Jedro

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna obračunati razliko zaradi premalo izplačane plače v bruto zneskih po posameznih mesecih za obdobje od junija 2006 do decembra 2007 v višini mesečnih zneskov, kot izhajajo iz točke I izreka sodbe in od tako obračunanih razlik plače odvesti z zakonom določene davke in socialne prispevke (točka I/1 izreka), da je tožena stranka dolžna za tožnico vplačati za čas od 1. 6. 2006 dalje, do z vključno z decembrom 2007 na račun pristopa tožnice k prostovoljnemu dodatnemu pokojninskemu zavarovanju k Zaprtemu vzajemnemu pokojninskemu skladu za javne uslužbence z oznako PNJU K pri A. d.d., pod identifikacijo št. tožnice kot člana ..., katere davčna številka je ... in je pristopila k VPS z dokumentom št. ..., razliko premalo vplačane premije za celotno obdobje od 1. 6. 2004 do z vključno decembrom 2007 v višini 5,84 % bruto zneskov plač oziroma nadomestil plače, kot so določene v prejšnji točki te sodbe, skupaj z vsemi morebitnimi postranskimi obveznostmi, ki bi jih zahteval navedeni pokojninski sklad A. d.d. za vzpostavitev takšnega porftfelja pravic iz vplačanih enot premoženja na računu tožnika, kot bi ga tožnica imela, če bi tožena stranka izplačevala plače v prisojeni višini, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (točka I/2 izreka), da je tožena stranka dolžna izplačati tožnici zneske premalo izplačanih neto razlik plače po posameznih mesecih za obdobje od junija 2006 do decembra 2007 v mesečnih zneskih, ki izhajajo iz točke I/3 izreka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njih, ki tečejo od 5. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca (točka I/3 izreka). Odločilo pa je tudi, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 304,70 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek s stališčem, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji sodbi opr. št. VIII Ips 477/2009 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up 919/10, ki enači dejansko osnovo, določeno za poslance Državnega zbora Republike Slovenije s pravno osnovo plač, določenih za sodnike in da je Zakon o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja ZZDODP, Ur. l. RS, št. 19/97) “legaliziral“ stanje iz obdobja Zakona o sodniški službi (pred marcem 1997) in določil novo pravno podlago. To stališče pritožnice ne prepriča v pravnem smislu, čeprav je v ekonomskem smislu verjetno do neke mere celo državotvorno. Zakonodajalec je predpisal osnovo, ki je enaka za sodnike in poslance. Poslanci jo lahko regulirajo zase po določilu 1. odstavka 24. člena Zakona o poslancih sodnikom pa jo lahko regulirajo po določilu 2. odstavka 45. člena Zakona o sodniški službi. Stališče, da se avtomatizirano znižana osnova za poslance „preslika“ tudi na osnovo za sodniške plače je poenostavitev, ki v predpisu nima opore vsaj iz dveh razlogov in sicer ker zakonodajalec posega v sodniške plače ni prepustil delovnemu telesu parlamenta, ampak je to pravico dodelil samo državnemu zboru in ker znižana osnova poslanskih plač ne more biti osnova sodniških plač. Osnova je tista, ki jo določa zakon, znižanje pa se izvede po materialnih in procesnih določilih, predpisanih z zakonom.

Zakon o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja je v 2. členu jasno opredelil, da se upoštevajo plače, določene v odstotku od osnove na podlagi plač februarja 1997 le, če so bili odstotki določeni na podlagi zakona, drugih predpisov in kolektivnih pogodb. Iz tega razloga je odločitev o zahtevku tožnice odvisna od odgovora na prvo točko pritožbe, če je lahko komisija Državnega zbora Republike Slovenije mimo določil Zakona o sodniški službi znižala plače, je zahtevek neutemeljen. Iz že navedenih razlogov je to nedopustno, zato je plača za marec in april 1997 izplačana premalo, saj odstotek ni bil znižan na podlagi zakona in je bila tudi plača za februar 1997 izplačana nezakonito prenizka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Izpodbijana odločitev je v celoti skladna z enotno sodno prakso, do katere je v istovrstnih sporih prišlo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010 in opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013, ki se prav tako nanaša na tožbo sodnice, ki vtožuje razliko v plači za čas do decembra 2007, zavzelo stališče, da dejstvo, da je ZZDODP ohranil dotedanji način določanja osnove poslanskih in s tem tudi sodniških plač, ne spremeni tega, da je bila osnova za obračun plače v spornem obdobju določena z ZZDODP, torej z zakonom. Vrhovno sodišče RS je posebej poudarilo, da tudi, če je do uveljavitve ZZDODP obstajala protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških plač, je ta protiustavnost bila sanirana z njegovo uveljavitvijo, kakor to izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 919/2010. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80 % osnove. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da je zmotno pritožbeno stališče, da je bila osnova za to obdobje določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom KVIAZ. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da je KVIAZ na podlagi 1. odstavka 24. člena Zakona o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/92) dne 11. 2. 1993 na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS, št. 19/94) je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS velja tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. Navedeno pomeni, da je zmotna pritožbena trditev, da je bila osnova, ki jo je upoštevala določba 2. člena ZZDODP znižana s podzakonskim aktom. Sicer pa je bistveno to, da v spornem obdobju osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP.

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka v spornem obdobju tožnici pravilno in zakonito izplačevala plačo in da tožnica pri izplačilu ni bila prikrajšana zaradi domnevnega nezakonitega znižanja plač, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožničin zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. in 1. odstavku 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.