Jedro

Tožnik od leta 1988 do 1996 ni imel prekinitve v delovni knjižici, zato je podana kontinuiteta delovnega razmerja pri toženi stranki od leta 1988 do 1996 ter nato od 1997 do 2010, ko mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tudi v vmesnem obdobju od uvedbe stečaja nad toženo stranko v letu 1996 do ponovne zaposlitve pri toženi stranki v letu 1998, ko je bila v stečajnem postopku izglasovana prisilna poravnava, je podana kontinuiteta delovnega razmerja tudi za obdobje po ponovni zaposlitvi tožnika pri toženi stranki. Čeprav je bil tožnik v vmesnem obdobju prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, je bistveno, da je šlo za zaposlitev pri isti družbi. To pa opravičuje sklepanje, da je šlo za nadaljevanje zaposlitve, kot da ne bi bilo prekinitve.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da na novo glasi: „1. Ugotovi se, da delovno razmerje med pravdnima strankama ne preneha veljati dne 13. 5. 2010, ampak traja do dne 28. 5. 2010 in je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dne 13. 5. 2010 do 28. 5. 2010, vse v roku 15 dni in pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 13. 5. 2010 do 28. 5. 2010 obračunati bruto znesek plače za pretekli mesec in od tega bruto zneska obračunati in plačati ustrezne davke in prispevke, neto plačo pa za navedeno obdobje izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati razliko odpravnine v višini 2.764,39 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo.

Višji zahtevek v znesku 179,90 EUR pa se zavrne.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 825,00 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 471,81 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da delovno razmerje med pravdnima strankama ne preneha veljati dne 13. 5. 2010, ampak traja do dne 28. 5. 2010 in je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 13. 5. 2010 do 28. 5. 2010; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 13. 5. 2010 do 28. 5. 2010 obračunati bruto zneske razlik v plači in bruto plače, ki zapadejo v plačilo do 18. dne v mesecu za pretekli mesec in od teh bruto zneskov obračunati in plačati ustrezne davke in prispevke, neto razlike v plači, neto plače pa za navedeno obdobje izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko odpravnine v višini 2.944,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2010 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 924,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika in da toženi stranki naloži v plačilo vse priglašene stroške, skupaj s pritožbenimi stroški, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri A., od 20. 6. 1988 do 24. 9. 1996, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi uvedbe stečajnega postopka nad delodajalcem B., ki mu je dne 24. 6. 1996 zaključila delovno knjižico. Nadalje je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil tožnik od 14. 7. 1997 do 30. 4. 1998 zaposlen pri C. d.o.o., in bil dne 1. 5. 1998 prevzet na delo k toženi stranki, pri kateri je bil zaposlen do 13. 5. 2010, ko mu je prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 3. 2010. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je tožena stranka ista pravna oseba, kot je bila pred uvedbo stečajnega postopka z dne 24. 6. 1996, da je podjetje C. d.o.o. šteti za pravnega prednika tožene stranke oziroma z njo povezane osebe in da je v obdobju stečaja nad B. obstajala sodna praksa, da v primerih stečaja delavci stečajnega podjetja niso opravičeni do odpravnine, zato tožnik odpravnine ni priglasil v omenjeni stečajni postopek. Tako ne more iti v škodo tožnika, da je kasneje prišlo do drugačnega stališča glede priznavanja in plačevanja odpravnin v stečaju. Tožnik se torej glede pravnega nasledstva in pravne povezanosti (B. d.o.o., tožene stranke in C. d.o.o.) strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za pravno nasledstvo in povezanost med navedenimi družbami, o čemer je tudi že sodna praksa oblikovala stališče (tako sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 741/2012 z dne 10. 10. 2012 in opr. št. Pdp 87/2013 z dne 15. 3. 2013). Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik z zaposlitvijo pri drugih delodajalcih v letu 1997 (tožnik je bil od 9. 1. 1997 do 9. 4. 1997 zaposlen pri E. s.p. in od 10. 4. 1997 do 13. 7. 1997 pri F. d.o.o.) pretrgal kontinuiteto pri toženi stranki. Sodišče zmotno zaključuje, da je tožnik izpovedal, da se je pri C. d.o.o. zaposlil potem, ko je slučajno srečal A.A., vodjo proizvodnje in da sta se dogovorila, da se zaposli v C. d.o.o.. Zaradi zmotne ocene dokazov sodišče tudi zmotno zaključuje, da se zaradi vmesnih zaposlitev tožnika pri drugih delodajalcih, zaposlitev pri C. d.o.o. šteje za novo zaposlitev in ne kontinuirano zaposlitev, ki se je prekinila z uvedbo stečaja ter da je posledično zaradi tega tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen. Tožnik je v predmetnem postopku podrobno pojasnil, da se je bil zaradi uvedbe stečajnega postopka nad B. d.o.o. dne 24. 9. 1996, ko mu je na podlagi zakona prenehalo delovno razmerje, prisiljen prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer je bil prijavljen od 25. 9. 1996 do 9. 1. 1997, izključno zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko oziroma pravno prednico, takrat imenovano B.. Da tožnik na ponovno zaposlitev pri toženi stranki, ki mu je bila obljubljena, tako kot vsem ostalim delavcem v začetku stečajnega postopka, ni čakal na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, saj se je za krajše obdobje zaposlil pri drugem delodajalcu za določen čas. Tožnik je bil zaposlen izključno zaradi stečaja nad toženo stranko in ker še ni bil pozvan nazaj na delo k toženi stranki, kot mu je bilo obljubljeno, vse z namenom, da do ponovne vrnitve na delo k toženi stranki ni bil le doma in kot brezposelna oseba prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje. Ob začetku stečajnega postopka je bilo tožniku in ostalim delavcem s strani vodstva podjetja rečeno, da jih bodo vzeli nazaj na delo takoj, ko bo tožena stranka začela ponovno poslovati oziroma ko bo v ta namen ustanovila drugo podjetje, ki bo nadaljevalo s proizvodnjo, kar se je kasneje zgodilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno kontinuiteto in bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava ter v skladu z obstoječo sodno prakso zaključiti, da je v konkretnem primeru podana delovnopravna kontinuiteta pri toženi stranki od 20. 6. 1988 do 24. 9. 1996 ter nato od 14. 7. 1997 do 13. 5. 2010. V tem obdobju gre nedvomno za kontinuiteto delovnega razmerja, ko je tožnik za toženo stranko in njene pravne prednike opravljal ista oziroma istovrstna dela, na istem obratu, na isti lokaciji in se zanj pri delu ni nič spremenilo, saj je ves čas (več kot 20 let) delal za istega delodajalca. Za kontinuiteto delovnega razmerja v navedenem obdobju gre ne glede na to, da je bil tožnik krajši čas prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in ne glede na to, da je bil krajši čas zaposlen pri E. s.p. in F. d.o.o. in mu ti krajši zaposlitvi nikakor ni mogoče šteti v škodo. Sodišče prve stopnje bi tako moralo tožniku upoštevati daljši odpovedni rok in mu dosoditi še razliko odpravnine, ki jo je dolžna plačati tožena stranka. ZDR v 109. členu nikjer ne zahteva neprekinjene delovnega dobe, torej da bi delavec neprekinjeno delal pri delodajalcu in o tem je že zavzela stališče sodna praksa. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih zgolj pavšalno uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v 3. alinei 2. odstavka 92. člena določa, da je minimalni odpovedi rok 60 dni, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec zaradi poslovnih razlogov in ima delavec najmanj 15 let delovne dobe pri delodajalcu. Glede odpravnine pa ZDR v 1. odstavku 109. člena določa, da je dolžan delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Delavcu pripada odpravnina po 3. alinei 2. odstavka 109. člena ZDR v višini 1/3 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu nad 15 let. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik zaposlil dne 20. 6. 1988 pri A. in je tožnikovo delovno razmerje trajalo do 24. 9. 1996, ko mu je datum prenehanja zaposlitve izpisala B. v stečaju. Iz tožnikove delovne knjižice izhaja, da je bil tožnik od 25. 9. 1996 do 9. 1. 1997 prijavljen na zavodu za zaposlovanje in se nato za določen čas zaposlil pri E. s.p. od 9. 1. 1997 do 9. 4. 1997 in od 10. 4. 1997 do 13. 7. 1997 pri F. d.o.o.. Z dnem 14. 7. 1997 je kot tožnikov delodajalec navedena družba C. d.o.o., kjer je bil zaposlen do 30. 4. 1998, in od 1. 5. 1998 do 14. 5. 2010 pa pri D. d.o.o., ko je bil prevzet na delo k toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilo ugotovilo, da je med delodajalcem A. in C. d.o.o. podano pravno nasledstvo. Slednje izhaja predvsem iz aneksa h kupoprodajni pogodbi z dne 26. 3. 2002, v katerem je navedeno, da je pravni naslednik A. in pogodbe o prevzemu delavcev, sklenjeno dne 30. 4. 1998 med C. d.o.o. in toženo stranko, kjer je v 1. členu navedeno, da je C. d.o.o. ustanovljena z namenom nadaljevanja dejavnosti A.. Tudi zgodovinski izpisek iz sodnega registra za toženo stranko potrjuje, da sta bili njeni pravni prednici B. d.o.o. in B. d.o.o. v stečaju. Ker tožnik od leta 1988 do 1996 (ki mu je delovno knjižico zaključila tožena stranka, potem, ko je bil zoper njo uveden stečajni postopek), ni imel prekinitve v delovni knjižici, temveč je navedeno, da je bil v celotnem obdobju zaposlen pri A., zato je podana kontinuiteta delovnega razmerja pri toženi stranki od leta 1988 do 1996 ter nato od 1997 do 2010, saj se je tožnik v letu 1997 ponovno zaposlil pri toženi stranki in delal do leta 2010, ko mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (odpoved z dne 29. 3. 2010). Nepravilen je zaključek sodišča, da zgolj zaradi tega, ker je bil tožnik v vmesnem obdobju (od uvedbe stečaja nad toženo stranko v letu 1996, do ponovne zaposlitve pri toženi stranki v letu 1997, ko je bila v stečajnem postopku izglasovana prisilna poravnava) prijavljen na Zavodu za zaposlovanje oziroma za določen čas pri drugem delodajalcu, ni podana kontinuiteta delovnega razmerja tudi za obdobje po ponovni zaposlitvi tožnika pri toženi stranki. Čeprav je bil tožnik v vmesnem obdobju prijavljen na zavodu za zaposlovanje in zaposlen pri F. in E. s.p. je bistveno, da je šlo za zaposlitev pri isti družbi. Določba 109. člena ZDR namreč nikjer ne zahteva neprekinjene delovne dobe, torej da bi delavec neprekinjeno delal pri delodajalcu. Pri odločanju o tem sporu je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi, da načelo enakosti pred zakonom zahteva, da sodišče v istovrstnih sporih odloča enako. Pritožbeno sodišče je v več istovrstnih sporih zoper toženo stranko ob enakem dejanskem stanju priznalo delavcem tožene stranke odpravnino ob upoštevanju zaposlitve pri A..(1) Tožena stranka je pri izplačilu odpravnine tožniku v višini 2.800,71 EUR upoštevala le kontinuiteto delovnega razmerja med C. d.o.o. in toženo stranko, ki izrecno izhaja iz pogodbe o prevzemu delavcev z dne 30. 4. 1998, vendar bi pravilno morala upoštevati, da je potrebno pri izplačilu odpravnine upoštevati tudi delovno dobo tožnika od 20. 6. 1988 do 24. 9. 1996, brez upoštevanja časa, ko je bil tožnik zaposlen pri E. s.p. in pri družbi F. d.o.o. ter prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje. Skupna tožnikova delovna doba na dan prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih tako znaša 20 let, 3 mesece in 18 dni, zato bi mu tožena stranka morala priznati odpravnino, upoštevajoč skupno delovno dobo pri njej in njenih pravnih prednikih. Osnova za izračun odpravnine je skladno s 1. odstavkom 109. člena ZDR povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Med strankama je nesporno, da znaša povprečna tožnikova plača 861,75 EUR. Skladno s 3. alineo 2. odstavka 109. člena ZDR je potrebno upoštevati 1/3 te osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je delavec zaposlen pri delodajalcu nad 15 let. Tožnik je ob upoštevanju 20 polnih let delovnega dobe tako upravičen do odpravnine v višini 5.745,00 EUR. Od pripadajočega zneska odpravnine pa je pravilno odšteti tudi izplačilo, ki ga je tožnik prejel s strani Jamstvenega sklada Republike Slovenije v višini 179,90 EUR. Iz obvestila Jamstvenega sklada RS z dne 17. 8. 1998 izhaja, da je bila tožniku izplačana odpravnina v višini 179,90 EUR. Zakon o jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 25/1997 s spremembami; v nadaljevanju ZJSRS) je pričel veljati 10. 5. 1997 in med pravicami v 19. členu urejal tudi odpravnino. V skladu s 30. členom ZJSRS so imeli pravice po tem zakonu tudi upravičenci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca v obdobju od 2. 1. 1994 do dneva začetka poslovanja sklada po tem zakonu, če jim terjatev iz naslova neporavnane pravice po tem zakonu ni bila poravnana najmanj v obsegu, določene s tem zakonom. Stečaj B. je bil začet 24. 9. 1996, zato je pravna podlaga za izplačilo odpravnine obstajala. Od pripadajočega zneska odpravnine je tako pravilno odšteti znesek, ki je bil tožniku izplačan s strani Jamstvenega sklada RS v višini 179,90 EUR in že izplačano odpravnino tožene stranke v višini 2.800,71 EUR. Tožnik je tako upravičen še do razlike odpravnine v višini 2.764,39 EUR.

Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen celotno obdobje, za katero uveljavlja priznanje daljšega odpovednega roka in odpravnine, torej skupno 20 let, je pritožbeno sodišče ugodilo toženemu zahtevku ter delovno razmerje tožniku priznalo glede na pravice do daljšega 60-dnevnega odpovednega roka, in ne le 45-dnevnega, z upoštevanjem daljše delovne dobe. Prav tako mu je priznalo na podlagi 3. alinee 2. odstavka 109. člena ZDR višjo odpravnino od tiste, ki mu jo je izplačala toženka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo (na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP) ter delno spremenilo izpodbijano sodbo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem delu pa je na podlagi 353. člena ZPP, ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo tožnika in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu. Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji temelji na določbi 2. odstavka 154. člena in 1. odstavka 155, člena ZPP. Po Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008; v nadaljevanju ZOdvT) je tožnik upravičen do nagrade za postopek v višini 347,10 EUR (po tar. št. 3100), nagrade za narok v višini 320,40 EUR (po tar. št. 3102), materialnih stroškov v višini 20,00 EUR (po tar. št. 6002) ter 20 % DDV. Skupni stroški postopka tožnika tako znašajo v višini 825,00 EUR. Glede na tožnikov uspeh v pravdi (94 %) mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 775,50 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel v višini 94 %, zato se mu v takem deležu tudi povrnejo stroški pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za pritožbo v višini 350,40 EUR (po tar. št. 3210), 20,00 EUR materialnih stroškov in 20 % DDV, kar skupaj znaša 444,48 EUR. Glede na 94% uspeh, je pritožbeno sodišče tožniku prisodilo 417,81 EUR pritožbenih stroškov, ki mu jih mora povrniti tožena stranka.

Op. št. (1): Na primer sodba VDSS Pdp 741/2012 z dne 10. 10. 2012, Pdp 87/2013 z dne 15. 3. 2013, Pdp 89/2013 z dne 8. 3. 2013, Pdp 479/2013 z dne 16. 5. 2013