Jedro

Dolžnikovemu dolžniku ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve v izterjavo, ki jo ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika, saj v tej fazi postopka še ni poseženo v njegove pravice in pravne interese.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo pritožbo dolžnikovega dolžnika K. C. d.d. zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 18. 9. 2012, s katerim je opravilo prenos zarubljene terjatve na upnika v izterjavo, in sicer kot nedopustno, saj dolžnikov dolžnik za takšno pritožbo nima pravnega interesa.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga dolžnikov dolžnik pritožbo zaradi kršitve Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) oziroma Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), nepopolno ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča napačna, ker se sodišče vsebinsko ni opredelilo do pritožbenih razlogov dolžnikovega dolžnika in je pritožbo zavrglo iz čisto formalnih razlogov, ki ne držijo in da se s tem, ko ima pravico izterjati terjatve drugi upnik namesto prvotnega, lahko nesporno poslabša tako ekonomski kot pravni položaj dolžnikovega dolžnika, saj ima dolžnikov dolžnik z družbo K. C. d.o.o. poslovni odnos in ta dva subjekta imata možnost svoje medsebojne terjatve in obveznosti reševati na različne načine, tudi z medsebojnim pobotom, medtem ko teh možnosti družba K. C. d.d. do novega upnika nima in ta terja zgolj gotovino. Na ta način se nesporno lahko poslabša likvidnost dolžnikovega dolžnika in iz tega izhaja primarni interes, da ima ta družba dolg do K. C. d.o.o. in ne do nekega tretjega subjekta. Da je vsekakor možno in da pravni interes sodelovanja v postopku obstaja, je nenazadnje dokaz tudi to, da ima dolžnikov dolžnik pravico sodelovati v postopku in v tem postopku tudi vlagati pravna sredstva.

Pritožba ni utemeljena.

Osnovna predpostavka vsake pritožbe je pravno varstvena potreba. Kadar si oseba z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, nima pravnega interesa za pritožbo. Če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, je ta v skladu s četrtim odstavkom 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ nedovoljena in jo je sodišče dolžno zavreči, saj takšno posledico določa prvi odstavek 343. člena in prvi odstavek 351. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in 15. členom ZIZ.

Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je dolžnikov dolžnik s pritožbo z dne 26. 9. 2012 izpodbijal sklep prvostopenjskega sodišča z dne 18. 9. 2012, s katerim je slednje preneslo terjatev dolžnika, ki jo ima do svojega dolžnika K. C. d.d., R. ..., C. in je zarubljena s pravnomočnim sklepom o rubežu VL 69234/2011 z dne 30. 5. 2012, na upnika v izterjavo (list. št. 24 do 25). Sklep o prenosu terjatve v izterjavo je prvostopenjsko sodišče izdalo po tem, ko je z dnem 13. 6. 2012 postal pravnomočen sklep o rubežu terjatve z dne 30. 5. 2012. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je ta sklep o rubežu terjatve dolžnikovemu dolžniku bil vročen 4. 6. 2012. Dolžnikovemu dolžniku je z določbo četrtega odstavka 107. člena v zvezi s 156. členom ZIZ izrecno odvzeta pravica do pritožbe zoper sklep o rubežu terjatve, sklep o prenosu zarubljene terjatve v izterjavo pa je zgolj naslednje procesno dejanje v postopku izvršbe. Prvostopenjsko sodišče je dolžnikovemu dolžniku v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da z rubežem terjatve dolžnika proti njegovemu dolžniku in prenosom le-te nasproti dolžnikovemu dolžniku, ne pridobi še izvršilnega naslova, temveč zgolj pravico, da namesto dolžnika izterja zarubljeno terjatev in se zato pravni položaj dolžnikovega dolžnika zaradi spremembe upnika v ničemer ne poslabša. Tako dolžnikovemu dolžniku ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve, ki jo ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika, saj v tej fazi postopka še ni poseženo v njegove pravice in pravne interese. Kolikor dolžnikov dolžnik obveznosti prostovoljno ne izpolni, mora upnik začeti z ustreznimi sodnimi postopki, pri čemer bo lahko dolžnikov dolžnik nasproti upniku uveljavljal vse tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti dolžniku (tretji odstavek 120. člena ZIZ). Glede na pojasnjeno je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju pritožbe dolžnikovega dolžnika pravilna in zakonita.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do pritožbenih razlogov dolžnikovega dolžnika, temveč je pritožbo zavrglo iz čisto formalnih razlogov, pritožbeno sodišče poudarja, da mora pri prejemu pritožbe prvostopenjsko sodišče najprej opraviti preizkus izpolnjevanja procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o pritožbi. Ena izmed teh predpostavk je tudi dovoljenost pritožbe in kot je pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je pritožba nedovoljena, če pritožnik za pritožbo nima pravnega interesa. Tako je zavrženje iz formalnih razlogov popolnoma pravilno in zakonito. Kljub temu pa se je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa spuščalo tudi v vsebino sicer nedopustne pritožbe, saj je v 3. točki obrazložitve ugotavljalo oziroma presojalo trditve, da sklep o rubežu terjatve ni bil vročen dolžnikovemu dolžniku ter da dolžnik ni obvestil dolžnikovega dolžnika o prenosu terjatve. Kot je pojasnjeno že zgoraj s prenosom terjatve v izterjavo upnik pridobi zgolj pravico zahtevati izpolnitev obveznosti od dolžnikovega dolžnika, dolžnikovemu dolžniku pa se prepoveduje izpolniti obveznost prvostopnemu upniku. Narava obveznosti dolžnikovega dolžnika se s tem ne spreminja, saj je dolžnikov dolžnik še vedno dolžan izpolniti svojo obveznost, ki jo je imel do svojega upnika, na kašen način pa bo to opravil, na presojo obstoja pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o prenosu terjatve v izterjavo nima vpliva in so pritožbene navedbe o tem, da se lahko s tem poslabša likvidnost dolžnikovega dolžnika neutemeljene. Dolžnikov dolžnik sicer ima pravico sodelovati v postopku, vendar zgolj v skladu s 111. in 112. členom ZIZ torej tako, da se v primeru upnikove zahteve, da se dolžnikov dolžnik izjavi o tem, ali pripoznava zarubljeno terjatev in kolikšen znesek ter o tem, ali njegova obveznost, da poravna to terjatev, pogojeno z izpolnitvijo kakšne druge obveznosti, lahko izjavi o teh dejstvih, ne more pa se dolžnikov dolžnik upirati niti samemu rubežu terjatve, saj četrti odstavek 107. člena ZIZ izrecno določa, da dolžnikov dolžnik nima pravice do pritožbe zoper sklep o rubežu terjatve, niti sklepu o prenosu terjatve v izterjavo, ki je zgolj naslednja procesna faza izvršbe na terjatev dolžnika. Pritožbeni očitki o nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, kot tudi o nepravilni uporabi materialnega prava in bistvenih kršitvah določb postopka, ki jih smiselno zatrjuje dolžnikov dolžnik v obravnavani pritožbi, so tako neutemeljeni.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena ob tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 25. členom ZIZ zavrnilo pritožbo dolžnikovega dolžnika kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.