniškemu mnenju nista nasprotovali, je smelo ceno gramoza, ugotovljeno v izvedeniškem mnenju, upoštevati pri odločitvi o tožbenem zahtevku (drugi odstavek 214. člena ZPP).

7. Pritožba opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo od tržne cene gramoza odšteti stroške, ki so bili potrebni stroški za pretvorbo mineralne surovine raščenega stanja v stanje stvari, potrebne za pridobitev nove oblike premoženja (gramoza), saj ima šele ta tržno ceno. Z izpodbijano sodbo bi bila tožeča stranka neupravičeno obogatena, saj bi prejela plačilo tudi za tista opravila, ki jih sama ni opravila.

8. Prav ima pritožba, da je potrebno pri izračunu škode, do povračila katere je upravičena tožeča stranka, upoštevati tudi koristi, ki so nastale za nasprotno stranko (tretji odstavek 266. člena ZOR v povezavi s 190. členom ZOR). Višje sodišče ugotavlja, da toženi stranki v zvezi s stroški, ki bi jih bilo potrebno odšteti, tekom postopka nikoli nista opredelili, katere stroške in v kateri višini bi bilo potrebno odšteti od tržne cene gramoza, ki jo je ugotovil izvedenec (212. člen ZPP). Navedli sta le, da je tržna vrednost izkopanega materiala nižja in da je imela prvotožena stranka s pripravo materiala in nakladanjem precejšne stroške, ki jih je potrebno od vrednosti materiala odšteti. V zvezi z obstojem svojih (pavšalno zatrjevanih stroškov) nista predložili nobenega dokaza. Predlagali sta le, naj tožeča stranka pridobi izvedeniško mnenje o količini in vrednosti materiala. Pri odločitvi v tej zadevi pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da sta toženi stranki odkopavali surovine kljub temu, da za to nista imeli ustreznega dovoljenja (prvi odstavek 226. člena ZOR). Tudi zaradi tega nista upravičeni do povračila koristnih izdatkov, ki sta jih jih imeli s pretvorbo mineralne surovine v stvar, ki ima tržno vrednost. Upoštevaje 185. člen ZOR se stroški izkoriščanja mineralne surovine pri izračunu ustrezne vsote kot odškodnine ne odštevajo vselej od njene tržne cene.

9. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodba napačna v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti, saj bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi določilo, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih obresti doseže glavnice. Dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti je nastala 30.7.2002, ko je bil v veljavi Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR). V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006 se za zamudne obresti, ki so nastale pred dnem uveljavitve Obligacijskega zakonika (OZ) in ki so tekle tudi po 1.1.2002 uporabljajo določbe OZ. Ta je do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi OZ (OZ-A, 22.5.2007) določal, da tudi zakonske zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Višje sodišče ugotavlja, da se to v tem primeru ni zgodilo. Zato je sodbo tudi v obrestnem delu obdržalo v veljavi.

10. Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo toženih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker toženi stranki nista uspeli s pritožbo, sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP).