Jedro

Predlagateljičina starša čevljarske obrti v svojih poslovnih prostorih nista mogla opravljati, drugih prostorov pa nista imela, družino pa sta morala preživljati. Zato ravnanje občine, ki ni omogočila dejanske vrnitve njunih poslovnih prostorov, pa čeprav so bili izvzeti iz nacionalizacije, ker ni hotela spremeniti njihove namembnosti, ampak je bila pripravljena skleniti le obravnavano menjalno pogodbo, pomeni nedovoljen pritisk oziroma silo državnega organa pred in ob sklenitvi menjalne pogodbe.

Res tudi za pravne posle, sklenjene v okoliščinah iz 5. člena ZDen, veljajo časovne omejitve iz 3. in 4. člena ZDen, vendar pri tem ni odločilen datum sprejema ali razglasitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ampak čas veljavnosti takratnih predpisov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških obeh udeležencev se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem odločanju ponovno zavrnilo predlagateljičino zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki so na podlagi menjalne pogodbe z dne 16.5.1963 prešle v družbeno lastnino. Sodišče druge stopnje je predlagateljičini pritožbi ugodilo in na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin materialno pravo iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami; ZDen) uporabilo tako, da je z vmesnim sklepom ugotovilo, da je na podlagi navedene zakonske določbe podan pravni temelj za denacionalizacijo obravnavanega premoženja.

Nasprotna udeleženka v pravočasni reviziji proti vmesnemu sklepu druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijanega sklepa, da se predlagateljičina pritožba zavrne, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve nižjemu sodišču v nov postopek. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in predlagateljici, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v razlogih na drugi in tretji strani svoje odločbe povzelo odločilne dejanske okoliščine o konkretnih razmerah, v katerih sta živela starša predlagateljice in o ravnanju občinskih organov, ki je pripeljalo do sklenitve menjalne pogodbe z dne 16.5.1963. Pri tem je poudarilo, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno omenilo, da samo takratne družbene razmere ne zadostujejo za obstoj razlogov iz 5. člena ZDen, vendar pri tem ni materialnopravno pravilno ocenilo konkretnih okoliščin o ravnanju staršev predlagateljice in tedanjih državnih organov pred in po sklenitvi menjalne pogodbe. Pritožbeno sodišče je še opozorilo na uveljavljeno stališče v sodni praksi, po katerem se upoštevaje namen ZDen za odpravo krivic pojmi grožnje, sile in zvijače razlagajo širše od takratnih pravnih pravil Občnega državljanskega zakonika oziroma določb kasneje sprejetega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Revizijsko sodišče v celoti pritrjuje takemu materialnopravnemu pristopu obravnavanja razlogov za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen.

Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je napačno stališče revizije, ki se zavzema za celo ožjo razlago grožnje, sile in zvijače, kot izhaja iz ZOR, saj jih povezuje z resnim strahom oziroma grožnjo napada na življenje in telo. Revizijskih trditev o izkazanosti samo finančno neugodne situacije, ki da ne zadostuje, revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč (prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP) in pomenijo le revidentovo drugačno oceno izvedenih dokazov. To nenazadnje izhaja tudi iz same revizije, ki zatrjuje neverodostojnost izpovedi predlagateljice in priče. Revizija očita pritožbenemu sodišču, da je o obstoju podlage za denacionalizacijo odločilo na podlagi lastne ocene dokazov, čeprav samo teh dokazov ni izvajalo. Zato meni, da gre za sporno ravnanje pritožbenega sodišča. V tej smeri je mogoče razumeti tudi revizijsko uveljavljanje procesne kršitve, ki sicer ni podrobneje obrazloženo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so ti revizijski razlogi neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je v alineah in tudi nadaljnjih razlogih povzelo tiste dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Kljub v predlagateljičini pritožbi ponujeni dodatni dokazni oceni listin v spisu teh okoliščin ni povzemalo, ker prvostopenjsko sodišče ni naredilo analize teh listinskih dokazov. Pritožbeno sodišče je presodilo, da za materialnopravno drugačno odločitev zadostujejo že tiste dejanske okoliščine, ki jih je v razlogih svoje odločbe ugotovilo sodišče prve stopnje. Na podlagi teh okoliščin napravljen sklep o obstoju razlogov za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen pa je materialnopravne narave, ne pa dejanske in zato ne more predstavljati drugačne dokazne ocene izvedenih dokazov. Po materialnopravni presoji prvega sodišča ugotovljena dejstva niso zadoščala za obstoj podlage za denacionalizacijo, po materialnopravni presoji pritožbenega sodišča pa so zadoščala. Zato je pritožbeno sodišče lahko na podlagi 4. točke 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 37. členom ZNP drugače odločilo. S takim ravnanjem torej ni kršilo navedenih procesnih določb. Dejanska podlaga, na katero so v revizijskem postopku vezane stranke in sodišče, je v obravnavani zadevi naslednja. Predlagateljičin oče je bil čevljar, ki je vse svoje prihranke vložil v nakup poslovnih prostorov na C. ulici v Ljubljani, ki pa so bili njemu in njegovi ženi nacionalizirani z odločbo z dne 11.11.1960. Šele s pritožbo na Komisijo za nacionalizacijo pri ZIS sta uspela tako, da so bili poslovni prostori izvzeti iz nacionalizacije. Kljub temu čevljarske obrti v lastnih prostorih ni bilo mogoče opravljati, ker občina ni dovolila spremembe namembnosti teh prostorov. Zato je predlagateljičina mati veliko hodila na občino in prihajala domov razburjena. Končno je bila 16.5.1963 z občino sklenjena obravnavana menjalna pogodba, s katero sta predlagateljičina starša pridobila manjše poslovne prostore na M. ulici 18 v Ljubljani, za katere je bila urejena namembnost, so pa bili tudi po podatkih same menjalne pogodbe bistveno nižje ovrednoteni, nobena od strank pa ni bila upravičena do dodatnih dajatev ali plačila. Predlagateljičina starša sta večkrat izjavila, da so jima njun poslovni prostor vzeli, predlagateljičina mati pa je vedno govorila, da je na menjavo pristala le zaradi preživljanja družine (ker se je v zamenjanem poslovnem prostoru lahko izvajala čevljarska obrt, take namembnosti v njunem prejšnjem poslovnem prostoru pa nista uspela urediti). V zvezi z menjalno pogodbo sta se oba starša pritoževala zaradi velike razlike v površini in zaradi nemožnosti pridobitve odškodnine.

Vse povzete dejanske ugotovitve utemeljujejo sklep, da je ravnanje državnih organov oziroma predstavnika oblasti (Občine L. C.) pomenilo tak pritisk na predlagateljičina starša, da menjalna pogodba ni bila sklenjena na podlagi njune svobodne in prave volje. Njuni poslovni prostori so bili najprej nacionalizirani, nato pa po dolgotrajnih pritožbenih postopkih in šele na zvezni ravni z odločbo z dne 16.4.1962 izvzeti iz nacionalizacije. Revizija ta pritožbeni uspeh neutemeljeno in tudi neprimerno obrača v njuno škodo s trditvijo, da v primeru resnega strahu že ne bi vlagala pritožb, kar naj bi izkazovalo tudi obstoj njune prave volje pri sklenitvi menjalne pogodbe, in poleg tega očita pritožbenemu sodišču, da okoliščine o uspehu v nacionalizacijskem postopku ni upoštevalo. Neutemeljenost slednjega očitka izhaja iz razlogov na koncu tretje strani pritožbene odločbe, zaradi neutemeljenega in neprimernega sprevračanja pomena pritožbenega uspeha v nacionalizacijskem postopku pa revizijsko sodišče opozarja na celotni izrek odločbe z dne 16.4.1962, na katero se revizija sklicuje. Ta ne vsebuje le odločitve o izvzetju poslovnih prostorov iz nacionalizacije, ampak hkrati določa, da bodo ti prostori spet postali družbena lastnina, ko bo prenehala njihova uporaba za poslovno dejavnost lastnika oziroma njegovih zakonitih naslednikov.

Čeprav so bili poslovni prostori predlagateljičinih staršev izvzeti iz nacionalizacije, pa starša v njih nista mogla opravljati svoje poslovne dejavnosti, ker občina ni hotela dovoliti spremembe namembnosti prostorov. Izvzetje teh prostorov iz nacionalizacije predlagateljičinima staršema torej ni prav nič pomagalo. Čevljarske dejavnosti v svojih prostorih nista mogla opravljati, drugih prostorov nista imela, družino pa sta morala preživljati. Tudi pogosta hoja predlagateljičine matere pa občino ni privedla do dovolj ustrezne rešitve. Zato so pravilni razlogi pritožbenega sodišča, da je menjalna pogodba z dne 16.5.1963 sklenjena pod vplivom sile državnega organa. Že po podatkih same menjalne pogodbe sta predlagateljičina starša dobila manjše prostore, ki so bili tudi po cenilnem elaboratu, povzetem v pogodbi, bistveno manj vredni, do odškodnine pa nista bila upravičena. Da taka menjalna pogodba ne odraža njune prave volje, izhaja iz prej povzetih izjav staršev predlagateljice. Ravnanje občine, ki ni omogočila dejanske vrnitve njunih poslovnih prostorov, pa čeprav so bili izvzeti iz nacionalizacije, ker ni hotela spremeniti njihove namembnosti, ampak je bila pripravljena skleniti le obravnavano menjalno pogodbo, pa pomeni nedovoljen pritisk oziroma silo državnega organa pred in ob sklenitvi menjalne pogodbe. Drugačno revizijsko stališče je torej zmotno. V obravnavani zadevi je materialnopravno pravilna presoja pritožbenega sodišča tako ravnanja samega državnega organa kot napak volje predlagateljičinih staršev.

Zmotna je nadalje revizijska razlaga o pomenu 4. člena ZDen in sprejema Ustave SFRJ iz leta 1963. Res tudi za pravne posle, sklenjene v okoliščinah iz 5. člena ZDen, veljajo časovne omejitve iz 3. in 4. člena ZDen, vendar pri tem ni odločilen datum sprejema ali razglasitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ampak čas veljavnosti takratnih predpisov. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na občni seji junija 1963 sprejelo pravno mnenje, po katerem podlaga iz 5. člena ZDen velja za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, ki so zajeti v 3. in 4. členu ZDen. Ti predpisi z dnem uveljavitve Ustave iz leta 1963 niso prenehali sami po sebi, njihova veljavnost je bila vezana na sprejem novih zakonov ali spremembe obstoječih, v katerih pa je bila že upoštevana nova ustavna podlaga o pravični odškodnini za razlaščeno ali drugače odvzeto premoženje. Revizija sama pojasnjuje, da je bila nova Ustava razglašena 7.4.1963, menjalna pogodba pa sklenjena 16.5.1963, torej dober mesec kasneje; da bi se v tem mesecu kateri od upoštevnih zakonov spremenil, pa revizija niti ne zatrjuje.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP zavrnilo neutemeljeno revizijo nasprotne udeleženke. Ker je v sedanji fazi postopka odločeno šele o podlagi in zato izid postopka glede načina in obsega vrnitve še ni znan, je odločitev o revizijskih stroških obeh udeležencev pridržalo za končno odločbo.