Jedro

Dokaze, katerih vsebina nastaja s samo izvedbo dokaza (npr. zaslišanja), na glavni obravnavi izvaja sodnik (predsednik senata); drugače pa je, kadar se dokazi izvajajo z branjem zapisnikov, listin in drugih pisanj, ki se uporabljajo kot dokaz po prvem odstavku 339. člena ZKP, pri čemer pa izvedba dokaza (tudi če je listine brala zapisnikarica po odredbi sodnika) na vsebino dokaza v nobenem pogledu nima vpliva. Za izvedbo tega procesnega dejanja ni predpisana posebna oblika, niti, kdo lahko tak dokaz izvede.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28.2.2006 spoznalo M.M. za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo tri leta. Obsojencu je bila izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila za eno leto, v plačilo pa naloženi stroški kazenskega postopka. Pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper prvostopno sodbo je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 24.1.2007 zavrnilo, obsojencu pa v plačilo naložilo povprečnino 700 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka, kršitve določb 21., 22., 23., 29., 14. in 34. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi kot bistveno kršitev pravil postopka in Ustave zatrjuje dejstvo, da je na glavni obravnavi listine iz kazenskega spisa prebrala strojepiska in ne sodnica, nadalje da je sodnica med podajanjem zaključne besede prekinila obravnavo in s tem onemogočila zagovorniku da poda celovito zaključno besedo, kot bistvene kršitve pravil postopka in zmotno uporabo materialnega prava pa, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede smeri in hitrosti vožnje oškodovanke in obsojenca. Nadalje vložnik ugotavlja, da pomembni in odločilni podatki v zvezi s potekom prometne nesreče niso bili ugotovljeni, izvedeniški mnenji izvedenca V.J. in dr. J.K. ni mogoče šteti za izvedeniški mnenji, ker nista narejeni celovito in ne dajete odgovorov na zastavljena vprašanja. Policijski zapisnik je nepopoln in vsebuje veliko napak, priča, ki je bila blizu neposrednega dogodka ni obrazložila ničesar.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in navedel, da nikakor ni mogoče pritrditi navedbam zahteve, da se pritožbeno sodišče ni vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedb, češ da je sodba sodišča druge stopnje napisana zgolj na treh straneh. Obe sodbi imata razloge o odločilnih dejstvih, saj sta dva izvedenca prometne stroke ugotovila, da ni možno, da bi bila smer udeleženih avtomobilov ravno v obratni smeri (list. št. 121 in list. št. 140 - izvedenec dr. J.K.). Tudi Višje sodišče v Ljubljani se je sklicevalo na izpovedbo priče I.I., ki je dejansko bil edini očividec celotnega poteka prometne nezgode in tudi videl, v kateri smeri je posamezen udeleženec prometne nezgode vozil. Zgolj pavšalna je zato navedba zahteve, da bi morale biti zaslišane še druge priče, ki bi kaj vedele izpovedati o samem dejanju in vseh relevantnih okoliščin. Če pa odvetnikova zahteva ne soglaša z zaključki obeh sodišč v zvezi z izvedenimi dokazi, pa uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

S ponovnim uveljavljanjem predloga, da bi bilo potrebno v postopku postaviti izvedenca medicinske stroke, ki bi se ukvarjal z zdravstvenim stanjem S.L. v zvezi z njeno sposobnostjo pomnjenja same prometne nezgode, zahteva uveljavlja le razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pa velja tudi za dodatno preverjanje smeri vožnje in hitrosti vožnje z zvezi s simulacijo in rekonstrukcijo prometne nezgode ter s postavitvijo izvedenca strojne in prometne stroke, ki bi podal izvid in mnenje o vrsti in moči obeh osebnih vozil. Ne držijo navedbe zahteve, da z izvedencem prometne stroke ni bilo ugotovljeno, kako je potekala vožnja v konkretnem primeru in kateri avtomobil se je umikal drugemu ali sploh zaviral. Tudi mesto trčenja je bilo ugotovljeno in obe napadeni sodni odločbi imata v zvezi s tem razloge o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča druge stopnje v tej zvezi poudarja, da sta oba izvedenca izračunala delovanje sil obeh avtomobilov pri trku in sta tudi obrazložila, zakaj sta vozili obstali tam, kot so položaj vnesli v skico policisti, ki so opravljali ogled.

Zahteva za varstvo zakonitosti v zvezi z uveljavljanjem razloga bistvene kršitve pravil postopka in "kršenja Ustave Republike Slovenije" na široko pojasnjuje, katere vse kršitve naj bi pomenila okoliščina, da je strojepiska namesto sodnice na glavni obravnavi čitala listine iz kazenskega spisa. Pri tem pa zahteva varstvo zakonitosti ne pojasni, katere listine niso bile prebrane in katere naj bi bile eventualno prebrane pomanjkljivo. Zato je potrebno soglašati z zaključkom sodišča druge stopnje, da obramba v svojih pravicah ni bila v ničemer prikrajšana, saj je lahko postavljala vprašanja in dajala pripombe ob izvedbi dokazov enako, kot če bi listine prečitala sama sodnica. Zgolj okoliščina, da je zagovornik zaradi prekinitve obravnave izgubil "rdečo nit" - tudi če bi zares obstojala - nikakor ne more predstavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do te zatrjevane okoliščine, saj je ocenilo, da sodišče prve stopnje ni prekinilo zagovornikove zaključne besede, ampak je sodnica za pet minut prekinila glavno obravnavo šele po podani zaključni besedi zagovornika in pred zaključno besedo samega obdolženca. Sicer pa tudi sama zahteva ne navaja, v katerih konkretnih okoliščinah naj bi se kazala t.i. "izguba rdeče niti".

B.

4. Izvajanje dokazov predstavlja procesna dejanja, ki se izvajajo zaradi ugotavljanja dejstev. Oblika (forma) nekaterih takšnih procesnih dejanj je posebej določena in je tudi določeno, kdo od procesnih udeležencev jih izvaja, medtem ko za druga ni določena posebna oblika, niti ni posebej določeno kdo jih izvaja. Dokaze, katerih vsebina nastaja s samo izvedbo dokaza kot so zaslišanja obdolžencev prič in izvedencev na glavni obravnavi, izvaja sodnik (predsednik senata), tako da zaslišanega pozove k pripovedi, vprašanja nato zastavljajo stranke po modelu navzkrižnega zasliševanja, zatem pa sodišče še s vprašanji odpravlja oziroma razjasni nejasnosti, praznine ali protislovja. Bistveno drugačen je položaj kadar se dokazi izvajajo z branjem zapisnikov, listin, knjig, spisov in drugih pisanj, ki se uporabljajo kot dokaz po prvem odstavku 339. člena ZKP. Glasno branje pred sodiščem se izvede, da se ugotovi vsebina zapisnika, listine ali drugega pisanja pri čemer pa izvedba dokaza (branje) na vsebino dokaza v nobenem pogledu nima vpliva. Za izvedbo tega procesnega dejanja zato ni predpisana posebna oblika niti ni posebej predpisano, kdo lahko izvede tak dokaz. Za razliko od akuzatornega postopka, v katerem stranke same izvajajo dokaze v našem postopku dokaze večinoma izvaja sodišče, pri čemer lahko pri izvedbi določenih dokazov sodelujejo stranke. Po že navedeni določbi prvega odstavka 339. člena ZKP se lahko po presoji senata (sodnika) namesto branja pisanj njihova vsebina na kratko pove. Na takšen način lahko izvede pisni dokaz le predsednik senata oziroma sodnik, saj povzemanje vsebine listine že vsebuje odločanje o tem, kaj je pomembno in kaj ne v posameznem postopku. Iz iste določbe bi tako sledilo, da dokaz po prvem odstavku 339. člena ZKP ne glede na uporabljeni način izvede predsednik senata, v skrajšanem postopku sodnik, vendar pa glede na bistveno vsebinsko razliko med branjem in povzemanjem vsebine pisanj ni mogoče šteti, da je v primeru, ko pisanje prebere po odredbi sodnika nekdo od sodnega osebja, kršena Ustava in načela Zakona o kazenskem postopku, kar sicer uveljavlja vložnik tako, da navaja posamezne člene Ustave, ki naj bi bili kršeni, ne poda pa o tem nobene pravne obrazložitve. Vrhovno sodišče zato lahko le ugotovi, da niso podane kršitve navedenih določb Ustave prav tako ni podana kršitev določb postopka, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

5. Predlogi obrambe za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi podal mnenje, zakaj se priča S.L. preteklega dogajanja spominja do določene ure, ne pa od te ure dalje, nadalje izvedenca strojne in prometne stroke, ki bi podala izvid in mnenje o vrsti in moči obeh osebnih vozil, ki sta bili udeleženi v prometni nesreči in ugotovila najvišjo možno hitrost vožnje obeh vozil in predloge za zaslišanje številnih prič, med drugim obsojenčeve žene in starejše hčerke sta utemeljeno zavrnili sodišči prve in druge stopnje. V postopku pred sodiščem prve stopnje so bila ugotovljena vsa odločilna dejstva in sicer smer in hitrost vožnje obeh avtomobilov, udeleženih v nesreči, vzrok za nesrečo, alkoholiziranost obsojenca in poškodbe oškodovanke s potrebno zanesljivostjo, ki ni dopuščala upoštevnega dvoma v njihovo resničnost. Večji del zahteve za varstvo zakonitosti skuša prikazati, da so te ugotovitve zmotne ali pa pomanjkljive, prav s tem pa tudi utemeljuje že navedene dokazne predloge. V tem delu zahteva tako uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje kar pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče. 6. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 28.2.2006 je razvidno, da je bila obravnava prekinjena za 5 minut. Prekinitev je bila odrejena po besedi zagovornika in pred (zaključno) besedo obdolženca. Beseda zagovornika torej ni bila prekinjena, v čem pa naj bi prekinitev po podani besedi zagovornik in pred besedo obdolženca, kot je razumeti vložnika, onemogočila ali otežila obrambo, v zahtevi ni navedeno. S prekinitvijo, kakršna je razvidna iz zapisnika glavne obravnave, pravice obrambe niso bile kršene.

7. Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljene kršitve zakona niso podane, v pretežnem delu pa zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

C.

8. Izrek o stroških z izrednim pravnim sredstvom temelji na določilih člena prvega odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP. Višina povprečnine je bila določena v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP ob upoštevanja trajanja in zamotanosti postopka z izrednim pravnim sredstvom in premoženjskih razmer obsojenca.