Jedro

Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe. Tožnik je preko svojega pooblaščenca pravočasno vložil pritožbo zoper sklep o izredni odpovedi. Komisija kot drugostopenjski organ ni odločila o tožnikovi pritožbi v 30-dnevnem roku, zato je tožnik zaradi molka organa vložil tožbo, v kateri zahteva, da se sklep o izredni odpovedi kot nezakonit razveljavi. Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa v zakonsko določenem roku. Do dneva vložitve tožbe ni bil obveščen o tem, da je komisija o pritožbi že odločala. Zato je treba njegovo tožbo šteti za pravočasno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Poleg tega je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Tožnik je vložil pritožbo zoper navedeni sklep. Navaja, da je odločitev sodišča napačna, saj Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) daje delavcu dve možnosti v primeru molka organa (komisije za pritožbe), kot to izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 212/2011. Tožbo je vložil zaradi molka organa, do dneva vložitve tožbe pa ni bil obveščen o tem, da je komisija o pritožbi sploh odločala. Sicer pa komisija s svojo odločitvijo ni spremenila sklepa delodajalca o izredni odpovedi. Meni, da ZJU ne nalaga delavcu, da vloži dve tožbi - prvo zaradi molka organa, drugo pa po prejemu odločitve komisije za pritožbe. Molk organa pomeni fikcijo negativne odločitve komisije za pritožbe (analogna ureditev po Zakonu o upravnem sporu), zaradi katere se lahko vloži tožba. ZJU ne vsebuje določbe, po kateri bi moral delavec vložiti novo tožbo, če med sodnim postopkom komisija za pritožbe odloči o njegovi pritožbi. Napačno je stališče sodišča, da bi moral tožnik razširiti tožbo. Kolikor sodišče meni, da bi tožnik to moral storiti med postopkom, bi ga moralo o tem ustrezno poučiti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je vložena tožba prepozna.

Tožnik v pritožbi utemeljeno graja napačno presojo sodišča prve stopnje o neobstoju procesne predpostavke pravočasnosti tožbe po 274. členu ZPP in s tem smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Po prvem odstavku 274. člena ZPP sodišče po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila vložena prepozno, če je s posebnim predpisom določen rok za tožbo. Poseben predpis, ki v obravnavanem primeru določa rok za vložitev tožbe, je ZJU. Ta v 24. členu določa, da je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja (tretji odstavek 24. člena ZJU) in v primeru odločitve o drugih pravicah in obveznostih, če komisija na predlog javnega uslužbenca oceni, da bi z izvrševanjem nastale težko popravljive posledice (četrti odstavek 24. člena ZJU). O pritožbi odloča komisija za pritožbe (prvi odstavek 35. člena ZJU). Komisija za pritožbe mora odločiti o pritožbi najkasneje v tridesetih dneh (drugi odstavek 39. člena ZJU). Javni uslužbenec lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v tridesetih dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Sodno varstvo je dovoljeno pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe (peti odstavek 24. člena ZJU).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012 zavzelo stališče, da iz citiranih določb ne izhaja, da ima delavec v primeru, če komisija za pritožbe ne odloči v roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, le eno možnost, namreč vložiti tožbo v roku tridesetih dni od poteka roka, v katerem bi morala komisija odločiti. Dokončnost ne nastopi s potekom roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU, marveč z vročitvijo odločbe komisije za pritožbe, s katero je bila pritožba zavrnjena. Če komisija ne odloči v roku, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v tridesetih dneh od poteka roka za odločitev komisije za pritožbe, kar pa ne pomeni, da je to edini rok, v katerem lahko vloži tožbo. Sodni presoji je v vsakem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v tridesetdnevnem roku ali po poteku tega roka. Zato ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.

Tožnik se je poslužil ene od dveh možnosti, ki ju ZJU daje javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU. Tožnik je 21. 10. 2010 preko svojega pooblaščenca pravočasno vložil pritožbo zoper sklep o izredni odpovedi. Komisija kot drugostopenjski organ ni odločila o tožnikovi pritožbi v 30-dnevnem roku, zato je tožnik zaradi molka organa 15. 12. 2010 vložil tožbo, v kateri zahteva, da se sklep o izredni odpovedi z dne 13. 10. 2010 kot nezakonit razveljavi. Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa v zakonsko določenem roku. Do dneva vložitve tožbe ni bil obveščen o tem, da je komisija o pritožbi sploh odločala. Zato je treba njegovo tožbo z dne 15. 12. 2010 šteti za pravočasno.

Za stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik razširiti tožbo oziroma s spremembo tožbe izpodbijati še izdani sklep komisije za pritožbe v roku 30 dni od prejema, ni podlage v predpisih. Niti v ZDSS-1 niti v ZJU namreč ni podlage za to, da bi morala v delovnih sporih tožeča stranka po vložitvi tožbe zaradi molka organa še posebej izpodbijati drugostopenjski sklep v roku 30 dni od njegove vročitve. Tudi sicer zakonodaja v takšnih primerih ne opredeljuje jasno tožbenega zahtevka. Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da lahko delavec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbeni zahtevek do konca glavne obravnave. Torej ima tožnik do takrat možnost razširiti tožbeni zahtevek še na razveljavitev drugostopnega sklepa, ki mu je bil vročen potem, ko je pravočasno vložil tožbo zaradi molka organa.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z upoštevanjem, da je tožba vložena pravočasno, o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini.