Jedro

Če gre za posege v solastno stvar, lahko vsak od solastnikov v zvezi s tem vloži tožbo.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijani sklep se v 2. in 3. točki razveljavi razen, kolikor se sklep nanaša na O.B., in se zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je najprej v 1. točki odločilo, kdo se še pridruži tožeči stranki. V 2. točki je odločilo, da se tožba zavrže, v 3. točki pa, da bo o stroških postopka odločeno s posebno odločbo. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo zato, ker bi jo morali vložiti vsi etažni lastniki, pa tega niso storili, kajti pri konkretni zadevi gre za posel oziroma zahtevo etažnih lastnikov, ki presega okvire rednega upravljanja večstanovanjske hiše. Zoper odločitev pod 2. in 3. točko so se pritožili vsi tisti tožniki, ki jih zastopa odvetnica D. K., poleg tega pa še Republika Slovenija in S. b. B., medtem ko O.B. pritožbe ni vložila, to pa pomeni, da je zanjo odločitev pravnomočna.

V vseh treh pritožbah so podane različne pritožbe navedbe, ki pa jih podrobneje ni treba povzemati iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju.

Toženec je odgovoril na pritožbo vseh tožnikov in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožbe so utemeljene.

Sodišče prve stopnje gradi svojo odločitev o zavrženju tožbe na tem, da so v pravdi zoper toženca vsi etažni lastniki enotni sosporniki. Ker ne tožijo vsi, ne toži prava stranka.

Tako stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. V konkretni zadevi so tožniki sosporniki po 1. točki 1. odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Gre za navadno sosporništvo in ne za enotno, kot šteje sodišče prve stopnje. Tožniki so glede na sporni predmet sicer v pravni skupnosti in torej lahko skupaj tožijo, vendar pa to ni nujno. Tudi samo eden lahko vloži tožbo, kakršna je v konkretni zadevi.

Sodišče prve stopnje se sklicuje v zvezi s svojo odločitvijo na 29. člen Stanovanjskega zakona – SZ-1, ki govori, o poslih, ki presegajo okvir rednega upravljanja, in o soglasju etažnih lastnikov v zvezi s tem. Podobno določbo ima tudi 67. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ, o upravljanju skupnih delov nepremičnine v zvezi z etažnimi lastniki pa govori tudi 117. člena SPZ. Vsem trem določbam pa je skupno to, da urejajo razmerja med solastniki oziroma etažnimi lastniki. Gre torej za urejanje medsebojnih razmerij, ne pa za urejanje razmerij med solastniki oziroma etažnimi lastniki na eni strani in tretjo osebo na drugi strani. Te določbe torej v konkretni zadevi ne pridejo v poštev.

Tako po tožbenih trditvah kot upoštevaje tudi 1. in 3. odstavek 105. člena SPZ, je predmet spora podstrešje, torej skupni prostor, na katerem imajo etažni lastniki solastnino. Po 100. členu SPZ pa ima vsak solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. To torej pomeni v konkretni zadevi, da vsak od solastnikov lahko vloži tožbo, kolikor gre za posege v solastno stvar. Kolikor gre za plačilo uporabnine, lahko vsak solastnik zahteva uporabnino le glede svojega deleža (2. odstavek 66. člena SPZ).

Tako je torej odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe napačna. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka, zato je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku).

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje o zahtevku moralo odločati ob upoštevanju zgoraj navedene pravne podlage. Ker so torej tožniki navadni sosporniki, je pravnomočno odločitev glede O.B., ki se zoper sklep ni pritožila.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. točki 165. člena ZPP.