Jedro

Pogodba o brezplačni ustanovitvi služnosti zavezuje le lastnika služečega zemljišča dovoliti dostop preko njegovega zemljišča, medtem ko na strani lastnika gospodujočega zemljišča - služnostnega upravičenca ni nobene nasprotne zaveze (na primer plačilo za uporabo služnostne poti, kot je to pri plačljivih služnostih).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I.1 izreka delno spremeni tako, da glasi:

1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni izstaviti tožeči stranki za vknjižbo stvarne služnosti primerno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičnini ID znak: parcela ... 173/21, last tožene stranke, in sicer v delu, kjer je na priloženi fotografiji št. 1 (ki je sestavni del izreka sodbe) pobarvan rdeč trikotnik oziroma v delu, kjer je na priloženi fotografiji št. 2 (ki je sestavni del izreka sodbe) rdeče šrafiran trikotnik v točkah A, B in C, v širini 4,5 m in v dolžini na levi strani že obstoječe ceste 8,5 m, na desni strani pa do meje s sosednjo parcelo ..., vknjižila služnostna pravica brezplačnega izstopa in izvoza za vsa vozila, ki prevažajo tovor, katerega višina presega 4,2 m, pri čemer se lahko služnostna pravica po predhodni najavi izvršuje trikrat tedensko oziroma večkrat v primeru dogovora med lastnikom služečih in gospodujočih nepremičnin. Takšna brezplačna služnostna pravica vknjiži v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin z ID znakom: parcela ... 173/5, parcela ... 173/17, parcela ... 173/18, parcela ... 176/116 in parcela ... 176/117, ker bo sicer takšno listino nadomestila pravnomočna sodba.

II. V preostalem delu, v katerem je sodišče prve stopnje v točki I.1 izreka sodbe, zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo vknjižila služnostna pravica brezplačnega vstopa in uvoza ter za vozila, katerih širina presega 2,55 m in/oz. masa presega 24 ton, se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2.240,77 EUR vseh stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do plačila.

IV. Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji v roku 15 dni izstavi za vknjižbo stvarne služnosti primerno listino, na podlagi katere se bo pri nepremičnini ID znak: parcela ... 173/21, last tožene stranke A. A., in sicer v delu, kjer je na priloženi fotografiji št.1 (ki je sestavni del izreka sodbe) pobarvan rdeč trikotnik oziroma v delu, kjer je na priloženi fotografiji št. 2 (ki je sestavni del izreka sodbe) rdeče šrafiran trikotnik v točkah A, B in C, v širini 4,5 m in v dolžini na levi strani že obstoječe ceste 8,5 m, na desni strani pa do meje s sosednjo parcelo ..., vknjižila služnostna pravica brezplačnega vstopa in izstopa ter uvoza in izvoza za vsa vozila, ki prevažajo tovor, katerega višina presega 4,2 m in/oz. širina presega 2,55 m in/oz. masa presega 24 t, pri čemer se lahko služnostna pravica po predhodni najavi izvršuje 3 x tedensko oziroma večkrat v primeru dogovora med lastnikom služečih in gospodujočih nepremičnin, pri čemer se takšna brezplačna služnostna pravica vknjiži v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin z ID znakom: parcela ... 173/5, parcela ... 173/17, parcela ... 173/18, parcela ... 176/116 in parcela ... 176/117, ker bo sicer takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka (točka I izreka sodbe). V točki II izreka sodbe pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo plačati toženi stranki 1.245,68 EUR stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne strinja z razlogovanjem sodišča, ki se nanaša na razlago 52. in 58. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Namen 52. člena OZ, ki predpisuje obvezno sklenitev pogodbe v pisni obliki, ki se nanaša na nepremičnino, je v varovanju samih strank in ne v varovanju kakšnega javnega interesa. Ob dejstvu, da je v konkretnem primeru vendarle bila sklenjena pisna pogodba, s katero so pogodbene stranke ustanovile stvarno služnost (in je očitno pomotoma izpadla ena parcela oziroma en majhen trikotnik zemljišča, kot je razvidno iz grafičnih posnetkov in priloženih fotografij), ob dejstvu, da je očitno bila poslovna volja ustanoviti stvarno služnost na celotni trasi, in da je služnost brez tega spornega trikotnika neuporabna, kakor je ugotovilo tudi samo sodišče, je s teleološkega vidika zagotovo dosežen namen zahteve po pisnosti pogodbe. Posledica, da sedaj tožeča stranka ne bi mogla doseči realizacije oziroma dokončne finalizacije te povsem jasne poslovne volje strank, je v nasprotju s splošnimi načeli obligacijskega prava, zlasti načela vestnosti in poštenja in so s tem tudi prizadete pravice tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva. V danih okoliščinah (pomotoma izpadla parcela, jasna poslovna volja, služnost brez tega majhnega spornega trikotnika ni uporabna) je postopanje tožene stranke in zaključek sodišča v absolutnem nasprotju s temi načeli, ki bi se morala upoštevati v okviru določb 52. in 55. člena OZ.

Pritožba nadalje poudarja, da se sodišče zmotno sklicuje na teorijo realizacije oziroma pretirano ozko razlaga, da v konkretnem primeru pogodba ni bila realizirana. Že samo določilo 58. člena OZ napotuje tudi na teleološko razlago zahteve po pisnosti pogodbe in posledic, če pogodba v tej obliki ni bila sklenjena. V konkretnem primeru pa je ob dejstvih, da so stranke vendarle sklenile pisno pogodbo, s katero so ustanovile stvarno služnost (zgolj pomotoma je izpadel sporni trikotnik), da je bila poslovna volja ustanoviti stvarno služnost na celotni trasi, in da pravzaprav brez spornega trikotnika služnost ni smiselna, šteti, da je smisel zahteve po pisnosti pogodbe v konkretnem primeru realiziran. Glede na jasno poslovno voljo strank, da se ustanovi stvarna služnost na celotni trasi (torej tudi na spornem trikotniku) je šteti, da sta pogodbeni stranki v daleč pretežnem delu izpolnili pogodbene obveznosti. V daleč pretežnem delu služnostne poti je bilo namreč izdano zemljiškoknjižno dovolilo in je bila služnost tudi vpisana v zemljiško knjigo, zato je bila pogodba glede ustanovitve služnosti v pretežnem delu izpolnjena. Zato je treba šteti, da je pogodba tudi v sedaj spornem delu povsem veljavna in jo je potrebno le še dokončno realizirati. Pa tudi iz sodne prakse izhaja, da je treba okoliščine, da sta stranki v pretežnem delu izpolnili svoje obveznosti iz pogodbe, razlagati fleksibilno in skladno z načeli vestnosti in poštenja (VSRS II Ips 32/2021). Sodišče prve stopnje tudi meša pojem izpolnitev obveznosti iz pogodbe s pojmom samega izvrševanja služnosti. Če se služnost dejansko ne izvršuje določeno obdobje, je to ob izpolnitvi zakonskih pogojev podlaga za osvoboditev nepremičnine. Vendar sodišče že samo ugotavlja, da ti pogoji v konkretnem primeru niso izpolnjeni.

Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). Iz pritožbe sicer izhaja, da se tožeča stranka pritožuje tudi iz pritožbenega razloga „bistvenih kršitev določb pravdnega postopka“, vendar v pritožbi ne konkretizira, katero bistveno kršitev, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, očita sodišču prve stopnje, niti tega ni razbrati iz pritožbenih zatrjevanj. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki niso del uradnega preizkusa (4., 5., 8., 9., 10., 13. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), namreč pritožbeno sodišče preizkusi le v okviru izrecno konkretiziranih trditev v pritožbi. Golo sklicevanje na ta pritožbeni razlog je zato v pritožbenem postopku neupoštevno. Posledično je pritožbeno sodišče preizkusilo pritožbena zatrjevanja o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava.

6. Relevantni zaključki sodišča prve stopnje, ki so utemeljevali njegovo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi, so bili naslednji: - da je del sporne nepremičnine parc. št. 173/22 v trikotniku A, B, C po pomoti izostala iz pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 8. 6. 2016, saj je glede na traso pogodbene dogovorjene služnosti treba nujno peljati tudi preko tega dela, ker je sicer služnost neuporabna in drugje prehod iz parc. št. 173/22 na 169/6, ni možen; - da morajo biti pogodbe o prenosu stvarne služnosti sklenjene v pisni obliki, kar velja tudi v konkretni zadevi, saj ne gre za stransko točko, če je iz pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti izpadla številka nepremičnine, po kateri bi morala služnost potekati; - da v obravnavani zadevi pogodba ni bila realizirana, saj iz neprerekanih navedb tožene stranke s strani tožeče stranke ter iz izpovedb zakonitih zastopnikov pravdnih strank izhaja, da se služnost po tej nepremičnini ni nikoli izvrševala.

7. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 215. členu določa, da se za nastanek stvarne služnosti na pravnoposlovni podlagi poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti služnost, zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo. Potreben je torej tako zavezovalni, kot tudi razpolagalni pravni posel. Pri tem mora biti pogodba po splošnih pravilih obligacijskega prava na podlagi 52. člena OZ sklenjena v pisni obliki. Slednji določa, da mora biti pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki. V skladu s prvim odstavkom 55. člena OZ pa je pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nična, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega.

8. Pogodba o ustanovitvi služnosti je nadalje lahko odplačne ali neodplačne narave. V kolikor je služnost dogovorjena brezplačno, kot je to v obravnavani zadevi, je pravni posel enostransko zavezujoč in lastnik gospodujočega zemljišča mora izjaviti samo svoje strinjanje z nastankom služnosti.1 Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, pa sodna praksa priznava tudi konvalidacijo pogodb, s katerimi se prenašajo ali ustanavljajo različne stvarne pravice.2 Konvalidacija pravnega posla pa pomeni, da je izvršena pogodba v celoti ali v pretežnem delu razlog, da pogodba, tudi če ni sklenjena v predpisani obliki, postane veljavna. Tako je v skladu z 58. členom OZ veljavna pogodba, za katero se sicer zahteva pisna oblika, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. Teorija o realizaciji je namreč podprta z načelom vestnosti in poštenja, saj je z izpolnitvijo pogodbe, to je z njeno realizacijo, razmerje med strankama stabilizirano, dosežen pa je tudi namen oblike, to je, da strank ni treba varovati pred nepremišljenostjo, po drugi strani pa tudi širši družbeni interes zahteva pravno varnost, ki je dosežena z evidenco in uskladitvijo pravnega položaja z dejanskim. Prav tako teorija realizacije sledi načelu afirmacije pogodb, po katerem naj pogodba, če je le mogoče, ostane v veljavi, in po katerem ničnost kot sankcija ne sme biti sama sebi namen.3 Sama realizacija ima torej pomen za presojo veljavnosti pogodbe.

9. Utemeljena so pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo vsebino zavez iz pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice z dne 8. 6. 2016, posledično pa je napačna materialnopravna ocena sodišča prve stopnje o tem, kdaj se šteje, da je pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti realizirana in je zaradi tega konvalidirala. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se služnostna pogodba, kar zadeva nepremičnino parc. št. 173/21, tudi če je bila dogovorjena, ni realizirala, saj služnosti upravičenci služnosti niso nikoli izvrševali. Sodišče prve stopnje je torej kot pogodbeno zavezo služnostnega upravičenca in s tem kot pravnorelevantno dejstvo štelo neizvrševanje služnosti po delu parc. št. 173/21. 10. Kot je obrazloženo zgoraj, pogodba o brezplačni ustanovitvi služnosti zavezuje le lastnika služečega zemljišča dovoliti dostop preko njegovega zemljišča, medtem ko na strani lastnika gospodujočega zemljišča – služnostnega upravičenca ni nobene nasprotne zaveze (na primer plačilo za uporabo služnostne poti, kot je to pri plačljivih služnostih). V obravnavani zadevi zato ni bilo bistveno, ali je tožeča stranka služnost na tem delu nepremičnine parc. št. 173/21 sploh izvrševala, saj se ne zatrjuje pridobitev stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja (217. člen SPZ), temveč na pravnoposlovni podlagi, za kar pa je bistveno vprašanje, kakšne so bile obveznosti pogodbenih strank iz služnostne pogodbe z dne 8. 6. 2016, in ali so bile le-te v celoti ali v pretežnem delu izpolnjene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka kot služnostna upravičenka iz služnostne pogodbe z dne 8. 6. 2016 nima nobene obveznosti, zgolj pravico, da služnost izvršuje, pri čemer pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da razlogi za prenehanje služnosti niso podani. Pritožba ima zato prav, da je glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obstajalo soglasje volj v času sklenitve služnostne pogodbe z dne 8. 6. 2016, da se tudi na spornem delu nepremičnine parc. št. 173/21 ustanovi stvarna služnost in je le-ta iz pogodbe izpadla pomotoma, kar pritožbeno ni sporno, ter ob nespornem dejstvu, da je bila pogodba v pretežnem delu glede služnostne poti po parc. št. 173/21, kot izhajajo iz 6. in 7. člena služnostne pogodbe z dne 8. 6. 2016 izvršena, saj je bila vpisana v zemljiško knjigo, treba šteti, da je bila pogodba v pretežnem delu realizirana, s čimer je postala veljavna. Pritožbeno sodišče še dodaja, da navedeno potrjujejo nadaljnji, v pritožbi neizpodbijani zaključki sodišča prve stopnje, da je za izvrševanje celotne služnostne poti nujno treba peljati tudi preko sedaj spornega dela nepremičnine parc. št. 173/21, ki v pogodbi ni naveden, saj je brez tega dela nepremičnine parc. št. 173/21 služnost neuporabna, in kje drugje kot preko te nepremičnine ni možen prehod iz zdajšnje parc. št. 173/22 na parc. št. 169/6. 11. Po obrazloženem, je pritožba delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče zaradi napačnih materialnopravnih zaključkov v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo v točki I.1 tako, da je tožbenemu zahtevku v delu, kot je bila prvotno dogovorjena služnost s pogodbo z dne 8. 6. 2016, vendar tudi na delu parc. št. 173/21, kjer je le-ta označena s črkami A, B in C, delno ugodilo tako, da je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis služnostne pravice tudi na tem delu parc. št. 173/21, in sicer za brezplačni izstop in izvoz za vsa vozila, ki prevažajo tovor, katerega višina presega 4,2 m. V delu, v katerem je tožeča stranka v tožbenem zahtevku zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis služnosti na parc. št. 173/21 tudi za „vstop in uvoz“ in „za vozila, katerih širina presega 2,55 m, ali so težja od 24 ton“, pa pritožba odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu konkretno niti ne graja, odločitev sodišča prve stopnje pa je glede na zaključke, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila prvotna služnost iz služnostne pogodbe z dne 8. 6. 2016 dogovorjena v drugačnem obsegu, kot izhaja iz pogodbe, materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno delno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo na seji in ni razpisalo pritožbene obravnave, saj le ta za odločitev v zadevi ni bila potrebna (prvi odstavek 347. člena ZPP). Sodišče prve stopnje namreč ni napačno ugotovilo dejanskega stanja, temveč je glede na relevantno pravno podlago delno napravilo napačni materialnopravni zaključek, prav tako je bila pravdnim strankam glede pravnorelevantnega dejstva, kaj se šteje za pogodbene obveznosti iz služnostne pogodbe, zagotovljena pravica do izjave že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tako tudi ni bila podana nobena od situacij iz drugega in tretjega odstavka 347. člena ZPP.

13. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je moralo v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti o vseh stroških postopka. Pri tem je odločilo, da je tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela, upravičena do povračila vseh potrebnih stroškov postopka, saj s tožbenim zahtevkom ni uspela v sorazmerno majhnem delu (tretji odstavek 154. člena ZPP), prav tako s sorazmerno majhnim delom ni uspela v pritožbenem postopku. Ker tožena stranka v postopku ni uspela, prav tako ni uspela s pritožbenimi stroški, nosi sama svoje stroške celotnega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene potrebne (prvi odsatevk 155. člena ZPP) pravdne stroške, vse v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT).

14. Pritožbeno sodišče je tako tožeči stranki priznalo naslednje stroške postopka: 300 odvetniških točk za tožbo in dopolnitev tožbe, 300 odvetniških točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 11. 6. 2020, 150 odvetniških točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 8. 7. 2020, 300 odvetniških točk za zastopanje na pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo, ki sta se opravila 1. 7. 2020, 80 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne tega dne (4 x 20 odvetniških točk), 150 odvetniških točk za zastopanje na naroku dne 5. 7. 2021, 50 odvetniških točk za urnino na tem naroku, ki se je opravil od 13.00 do 14.03 ure, 80 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne dne 5. 7. 2021, 150 odvetniških točk za zastopanje na naroku dne 17. 1. 2022, 50 odvetniških točk za urnino na tem naroku, ki se je opravil od 9.30 do 10.53 ure, 80 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne dne 17. 1. 2022, 150 odvetniških točk za zastopanje na naroku dne 13. 4. 2022, 80 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne dne 13. 4. 2022 in 375 odvetniških točk za sestavo pritožbe zoper sodbo, skupaj tako 2.295 odvetniških točk. Temu je treba prišteti še 45,9 odvetniških točk za materialne stroške, priglašene kot 2% od skupne vrednosti storitve. Nagrada pooblaščenca tožeče stranke tako znaša 2.340,9 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja, ko ta znaša 0,60 EUR, da znesek 1.404,54 EUR, skupaj s potnimi stroški, ki znašajo 153,92 EUR, pa nagrada znaša 1.558,46 EUR. Temu znesku je treba prišteti še povračilo za 22% DDV v višini 342,96 EUR, pričnino za pričo Petra Katrašnika v znesku 39,45 EUR ter povračilo za plačano sodno takso za postopek na prvi stopnji 150,00 EUR in za pritožbeni postopek 150,00 EUR. Skupaj je tako tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 2.240,77 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

15. Pritožbeno sodišče pa kot potrebnih stroškov postopka ni priznalo dodatnih 300 odvetniških točk za dopolnitev tožbe, saj je tožba šele z njeno dopolnitvijo postala sposobna za obravnavanje, prav tako sodišče ni priznalo 100 odvetniških točk za sestanek s stranko in pregled listin, saj je ta postavka prav tako zajeta v postavki sestave tožbe. Nadalje pritožbeno sodišče ni priznalo dodatnih 300 odvetniških točk za pristop na pripravljalni narok, saj je nagrado v višini 300 odvetniških točk priznalo za prvi narok za glavno obravnavo, ki pa se je opravil skupaj s pripravljalnim narokom dne 1. 7. 2020. 1 Tako Miha Juhart v Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Ur. l. RS, Ljubljana 2018, komentar k 215. členu, str. 1041. 2 Tako sodbi VSRS II Ips 32/2021 z dne 7. 4. 2021 in VSRS II Ips 111/2018 z dne 5. 9. 2019. 3 Tako Ada Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 1. do 189. člen, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 58. členu, str. 374.