Jedro

Škodni dogodek se ne bi zgodil, če se tožnik ne bi neprevidno odrinil s podesta. Ne gre torej za nepredviden dogodek, ki bi se zgodil zaradi obratovanja sedežnice same, zato ta ni predstavljala povečane nevarnosti za nastanek tožnikove škode.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se 1. točka vmesne sodbe sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ugotovi odgovornost druge tožene stranke P. V. za tožnikovo poškodbo v deležu 40% in tožnikova odgovornost v deležu 60%.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je drugi toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 109.199 SIT, v presežku pa je zahtevek zoper njo, in v celoti zoper prvo toženo stranko (glede na dogovorjeno odbitno franšizo), zavrnilo. Navedlo je, da vsako delo v rudniku še ni nevarno in da je ta sedežnica varna. Kljub temu je drugi toženi stranki pripisalo krivdo za nezgodo, saj se sedež, ki nima varnostne zaponke, na vmesni postaji lahko zaradi odriva sname z vrvi. Hkrati je ugotovilo, da je tožnik zaradi neprevidnosti tudi sam kriv za nastalo škodo, in sicer v višini 80%.

Sodišče druge stopnje je, glede podlage tožbenega zahtevka, z vmesno sodbo odločilo, da je druga tožena stranka za tožnikovo poškodbo odgovorna v deležu 90%, tožnik pa 10%, glede višine pa je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje zoper obe toženi stranki. Poudarilo je, da je po sodni praksi sedežnica nevarna stvar, za katero odgovarja upravljalec sedežnice objektivno. Pri sedežnici so možni nepredvideni dogodki, kar se je zgodilo tudi v tem primeru, ko se je sedež izmuznil z vrvi. Tožnik pa je za nastalo škodo tudi sam odgovoren v deležu 10%, ker je bil seznanjen s tem, da se je treba previdno, rahlo odriniti, pa se je kljub temu toliko preveč odrinil, da je prišlo do zdrsa.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlagata revizijo toženi stranki iz razloga zmotne uprabe materialnega prava. Predlagata spremembo sodbe sodišča druge stopnje in zavrnitev pritožbe tožnika glede podlage tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da sodišče druge stopnje ne pove, zakaj naj bi bila ta sedežnica nevarna stvar. Za nevarno stvar je mogoče šteti le tisto napravo, pri kateri prihaja do pogostih nesreč, kar pa za to sedežnico ni mogoče reči. V osmih letih njenega delovanja so se zgodile le 2 do 3 nesreče kar, ob šeststo prevozih dnevno, predstavlja le tisočinko procenta. Delež nesreč je tako majhen, da sedežnice ni mogoče šteti za nevarno stvar. Podest pa tudi ni bil moker. Tudi če bi šlo za objektivno odgovornost, pa je vzrok za škodni dogodek v napačnem ravnanju tožnika. Do nesreče je prišlo zato, ker se je tožnik preveč odrinil od podesta, čeprav je bil z načinom delovanja sedežnice in s posledicami neprevidnosti pri uporabi le-te seznanjen in se je z njo vozil že vrsto let. Zato je najmanj 80% sam odgovoren za škodni dogodek, kot je odločilo že sodišče prve stopnje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija je delno utemeljena.

Za presojo je odločilno sledeče dejansko stanje, ki izhaja iz sodb sodišč prve in druge stopnje in na katero je revizijsko sodišče vezano. Tožnik, ki je bil zaposlen pri drugi toženi stranki, se je poškodoval dne 11.5.1996, ko se je ob koncu nočne izmene s sedežnico peljal navzgor v jami. Pri neprevidnem odrivu mu je na lesenem podestu vmesne postaje spodrsnilo, tako da je padel na tla, sedež pa mu je pri tem padel na prste leve roke. Podest ob nesreči ni bil moker in spolzek. Ob progi je bil urejen kanal za vodo. Povprečna višina od iztegnjenih nog do tal je bila 50 cm. Sedeže in vrv so redno pregledovali. Zaradi možnosti zanihanja sedežev je bila določena razdalja med sedeži, postavljene so bile opozorilne table in semafor na začetku proge. Osvetljenost proge je bila za rudniške razmere dobra, hitrost žičnice pa majhna (1,5 m/s). Sedež je bil na jekleno vrv samo zataknjen, brez varnostne zaponke, tako da se je lahko snel, če se je kdo od podesta preveč odrinil. Tožnik je bil z načinom delovanja in uporabe sedežnice seznanjen, z njo se je vozil že vrsto let, prav tako je bil seznanjen s posledicami neprevidnosti. Ta način prevoza iz jame je dnevno uporabljalo okoli 600 ljudi, nesreč pa je bilo zelo malo (od leta 1994 dalje le dve ali tri).

Kljub temu, da je tožniku škoda nastala pri vožnji s sedežnico, katere imetnik je bila druga tožena stranka, pa ni podana njena objektivna odškodninska odgovornost za nastalo škodo. Glede na okoliščine delovanja sedežnice v tem primeru (tehnična izvedba, majhna hitrost, dobra osvetljenost, varnostni razmak, semafor, opozorilne table, navodila), te ni mogoče šteti za nevarno stvar. Iz že opisanih dejanskih ugotovitev tudi izhaja, da se škodni dogodek ne bi zgodil, če se tožnik ne bi neprevidno odrinil s podesta. Ne gre za nepredviden dogodek, ki bi se zgodil zaradi obratovanja sedežnice same, zato ta ni predstavljala povečane nevarnosti za nastanek tožnikove škode. Sodišče druge stopnje je zato materialnopravno zmotno štelo, da temelji odgovornost drugo tožene stranke na določilu 173. člena ZOR.

Podlago odškodninske odgovornosti tožnikovega delodajalca in istočasno tožene zavarovalnice je treba obravnavati s stališča krivdne odgovornosti (154. in 158. člen ZOR). Ugotovljeno je bilo namreč, da sedež na sedežnici ni imel varnostne zaponke in se je pri premočnem odrivu lahko snel z vrvi. Ta okoliščina utemeljuje krivdno odgovornost tožnikovega delodajalca in predstavlja njegov prispevek k nastanku tožnikove škode. Na drugi strani pa je treba upoštevati, da je k nesreči odločilno pripomoglo ravnanje tožnika samega. Tožnik je način delovanja in uporabe sedežnice poznal. Ker je vedel, da sedeži na sedežnico niso pritrjeni, bi moral biti pri odrivu s podesta bolj pazljiv in previden. Tudi od delavca se namreč zahteva skrb za lastno varnost. Na delu mora ravnati s potrebno pazljivostjo, tako da varuje svoje zdravje (prvi odstavek 44. člena Zakon o varstvu pri delu, Uradni list SRS št. 47/86 p.b.). Tožnikovo premalo pazljivo ravnanje predstavlja zato, v skladu z določbo prvega odstavka 192. člena ZOR, nje-gov krivdni prispevek k temu, da je do nastanka škode prišlo. Ob njegovi potrebni previdnosti in skrbnosti se škodni dogodek sploh ne bi zgodil. Tožnik, ki se je z jamsko sedežnico vozil že vrsto let in je poznal način njenega delovanja, je po presoji revizijskega sodišča znatno prispeval k nastanku škode. Zato je treba delež njegove sokrivde odmeriti v višini 60%. Ni pa mogoče pritrditi reviziji, da je delež njegove odgovornosti višji (80%). Tožniku, ki se je po nočnem delu vračal iz rudnika, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, kljub lastnemu nepazljivemu ravnanju ni mogoče naložiti večjega deleža odgovornosti.

Sodišče druge stopnje zato ni pravilno uporabilo materialnega prava pri presoji obsega odgovornosti strank, ko je na strani tožene stranke ugotovilo njeno 90% odgovornost. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje tako razmejitev odgovornosti, da znaša delež druge tožene stranke 40% in tožnika 60%. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo delno spremeniti in reviziji delno ugoditi (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem (torej do 80% odgovornosti tožnika), pa je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).