Jedro

Redna raba stavbnega zemljišča je namreč ta, da se na njem zgradi stanovanjska hiša. V času gradnje redno rabo nepremičnine predstavlja tudi vožnja s težjimi tovornimi vozili od 3,5 t, za dostavo materiala in gradbenih strojev, vendar samo toliko, kolikor je to potrebno, da se zgradi stanovanjska hiša,v skladu s prostorskimi načrti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Prvi nasprotni udeleženec sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 211/12, k.o. G., v breme parc. št. 222/9 in 222/10, obe k.o. G., nujno pot hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili, ki poteka od kategorizirane javne poti na parc. št. 225/2, k.o. G., po asfaltni cesti poti povprečne širine 3m in dolžine 148 m, po parc. št. 222/9 in 222/10 do parc. št. 211/11 in preko parc. 211/11 vse k.o. G. po trasi, ki jo omejujejo točke A, C, B in E kot je razvidno iz skice T.L. z dne 6. 6. 2013, ki je sestavni del sklepa (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da se vsakokratni lastnik parc. št. 211/12, k.o. G., sme priključiti na javno komunalno omrežje po komunalnih kanalih, ki so položeni po parc. št. 222/9 in 222/10, k.o. G., last prvega nasprotnega udeleženca (II. točka izreka) ter naložilo predlagatelju, da plača prvemu nasprotnemu udeležencu 16.117,07 EUR v roku 30 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter T.K. v znesku 344,43 z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 30 dni (III. točka izreka). V zvezi s stroški je odločilo, da predlagatelj trpi svoje stroške postopa in mora prvemu nasprotnemu udeležencu povrniti stroške v znesku 558,56 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep se pravočasno pritožujeta predlagatelj in prvi nasprotni udeleženec.

3. Predlagatelj se pritožuje zoper II. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) v zvezi s številom uporabnikov asfaltirane cesti, po kateri mu je sodišče prve stopnje določilo nujno pot. Opozarja, da je uporabnikov sedem in ne štirje, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, zaradi česar meni, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Navaja tudi, da da se bo število uporabnikov v bodoče še povečalo, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri določitvi nadomestila za uporabo nujne poti predlagatelju. Vseh uporabnikov (dejanskih in bodočih) naj bi bilo po oceni pritožbe enajst. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni poimensko navedlo uporabnikov sporne poti. Hkrati pa priznava, da to dejstvo med strankami postopka ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z določitvijo višine nadomestila in izpostavlja, da je potrebno pri tem upoštevati, da je bila v obravnavanem primeru pot že zgrajena. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v nov postopek.

4. Prvi nasprotni udeleženec se pritožuje zoper I. točko izpodbijanega sklepa v zvezi z dovolitvijo vožnje vsem motornim vozilom brez omejitve teže. Opozarja, da ima sicer za dovoljeno nujno pot s preostalimi uporabniki poti sklenjene stvarne služnosti z vsemi motornimi vozili, vendar to še ne pomeni, da v konkretnem primeru ni potrebna omejitev vožnje z motornimi vozili do 3,5 t. Meni, da dovolitev vožnje brez omejitve vsem vozilom presega institut pojma nujne poti potrebne za redno rabo gospodujočega zemljišča. Predlaga, da sodišče druge stopnje delno spremeni I. točko izpodbijanega sklepa tako, da dovoli vožnjo z motornimi vozili od skupne dovoljene mase 3,5t, predlagatelju pa naloži, da prvemu nasprotnemu udeležencu povrne pritožbene stroške, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa v I. točki in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje.

5. Pritožbi sta bili vročeni v odgovor. Drugi nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbi predlagatelja in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pri vsaki ustanovitvi nujne poti si nasproti stojita dva interesa, in sicer na eni strani interes lastnika tiste nepremičnine, ki nima potne povezave z javno cesto, na drugi strani pa interes lastnika tiste nepremičnine, prek katere naj bi nujna pot potekala(1). Prvemu se z ustanovitvijo nujne poti omogoči redna raba nepremičnine, drugemu pa ustanovljena pot povzroča motnje in omejevanja. V skladu z določbo prvega odstavka 89. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sodišče dovoli nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Z ustanovitvijo nujne poti mora nastati za gospodujoče zemljišče večja korist, kot pa bi znašala škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini. Tak cilj je dosledno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje pri določitvi nujne poti v obravnavanem primeru.

V zvezi s pritožbo prvega nasprotnega udeleženca zoper I. točko izreka:

9. Glede na to, da je parcela, last predlagatelja, opredeljena kot stavbno zemljišče, je sodišče pravilno, glede na zatrjevanja predlagatelja (da je predlagatelj sprožil predmetni postopek določitve nujne poti zaradi pridobitve gradbenega dovoljenja), določilo nujno pot tudi za potrebe gradnje, torej vožnjo z vsemi motornimi vozili. Dejstvo je, da se mora tudi v primeru, ko je določena nujna pot za hojo in vožnjo z vsemi vozili, vožnja izvajati na način, da se na nujni poti ne povzroča škoda. Strah nasprotnega udeleženca, da bo predlagatelj vozil z motornimi vozili težjimi od 3,5 t, za kar je po oceni prvega nasprotnega udeleženca trasa neprimerna, je tako neutemeljen. Glede gradnje bo prav tako predlagatelj moral oziroma lahko uporabljal le takšne gradbene stroje, ki na trasi škode ne bodo povzročali.

10. V zvezi s tem sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da tako določena nujna pot ne presega okvirjev redne rabe gospodujoče nepremičnine. Redna raba stavbnega zemljišča je namreč ta, da se na njem zgradi stanovanjska hiša. V času gradnje redno rabo nepremičnine predstavlja tudi vožnja s težjimi tovornimi vozili od 3,5 t, za dostavo materiala in gradbenih strojev, vendar samo toliko, kolikor je to potrebno, da se zgradi stanovanjska hiša,v skladu s prostorskimi načrti. Vse, kar je več kot to, tudi v času gradnje, presega redno rabo nepremičnine. Po zaključeni gradnji pa potreba po vožnji s težjimi motornimi vozili možna le za potrebe obnove stanovanjske hiše, odvoza smeti (v kolikor smetarska vozila presegajo maso 3,5 t ipd). Nedvomno pa, v kolikor ob redni rabi nepremičnine pride do poškodb na nujni poti, je dolžan uporabnik poti (predlagatelj), ki je škodo povzročil, le-to tudi odpraviti na lastne stroške. Nujna pot je ustanovljena samo na delu te nepremičnine, kjer je služeča nepremičnina že sedaj po vrsti rabe pot, tako da se dejansko ne bo spremenila njena uporaba, prav tako pa jo tudi ostali uporabniki, ki so se s prvim nasprotnim udeležencem dogovorili za ustanovitev stvarne služnosti vožnje in hoje, le-te tudi niso omejili na določeno dovoljeno maso motornih vozil. Za oba pravna instituta velja, da morata najmanj obremenjevati služečo nepremičnino (prvi odstavek 213. člena SPZ in drugi odstavek 89. člena SPZ) in vsakokratnega uporabnika zavezujeta, da se vzdrži dejanj, ki bi bila temu v nasprotju. Tudi ostali uporabniki lahko uporabljajo pot za težja vozila, le kolikor je uporaba v okvirjih redne rabe nepremičnine in so v primeru povzročitve škode, dolžni le-to povrniti po splošnih določilih obligacijskega prava.

V zvezi s pritožbo predlagatelja zoper III. točko izreka:

11. Denarno nadomestilo je pravni standard, katerega vsebino ugotavlja sodišče primeroma in ob upoštevanju sodne prakse vrednosti nepremičnine, način in obseg poti(2) ipd.). Pravnorelevantna merila za določanje denarnega nadomestila so škoda, ki nastaja za odmerjeno nepremičnino in zmanjšanje vrednosti obremenjene nepremičnine. V primeru, ko se nujna pot določi po že obstoječi izgrajeni poti, je pri izračunu nadomestila potrebno upoštevati tudi vrednost zgrajene poti, saj predlagatelju poti ne bo potrebno zgraditi. Upoštevati pa je potrebno tudi število subjektov, ki imajo pravico pot uporabljati(3). To pa je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

12. Višina stroškov za izgradnjo obstoječe poti tekom postopka ni bila sporna, ne prerekana, kar predlagatelj tudi priznava v pritožbi. Prav tako tudi pred sodišče prve stopnje ni bilo sporno število uporabnikov, ki uporabljajo predmetno pot. Ves čas postopka se je govorilo o štirih uporabnikih (brez prvega nasprotnega udeleženca), temu pa predlagatelj ni nasprotoval, kar je potrdil tudi v pritožbi. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Nikoli se tekom postopka pred sodišče prve stopnje ni bilo sporno, kdo so ti uporabniki, ampak so bili udeleženci o tem soglasni. Iz tega izhaja, da so očitno vsi udeleženci vedeli, kdo so uporabniki predmetne poti. Da temu ni tako, predlagatelj izpostavlja prvič v pritožbi, ko hkrati pove, da so se vsi v postopku strinjali, da gre za štirih uporabnike poti. Sodišče prve stopnje ki je očitno zaznalo, da med udeleženci postopka ni spora o številu uporabnikov, ni dolžno le-teh poimensko navajati. Sam predlagatelj pa sedaj v pritožbi ne pove, kdo so nadaljnji uporabniki poti (torej tisti nad številom štiri do sedem) in zakaj se je strinjal s številom uporabnikov, kot ga je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na to ni podana očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodišče prve stopnje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

13. V zvezi s pritožbenimi navedbami o številu bodočih uporabnikov sodišče druge stopnje pojasnjuje, da mora pri odločanju izhajati iz trenutnih razmer in se ne more opirati na bodoča negotova stanja. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje tekom postopka nobeden od udeležencev ni navaja, da so nadaljnja zemljišča, do katerih vodi predmetna pot predmet prodaje. Tega pa ne zatrjuje predlagatelj niti v pritožbi. Ko bo do tega prišlo, se bo nadomestilo, ki je bilo predlagatelju naloženo v plačilo ustrezno zmanjšalo oziroma bo imel predlagatelj zahtevek na sorazmerni del nadomestila od novih uporabnikov.

14. Sodišče druge stopnje glede na navedeno nima pomislekov o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja niti o pravilni uporabi materialnega prava pri odločitvi o višini nadomestila.

15. Ker sodišče druge stopnje ni našlo s pritožbo očitanih kršitev, kot tudi ne tistih, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu (točki I in II. izreka).

16. Prvi nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka. Stroški vloženega pritožbenega odgovora so sicer bili priglašeni, vendar pa mora prvi nasprotni udeleženec te stroške kriti sam, saj njegova izvajanja v odgovoru na pritožbo niso v ničemer pripomogla k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : A. Berden in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 461. Op. št. (2) : Podobno A. Berden in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 468. Op. št. (3) : Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 6375/2005 z dne 22. 3. 2006.