Jedro

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 10. 2003 do 1. 10. 2004 in je nato še razširila zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna, za obdobje od 1. 10. 2003 do 31. 12. 2007, obračunati razliko v plači v bruto znesku 39.419,99 EUR ter ji po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov izplačati razliko v neto znesku 17.685,19 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, od zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov do plačila ter da se toženi stranki naloži, da plača od zneska vsote zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle do vložitve tožbe, zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka). Tožnici je naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 196,63 EUR, v roku 8 dni brezobrestno, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica ter v pritožbi navaja, da ne nasprotuje drugemu členu ZZDODP, ampak nasprotuje izračunu plač za februar 1997. Zakon o poslancih je v 24. členu določal, da je osnova za obračun plače poslancu povprečna mesečna plača na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije po zadnjih uradnih podatkih Zavoda Republike Slovenije za statistiko. To osnovo se glede na proračunske možnosti lahko zmanjša za odstotek, ki ga določi državni zbor, vendar ne več kot 50 %. KVIAZ je po pooblastilu državnega zbora dne 11. 2. 1993 sprejel sklep, s katerim je določil kot osnovo za obračun poslanskih plač povprečno mesečno plačo na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, zmanjšano za 20 %. Dne 21. 12. 1994 je KVIAZ sprejel sklep o prenehanju veljavnosti navedenega sklepa, vendar je dne 2. 2. 1995 zadržal izvajanje navedenega sklepa in je tako po mnenju tožene stranke, od 2. 2. 1995 osnova za obračun plač poslancev in sodnikov zmanjšana za 20 %. Tožnica meni, da je takšno stališče tožene stranke napačno, saj 24. člen ZPos dopušča zmanjšanje glede na proračunske možnosti, vendar tožena stranka v letu 1995 ni mogla vedeti, kakšne bodo proračunske možnosti v februarju 1997, saj takrat proračun za to obdobje še ni veljal. Zmanjšanje za 20 % je lahko veljalo le do poteka proračunskega obdobja, vendar je tožena stranka zmanjšala osnovo za izračun plače za 20 %. Tožnica je tožbo za razliko v plači vložila 1. 10. 2008 za obdobje od 1. 10. 2003 do 1. 10. 2004, tožena stranka pa je 6. 11. 2008 na tožbo odgovorila. Dne 3. 7. 2009 je tožnica vložila razširitev tožbenega zahtevka zaradi plačila razlike v plači še za obdobje november 2004 do december 2007. Tožena stranka na navedeno razširitev ni odgovorila, v roku 30 dni, zato tožnica meni, da bi glede na navedeno moralo sodišče v tem delu izdati zamudno sodbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80 % osnove. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 10. 2003 do 1. 10. 2004 in je nato še razširila zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal Zakon o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov (ZZDODP, Ur. l. RS, št. 19/1997). Navedeno pomeni, da je zmotno pritožbeno stališče, da je bila osnova za to obdobje določena s podzakonskim aktom, to je sklepom KVIAZ. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je KVIAZ na podlagi 1. odstavka 24. člena Zakona o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/92) z dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS, št. 19/94) je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižana za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. Glede na navedeno je zmotna pritožbena trditev, da je bila osnova, ki jo je upoštevala določba 2. člena ZZDODP znižana s podzakonskim aktom. Sicer pa v spornem obdobju osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013 in sicer je v sodbi poudarilo, da tudi, če je do uveljavitve ZZDODP obstajala protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških plač, je ta protiustavnost bila sanirana z njegovo uveljavitvijo, kakor to izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-919/2010. Zmotna pa je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati zamudno sodbo, ker tožena stranka ni odgovorila na razširitev tožbe, v roku 30 dni. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so določeni v 318. členu ZPP in sicer, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor in tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožnica je tožbo vložila dne 30. 9. 2008, zaradi plačila razlike v plači v višini 8.769,83 EUR in tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 17. 10. 2008 prerekala tožbeni zahtevek tožnice v celoti, torej tako po temelju kot po višini. Tožnica pa je nato dne 6. 7. 2009 tožbeni zahtevek razširila na znesek 39.419,99 EUR in sicer na isti dejanski in pravni podlagi. Sprememba tožbenega zahtevka (zgolj po višini, ne pa tudi po temelju) še ne pomeni podlage za izdajo zamudne sodbe, kot to zmotno zatrjuje tožnica. Tožena stranka je namreč pripravljalno vlogo z razširitvijo tožbenega zahtevka prejela brez pravnega pouka po določbah 277. člena ZPP. Tožena stranka torej ni bila opozorjena, da če v roku ne bo odgovorila na razširitev tožbe, da bo izdana zamudna sodba, kar pa je prvi pogoj po 318. členu ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.