Jedro

S tem, ko sodišče prve stopnje v izrečeni varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ni vštelo časa dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja obdolžencu, je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbah okrožnega državnega tožilca in zagovornika obdolženega A. A. se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu v izrečeni varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja všteje čas odvzema vozniškega dovoljenja od 2. 2. 2024 dalje.

II. Pritožbi okrožnega državnega tožilca in obdolženčevega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen sedem mesecev zapora, ki se izvrši tako, da obdolženec namesto kazni zapora v roku dveh let od izvršljivosti te sodbe opravi delo v splošno korist, pri čemer se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Ob tem je sodišče prve stopnje obdolžencu določilo tudi ukrep varstvenega nadzorstva, ki ga opravlja svetovalec, določen s strani organa, pristojnega za probacijo. Na podlagi 72. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo še varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja in določilo, da se obdolžencu novo dovoljenje ne sme izdati pred potekom enega leta od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo sta se pritožila okrožni državni tožilec in obdolženčev zagovornik, oba zaradi odločbe o kazenski sankciji. Prvi višjem sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obdolžencu izreče kazen zapora sedem mesecev brez alternativnega načina prestajanja zaporne kazni, zagovornik pa predlaga izrek nižje zaporne kazni, ki se izvrši z delom v splošno korist.

3. Zagovornik v odgovoru na pritožbo državnega tožilca predlaga, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev, da se izrečena kazen zapora izvrši tako, da obdolženec namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist, utemeljilo v točki 4 obrazložitve sodbe. Izčrpno, argumentirano in prepričljivo se je opredelilo do vseh relevantnih okoliščin, ki jih sodišče upošteva oziroma mora upoštevati pri odločanju o predlaganem načinu izvršitve zaporne kazni, kot določa deveti odstavek 86. člena KZ-1. Upoštevaje vse te okoliščine ima prepričanje, da obdolženec izkazanega zaupanja sodišča ne bo zlorabil, realno in utemeljeno podlago ter omogoča zaključek, da objektivne in subjektivne okoliščine opravičujejo pozitivno prognozo v ravnanju obdolženca v prihodnje, in posledično nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Sicer ni dvoma, kot skladno s podatki kazenskega spisa poudarja državni tožilec, da je bil obdolženec že večkrat obsojen, tudi za istovrstno kaznivo dejanje, in da so bile izrečene zaporne kazni že trikrat izvršene z delom v splošno korist. Vendar hkrati ne gre spregledati, da je obdolženec vselej upošteval oziroma spoštoval odločitve sodišča in izpolnil naloge v okviru dela v splošno korist in je zato - ob hkrati izrečenem varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja - tudi (zgolj še) tokrat mogoče pričakovati, da bo z izvršitvijo zaporne kazni z delom v splošno korist dosežen namen, učinek in smisel alternativnega kaznovanja, kot je razumno utemeljilo sodišče prve stopnje. Ob tem sicer ni odveč dodatno opozorilo obdolžencu, da neizpolnitev nalog v okviru dela v splošno korist posledično pomeni, da se izrečena kazen zapora izvrši; predvsem pa tudi, da obdolženec v primeru ponavljanja novih kaznivih dejanj ne bo mogel biti več deležen ugodnosti alternativne izvršitve kazni zapora. Nujno je zato, da izpolni obljube in si uredi življenje ter ob spoznanju resnosti posledic svojega ravnanja in nevarnosti, ki jo je s tem povzročil, spremeni svoj odnos do družbeno veljavnih norm.

6. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno zavzemanje zagovornika za izrek en mesec nižje kazni zapora obdolžencu. Sodišče prve stopnje je namreč pri odmeri kazni upoštevalo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, tudi pritožbeno izpostavljeno obdolženčevo priznanje krivde, kot olajševalno okoliščino. Hkrati pa seveda ni moglo prezreti obdolženčeve večkratne predkaznovanosti, tudi zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, zato je izrečena višina zaporne kazni glede na vse upoštevne okoliščine povsem ustrezna in primerna.

7. Da so ugotovljene psihoaktivne snovi v telesu obdolženca posledica zaužitja predpisanih zdravil s strani zdravnika, kot trdi zagovornik, na ugotovljene okoliščine za odmero kazni nima prav nobenega relevantnega vpliva, saj je bil obdolženec sam tisti, ki se je v takem stanju odločil za vožnjo osebnega avtomobila in posledično povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo sopotnice v vozilu. Pritožbene navedbe zagovornika, da konzumiranje teh zdravil ne vpliva oziroma ni vplivalo na vozniške sposobnosti obdolženca, primarno ne vzdržijo resne (pravne) presoje (ko je obdolženec hkrati vozil še vinjen), predvsem pa pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v primeru sodbe na podlagi priznanja krivde nedopusten pritožbeni razlog (drugi odstavek 370. člena ZKP). Nobenega dvoma sicer ni, da je obdolženec na predobravnavnem naroku, po danih ustreznih pravnih poukih, očitke po obtožbi v celoti priznal, sodišče pa je po presoji zakonskih pogojev iz prvega odstavka 285.c člena ZKP posledično utemeljeno sprejelo sklep, da se obdolženčevo priznanje krivde sprejme.

8. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika kot neutemeljeni zavrnilo, vendar je nadalje, pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je dolžno opraviti po prvem odstavku 383. člena ZKP, ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v škodo obdolženca. Pri izreku varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja obdolžencu je namreč sodišče prve stopnje prezrlo oziroma ni uporabilo določbe šestega odstavka 137. člena ZKP, ki določa, da se čas, za katerega je bilo vzeto vozniško dovoljenje, obdolžencu, ki je na prostosti, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila oziroma izrečeni varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da je bilo obdolžencu, še pred izdanim sklepom sodišča o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja za čas trajanja tega postopka z dne 20. 2. 2024, vozniško dovoljenje dejansko odvzeto še isti dan po obravnavani prometni nezgodi, to je dne 2. 2. 2024 (priloga A1/1/5/2). S tem, ko sodišče prve stopnje v izrečeni varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ni vštelo časa dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja obdolžencu, je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Višje sodišče je zato v tem delu izrečene kazenske sankcije izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se obdolžencu v izrečeni varnostni ukrep všteje čas dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja, to je od 2. 2. 2024 dalje. Drugih kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, zato je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (točki I in II).

9. Ker je bilo s sodbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist, sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni določena, medtem ko potrebni izdatki in nagrada z odločbo Bpp postavljenega zagovornika obremenjujejo proračun (drugi in prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 97. člena ZKP).

-------------------------------

(1) Š. Horvat, Zakona o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Lj 2004, str. 290, tč. 3 komentarja k 137. členu; tudi sodba VSL VI Kp 14398/2015 z dne 18. 11. 2015.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 72, 324, 324/1, 324/1-1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 137, 137/6, 372, 372-5, 383, 383/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.