Jedro

V določbi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 je določeno, da se za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, zaporna kazen lahko izvrši tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Iz določbe 12. člena ZIKS-1, na katero napotuje četrti odstavek 86. člena KZ-1, pa izhaja, da je eden od pogojev za določitev tovrstne izvršitve kazni zapora tudi to, da je obtoženec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora (med drugim) zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost v Republiki Sloveniji. Glede na vsebino navedenih zakonskih določb in ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da obtoženec ni zaposlen in je prejemnik socialne pomoči, je jasno, da že to dejstvo ni omogočalo odločanja o izvršitvi zaporne kazni v obliki "vikend zapora".

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A. izrečena kazen eno leto zapora ne izvrši na način iz četrtega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika -1; v nespremenjenih delih pa se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivega dejanja poskusa velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, za kateri mu je določilo kazni štiri mesece zapora za prvo kaznivo dejanje in kazen deset mesecev zapora za drugo kaznivo dejanje. Nato mu je, upoštevaje pravila o steku, izreklo enotno kazen eno leto zapora. Po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 je odločilo, da se izrečena zaporna kazen izvrši tako, da obtoženi med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in biva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo v priporu prebit čas od 4. 9. 2020 dalje; na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila Okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji oziroma nepravilne odločitve o načinu izvršitve zaporne kazni (4. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP). Predlagala je izrek zaporne kazni v trajanju enega leta.

3. Obtoženčev zagovornik odvetnik B. B. je na pritožbo okrožne državne tožilke odgovoril in predlagal, naj jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, višje sodišče ugotavlja, da pritožnica utemeljeno graja sprejeto odločitev o načinu izvršitve zaporne kazni, ko je prvostopenjsko sodišče, tudi po oceni višjega sodišča, bistveno precenilo pomen ugotovljenih okoliščin, upoštevanih v zvezi z določenim načinom izvršitve zaporne kazni. Pretirano prizanesljivo in zato neupravičeno se je sklicevalo predvsem na obtoženčeva (gola) zatrjevanja o pripravljenosti urediti si življenje, čeprav se je izkazalo, da je kazniva dejanja, obravnavana v tem postopku, storil v času, odkar živi z dekletom, razen tega pa tudi starost 31-ih let ni okoliščina, ki bi jo bilo upravičeno upoštevati kot olajševalno v smislu obtoženčeve mladostne nepremišljenosti. Tako navedenim pomislekom pritožnice višje sodišče zato v celoti pritrjuje. Odločilnega pomena pa je ugotovitev, da je v določbi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 določeno, da se za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, zaporna kazen lahko izvrši tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Iz določbe 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), na katero napotuje četrti odstavek 86. člena KZ-1 pa izhaja, da je eden od pogojev za določitev tovrstne izvršitve kazni zapora tudi to, da je obtoženec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora (med drugim) zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost v Republiki Sloveniji. Glede na vsebino navedenih zakonskih določb in ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da obtoženec ni zaposlen in je prejemnik socialne pomoči, je jasno, da že to dejstvo ni omogočalo odločanja o izvršitvi zaporne kazni v obliki „vikend zapora“. Ta ugotovitev je višjemu sodišču narekovala ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe upoštevaje določbe 394. člena ZKP, da je ob pravilni uporabi določbe četrtega odstavka 86. člena KZ-1 v povezavi z določbo prvega odstavka 374. člena ZKP, na mestu ugotovitev, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno odločilo o načinu izvršitve zaporne kazni, kar je sicer navajala tudi pritožnica.

6. Ker se je pritožba okrožne državne tožilke izkazala za utemeljeno, višje sodišče pa pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, ni zasledilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo spremenilo na način, kot izhaja iz izreka te odločbe, v nespremenjenih delih pa le-to potrdilo.