Jedro

Po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje ali, ki je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. Tožnik ne izpolnjuje enega od pogojev za določitev denarne odškodnine navedeni zakonski določbi, in sicer, da ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik je imel do 28. 9. 2001 v Sloveniji prijavljeno le začasno prebivališče. Ker tožnik do 28. 9. 2001 v Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, to pomeni, da tudi ni mogel biti izbrisan; to pa nadalje pomeni, da ne izpolnjuje enega od pogojev po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki jo je tožnik podal dne 9. 7. 2014, v skladu z določbo 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). V obrazložitvi navaja, da je z vpogledom v uradne evidence (v register tujcev in register stalnega prebivalstva) ugotovil, da tožnik ni oseba, ki bi bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Iz uradnih evidenc je namreč razvidno, da tožnik do 28. 9. 2001, ko je v Sloveniji prijavil stalno prebivališče na naslovu A., ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, saj je imel od 14. 9. 1989 do 28. 9. 2001 v Sloveniji prijavljena le začasna prebivališča. Ker torej tožnik ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, upoštevajoč določbo 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa upravičence do denarne odškodnine, tožnik ni upravičenec, zato je bilo treba njegovo prošnjo zavrniti.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ z vpogledom v uradne evidence pravilno ugotovil, da je imel tožnik do leta 2001 na območju Republike Slovenije prijavljeno zgolj začasno prebivališče in torej ni bil med izbrisanimi, zaradi česar je prvostopenjski organ tudi pravilno zaključil, da tožnik, upoštevajoč določbe 2. člena ZPŠOIRSP, ni upravičenec do denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Vlaga tožbo, v kateri navaja, da je podal zahtevo za denarno odškodnino zato, ker je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji. Izbrisan je bil avtomatsko, ko se je začela vojna, saj so bili izbrisani vsi tisti, ki so bili iz drugih držav bivše Jugoslavije. Sodišče je smiselno štelo, da tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijanega akta.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove navedbe in vztraja pri navedbah iz odločbe z dne 17. 11. 2014, ker ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita, tožnikove navedbe pa neutemeljene. Poudarja, da tožnik ni bil izbrisan, saj do 28. 9. 2001 na območju Slovenije ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, temveč je imel od 14. 9. 1989 do 28. 9. 2001 prijavljeno le začasno prebivališče. Dovoljenje za stalno prebivanje na območju Slovenije mu je bilo izdano dne 10. 9. 2001 in vročeno dne 28. 9. 2001. Ker je imel tožnik na območju Slovenije prijavljeno zgolj začasno prebivališče, prijava njegovega začasnega prebivališča ni prenehala, ko so zanj pričele veljati določbe Zakona o tujcih, ampak je bil na podlagi določb Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva voden v razvidu začasnih prebivališč in ne v registru stalnega prebivalstva, v katerem je državljanom drugih republik nekdanje SFRJ prenehala prijava stalnega prebivališča in iz katerega so bili izbrisani dne 26. 2. 1992, oziroma ko so zanje pričele veljati določbe 81. člena Zakona o tujcih. Očitek tožnika, da je bil avtomatsko izbrisan, torej ni utemeljen.

Tožba ni utemeljena.

Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je uvodoma navedena dokončna odločba, s katero je bila tožnikova zahteva za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zavrnjena.

Pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča, ureja ZPŠOIRSP. Po prvem odstavku 2. člena tega zakona je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje (po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču) ali ki je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije.

Pri svoji odločitvi se je prvostopenjski organ na določbe 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa upravičence do denarne odškodnine, tudi oprl. Eden od pogojev za določitev denarne odškodnine po prvem odstavku zgoraj citiranega 2. člena navedenega zakona je tudi ta, da mora biti oseba, ki vloži zahtevo za določitev denarne odškodnine, izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. In prav to, ali tožnik ta pogoj izpolnjuje, je v konkretnem primeru, med strankama sporno. Tožnik ugovarja stališču tožene stranke in navaja, da je bil iz registra stalnega prebivalstva avtomatsko izbrisan.

Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi tožene stranke za njim, da tožnik ne izpolnjuje enega od pogojev za določitev denarne odškodnine po 2. členu ZPŠOIRSP in sicer, da ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, pravilna in zakonita. Odločitev obeh upravnih organov pri tem pravilno temelji na ugotovitvi z vpogledom v uradne evidence, da je tožnik prijavil stalno prebivališče v Sloveniji dne 28. 9. 2001, na naslovu v A.; medtem ko je do tega dne (torej do 28. 9. 2001), v Sloveniji imel prijavljeno le začasno prebivališče, na več različnih naslovih. Ker torej tožnik do 28. 9. 2001 v Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, to pomeni, da tudi ni mogel biti izbrisan; to pa nadalje pomeni, da ne izpolnjuje enega od pogojev po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Oba upravna organa sta torej po presoji sodišča v obravnavani sporni zadevi pravilno odločila.

Tožbena navedba, da je bil tožnik ob pričetku vojne, tako kot drugi državljani bivše SFRJ, avtomatsko izbrisan, je tako neupoštevna. Tožnik pri uveljavljanju denarne odškodnine v upravnem postopku, v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZPŠOIRSP, izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka 2. člena tega zakona, tudi ni prav z ničemer izkazal (npr. s potrdilom upravne enote, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva), temveč je (ta) izbris samo pavšalno zatrjeval. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.