Jedro

Na podlagi 2. odstavka 19. člena ZVojI tožniku ni mogoče povečati odstotka invalidnosti, ne glede na poslabšanje bolezni. Pri ugotavljanju odstotka invalidnosti se namreč v primeru bolezni upošteva ustrezen odstotek celotne okvare zdravja glede na naravo bolezni in njen razvoj. Zato na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati tožnikove navedbe o tem, da se je njegovo zdravstveno stanje zaradi sladkorne bolezni bistveno poslabšalo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Radovljica (prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se zahtevku tožnika ne ugodi ter da se tožniku kot vojaškemu mirnodobnemu invalidu VI. skupine s 60% invalidnostjo za stalno ne prizna pravica do povišanja invalidnine ter mu je še nadalje priznana pravica do invalidnine VI. skupine, ki znaša v mesečnem znesku 191,18 EUR. Prvostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da je tožnik 27. 10. 2008 vložil vlogo za ponovno oceno invalidnosti po Zakonu o vojnih invalidih (ZVojI); zahtevi je priložil zdravniško dokumentacijo bolnice A. z dne 2. 10. 2008 in 15. 9. 2008, dopis Zveze društev vojnih invalidov za Slovenijo z dne 17. 9. 2008 in odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 17. 6. 1993. Upravna zadeva je bila poslana na Zdravniško komisijo prve stopnje s sedežem v B. Ta je dne 8. 12. 2008 z izvidom in mnenjem pregledala poslano dokumentacijo brez neposrednega pregleda tožnika. Za priznanje vojne invalidnosti je upoštevala sladkorno bolezen tip Ia/juvenilni/I in diabetična polinevropatija ter je vojno invalidnost ocenila s 60% invalidnosti, po točki 251c/60% Seznama odstotkov vojne invalidnosti, trajno, z uporabo 9. in 10. člena Pravilnika (Uradni list RS, št. 20/96, Pravilnik/96) in 19. člena ZVojI. Zdravniška komisija prve stopnje ni upoštevala dopisa Društva vojnih invalidov z dne 17. 9. 2008 ter je ostala pri odločitvi, podani v izvedenskem mnenju z dne 22. 6. 1999, z upoštevanjem 19. člena ZVojI. Na podlagi navedenih ugotovitev je prvostopenjski organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 9. 6. 2010 zavrnilo tožnikovo pritožbo. V obrazložitvi svoje odločbe se drugostopenjski organ sklicuje na 19. člen ZVojI ter povzema njegovo vsebino. Navaja, da je enako, kot določa ZVojI, ki je pričel veljati 1. 1. 1996, določal tudi prej veljavni Zakon o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 31/86 in naslednji, ZTPVI) v določbi 1. in 2. odstavka 26. člena. Dalje navaja, da je iz dokumentacije v spisu razvidno, da je tožniku bil na podlagi odločbe Sekretariata za upravno pravne zadeve Občine Radovljica z dne 4. 7. 1994, na podlagi njegove vloge z dne 9. 5. 1994, za stalno priznan status mirnodobnega vojaškega invalida VI. skupine zaradi 60% vojaške invalidnosti. Navedeni organ se je pri odločanju oprl na izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije prve stopnje v C. z dne 28. 6. 1994, ki je tožnikovo invalidnost zaradi „sladkorne bolezni, ki zahteva zdravljenje z inzulinom“ ocenila po takrat veljavnem Pravilniku o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (10. člen) in Seznamu odstotkov vojaške invalidnosti (točka 298b) z uporabo 26. člena ZTPVI. Ta odločba je bila kasneje tudi revizijsko potrjena, ob upoštevanju izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije druge stopnje v C. z dne 23. 9. 1997, ki je zaradi navedene tožnikove bolezni ugotovila enak odstotek vojne invalidnosti ter ta odstotek invalidnosti določila tudi z uporabo 26. člena navedenega zakona. Tožnik je uveljavljal zvišanje odstotka vojne invalidnosti z zahtevkom z dne 17. 6. 1998, vendar mu je bil le ta z odločbo z dne 1. 10. 1998 zavrnjen; svojo odločitev je pristojni organ oprl na izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije prve stopnje v Kranju z dne 24. 9. 1998, ki je tožnikovo navedeno okvaro zdravja ponovno ocenil s 60%, med drugim tudi z uporabo 19. člena ZVojI. Zahtevo za povečanje vojne invalidnosti zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja je tožnik nato ponovno vložil 24. 3. 1999, vendar mu je bila ta zahteva z odločbo z dne 1. 7. 1999 zavrnjena, pri čemer je organ svojo odločitev oprl na izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije prve stopnje, ki je tudi tokrat tožnikovo invalidnost zaradi opisane okvare zdravja ocenil z uporabo 19. člena ZVojI. Ponovno zahtevo za povečanje vojne invalidnosti zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja je tožnik vložil 24. 3. 2008, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo prvostopnega organa. Tožnikova opisana okvara zdravja, ki je posledica bolezni, tako povzroča še naprej 60% invalidnost VI. skupine, kar je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji in jo vnaprej glede na določbo 19. člena ZVojI tudi ne bo mogoče povečati, ne glede na nadaljnje poslabšanje zdravstvenega stanja okvare zdravja tožnika. Drugostopenjski organ je pritožbene navedbe tožnika zavrnil kot neutemeljene.

Tožnik v tožbi navaja, da uveljavlja zvišanje odstotka svoje invalidnosti. Vzrok za takšen zahtevek je v tem, da se mu je zdravstveno stanje zaradi sladkorne bolezni bistveno poslabšalo. Bolezen, ki ga spremlja že 35 let, je prišla do takšne stopnje, da si mora inzulin iniciirati kar štirikrat dnevno. Poseduje tudi posebno napravo za dovajanje inzulina, saj z injekcijami ne zmore več dovajati dovolj zdravila. Navaja, da ne gre prezreti dejstva, da se je ocena njegove invalidnosti nazadnje določala pred skoraj 20 leti; v tem času pa so se zdravstvene razmere tožnika bistveno poslabšale. Navaja, da upravna organa nista upoštevala njegovih navedb; kljub zdravstveni dokumentaciji, s katero sta razpolagala, sta sledila le izvedeniškemu mnenju, ki pa je nepopolno in le delno pravilno. Že sama zdravniška dokumentacija je po prepričanju tožnika zadosten razlog, da se v celoti sledi njegovemu predlogu za povečanje ocenitve njegove invalidnosti. Če pa bi sodišče štelo, da je potrebno ponovno izvedeniško poročilo, bi bilo treba na podlagi zdravniške kartoteke tožnika postaviti izvedenca ustrezne medicinske stroke, ki bi podal novo izvedeniško poročilo. V tem primeru tožnik predlaga, da stroške za izvedenca založi tožena stranka, saj sam nima niti za preživetje. V dokazne namene se sklicuje na zdravstveno dokumentacijo, s katero razpolaga tožena stranka, predlaga pa tudi svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, naj po izvedbi naroka in opravi dokazov odloči, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se tožniku prizna pravica do povišanja invalidnine, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. V dopolnitvi tožbe še navaja, da je bil pred odhodom v JNA povsem zdrav mladenič ter da se je bolezen zaradi specifičnih razmer razvila ravno v času služenja vojaškega roka. Da je ta trditev v celoti resnična, potrjuje odpustno pismo Klinike za unutrašnje bolesti z dne 25. 12. 1974, kot tudi izvedeniško mnenje iz istega leta. Obe listini tožnik prilaga tožbi z namenom, da se kot nesporno ugotovi oziroma potrdi sam nastanek bolezni. Dalje tožnik navaja, da je bil po izbruhu bolezni v življenju prikrajšan za marsikaj, pred nastankom bolezni je bil aktiven športnik, nogometaš, po nastopu bolezni pa je moral šport opustiti, vsaj aktivno in je bilo tako njegove kariere konec. Pred odhodom v JNA se je šolal v ladjedelništvu, vendar je zanj ostal poklic, ki bi ga sicer opravljal in v katerem bi lahko napredoval, nedosegljiv. Tako je bil prisiljen iskati drugačno delo, slabše in manj plačano. Tudi v naslednji službi je zaradi bolezni moral zamenjati delovno mesto, saj delo za strojem zanj ni bilo več primerno in je bilo prenevarno. Zaradi bolezni je bil v letu 1981 invalidsko upokojen za 4 ure. V letu 1995 je šlo podjetje, kjer je bil dolga leta zaposlen, v stečaj. Po tem je bil tožnik dve leti na Zavodu za zaposlovanje. Njegovi kolegi so v tem času večinoma dobili druge zaposlitve, njega pa so vedno znova zavrnili zaradi njegove invalidnosti oziroma bolezni. Tako je že leta prijavljen pri ZPIZ, kjer prejema minimalno nadomestilo. Tožnik ima zaradi bolezni le 21 let delovne dobe, kar se mu bo občutno poznalo tudi pri višini njegove pokojnine. Dosedanja izvajanja pokažejo, kako je bolezen v celoti vplivala na življenje tožnika: v športu ni mogel napredovati, enako velja za njegovo izobrazbo in delovno mesto v ladjedelništvu, kjer zanj ni bilo več dela. Celo življenje je opravljal dela, za katera je imel vedno bistveno previsoko izobrazbo. Šlo je za najmanj plačana in najslabša dela. Prikrajšan je bil v svojem vsakodnevnem življenju, prikrajšan je bil finančno in prikrajšan bo pri pokojnini. Na drugi strani pa je njegovo življenje zaradi bolezni dražje kot življenje drugih ljudi. Razen zdravil in medicinskih pripomočkov, ki jih krije zdravstvena zavarovalnica, si mora sam kupovati npr. še B-Kompleks, Bion3, baterije za črpalko itd., kupovati mora posebno hrano, ki je bistveno dražja od navadne itd. Glede na dosedanje navedbe je izkazano, da je zahtevek tožnika utemeljen v celoti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožniku kot vojaškemu mirnodobnemu invalidu VI. skupine s 60% invalidnostjo je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek za zvišanje odstotka invalidnosti, ob sklicevanju na izvid in mnenje zdravniške komisije prve stopnje z dne 8. 12. 2008, iz katerega izhaja, da je ta po pregledu posredovane dokumentacije ocenila vojno invalidnost s 60% invalidnostjo, po točki 251c/60% Seznama odstotkov vojne invalidnosti, trajno, z uporabo 9. in 10. člena Pravilnika/96 (Uradni list RS, št. 20/96, 14/2000) in 19. člena ZvojI (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl.), ter ugotovitev, da se izvid in mnenje z dne 8. 12. 2008 ne razlikuje od izvedenskega mnenja z dne 22. 6. 1999 (ki je bilo izdelano v zvezi s tožnikovim predhodnim zahtevkom za zvišanje odstotka invalidnosti).

Tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ o tožnikovem zahtevku ni mogel odločiti drugače. Po 1. odstavku 19. člena ZVojI se pri ugotavljanju odstotka invalidnosti v primerih, ko se je bolezen, ki jo je imel vojni invalid že prej, v pravno relevantnih okoliščinah poslabšala, in v primerih, ko za bolezen sicer ni mogoče ugotoviti, da so jo povzročile te okoliščine, vendar je mogoče sklepati, da so vojne razmere precej vplivale, da se je pojavila, upošteva ustrezen odstotek celotne okvare zdravja glede na naravo bolezni in njen razvoj, trajanje in težo vojnih razmer oziroma razmer pri opravljanju nalog vojaške službe ter glede na druge okoliščine, ki so v posameznem primeru vplivale na bolezen. Po 2. odstavku citiranega člena odstotka invalidnosti iz dokončne odločbe po prejšnjem odstavku zaradi poslabšanja bolezni, določenega pri prvem ugotavljanju invalidnosti, pozneje ni mogoče povečati, ne glede na nadaljnje poslabšanje okvare zdravja. Tožniku pa je bil odstotek invalidnosti določen z odločbo Sekretariata za upravnopravne in splošne zadeve Občine Radovljica z dne 4. 7. 1994, in sicer mu je bil s to odločbo priznan status mirnodobnega vojaškega invalida VI. skupine zaradi 60% vojaške invalidnosti za stalno, ki je bila v revizijskem postopku potrjena dne 29. 9. 1997 na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje z dne 23. 9. 1997, iz katerega izhaja, da se kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti upošteva sladkorna bolezen tip I.a (juvenilni), diabetična polinevropatija, in da vojna invalidnost znaša 60% po točki 251c Seznama odstotkov vojne invalidnosti trajno, z uporabo 9. in 10. člena Pravilnika/96 in 19. člena ZVojI oziroma Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82, Pravilnik/82) po točki 298c, z uporabo 9. in 10. člena, in 26. člena ZTPVI (Uradni list SFRJ, št. 68/81 do 42/90); Pravilnik/82 pa je vsebinsko podobno, kot to ureja Pravilnik/96 v 9. in 10. členu, izjemoma omogočal priznanje vojaške invalidnosti zaradi obolenj, med drugim diabetesa (v tožnikovem primeru je bila uporabljena točka 298c (sladkorna bolezen – hude oblike) Seznama odstotkov vojaške invalidnosti), 26. člen ZTPVI pa je vsebinsko identičen 19. členu ZVojI. Tudi iz izvida in mnenja zdravniške komisije prve stopnje z dne 8. 12. 2008, na katero svojo odločitev opira prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, se kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti in določeno 60 % invalidnost upošteva sladkorna bolezen tip I.a (juvenilni), diabetična polinevropatija po tč. 251 c Seznama, z uporabo 9. in 10. člena Pravilnika/96 in 19. člena ZVojI. Na to dejansko okoliščino, obstoj dokončne odločbe, s katero je tožniku že določen odstotek vojne invalidnosti zaradi bolezni v smislu 1. odstavka 19. člena ZvojI, ter 2. odstavek 19. člena tega zakona pa se v svoji odločbi sklicuje tudi drugostopenjski organ.

Tudi zdravniška komisija prve stopnje je torej v izvidu in mnenju z dne 8. 12. 2008 na podlagi predložene dokumentacije (s strani tožnika predložene medicinske dokumentacije bolnišnice A. z dne 2. 10. 2008 in 15. 9. 2008 ter še druge, in dokumentacije v upravnem spisu) kot podlago za priznanje vojne invalidnosti ugotovila bolezen (sladkorna bolezen tip I.a (juvenilni), diabetična polinevropatija) in odstotek 60 % invalidnosti ugotovila po tč. 251 c Seznama z uporabo 9. in 10. člena Pravilnika/96 ter 19. člena ZvojI. Ta bolezen pa je bila razlog za priznanje tožniku statusa vojaškega mirnodobnega invalida in določitev 60 % invalidnosti trajno, že z odločbo z dne 4. 7. 1994, potrjeno v revizijskem postopku na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje z dne 23. 9. 1997 (sladkorna bolezen tip I.a (juvenilni), diabetična polinevropatija), in ugotovitev odstotka invalidnosti po istih pravnih podlagah (in pred tem, kot izhaja iz spisne dokumentacije upravnih spisov, tudi že z odločbo Republiške uprave za veteranske in invalidske zadeve BiH z dne 24. 3. 1976 na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje v D. z dne 8. 3. 1976; z njo je bil tožniku priznan status mirnodobnega vojnega invalida VI. skupine s 60 % invalidnostjo trajno zaradi sladkorne bolezni, za katero je potrebno stalno jemanje inzulina, ki se je manifestirala in poslabšala v času služenja tožnika v JNA v novembru 1974). Glede na to na podlagi 2. odstavka 19. člena ZVojI tožniku ni mogoče povečati odstotka invalidnosti, ne glede na poslabšanje bolezni. Pri ugotavljanju odstotka invalidnosti se namreč v primeru bolezni (1. odstavek 19. člena ZVojI) upošteva ustrezen odstotek celotne okvare zdravja glede na naravo bolezni in njen razvoj. Zato na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati tožnikove navedbe o tem, da se je njegovo zdravstveno stanje zaradi sladkorne bolezni bistveno poslabšalo. Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati, ob tem ko so njegove navedbe tudi pavšalne, da je zdravniška dokumentacija, ki jo je predložil, razlog za povečanje odstotka invalidnosti ter da sta izvid in mnenje zdravniške komisije le delno pravilna. V določbah ZVojI pa tudi ni podlage, da se pri razvrščanju vojnih invalidov v skupine invalidnosti poleg stopnje okvare zdravja (v tožnikovem primeru dobljene zaradi bolezni) upoštevajo tudi okoliščine, kot jih navaja tožnik v tožbi (prikrajšanost pri opravljanju življenjskih aktivnosti, v poklicni karieri, finančna prikrajšanost).

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba tako pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, saj je o tožbi moglo odločiti na podlagi presoje v upravnem postopku izvedenih dokazov ter dokazov ni bilo treba ponavljati ali dopolnjevati.

Tožnikov stroškovni zahtevek pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.