Jedro

Predhoden dogovor pravdnih strank, ki je bil 16.1.2002 sklenjen pred CSD, nima od izdaje sodbe dalje več nobene pravne veljave. Četudi so imeli sporazumi, sklenjeni v skladu s tedaj veljavnim 105. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/1976 do Uradni list RS, št. 64/2001; ZZZDR-B), glede preživnine moč izvršilnega naslova (130. člen ZZZDR-B), tak sporazum ne more soobstajati s sodbo, ki je bila kasneje izdana glede istih vprašanj. Sodba bi torej nadomeščala dogovor tudi v primeru, če to sploh ne bi bilo izrecno rečeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta živeli v izvenzakonski skupnosti, v kateri sta se jima rodila T. in S. H.. Po razpadu skupnosti sta 16.1.2002 pri Centru za socialno delo v M. S. sklenili sporazum o skupnem varstvu in vzgoji obeh otrok. Tožnica je v tej pravdi zahtevala, naj sodišče navedeni dogovor razveljavi, otroka dodeli v varstvo njej, toženca pa obsodi na plačevanje preživnine. Toženec je vložil nasprotno tožbo, v kateri je od sodišča prav tako zahteval, naj navedeni sporazum razveljavi, oba otroka pa dodeli v varstvo njemu.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sporazum o varstvu in vzgoji otrok št. 567-32/2002 z dne 16.1.2002, ki je bil sklenjen pri Centru za socialno delo v M. S. razveljavi, oba otroka pa je zaupalo v varstvo in vzgojo očetu D. H. Tožnico je zavezalo k plačevanju mesečne preživnine v višini 10.000 SIT za vsakega otroka. Odločilo je tudi o stikih med materjo in otrokoma, ki se bodo izvajali vsak drugi konec tedna od petka od 15.30 ure do nedelje do 18.00 ure ter med polovico vseh praznikov in počitnic.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, s pristavkom, da se pravilno glasi tako, da se sporazum, ki je bil sklenjen pri Centru za socialno delo ne razveljavi, marveč se nadomesti s to sodbo.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja obstoj bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, storjene na drugi stopnji sojenja, ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prekoračilo pritožbi obeh pravdnih strank. Obe pritožbi je zavrnilo in v tem primeru ne bi smelo spreminjati sodbe. Ker je navzlic zavrnitvi pritožbe sodbo spremenilo, je prekršilo 351. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - Uradni list RS, št. 90/2005; ZPP). Če sodišče sodbo spremeni, mora pritožbi ugoditi, četudi iz razlogov, ki v pritožbi niso navedeni, ampak jih upošteva po uradni dolžnosti. Tega sodišče ni storilo.

Glede kršitve materialnega prava pa revidentka navaja, da je stališče sodišča, češ da je sporazum staršev o preživnini, sklenjen pred CSD upravni akt, zmotno. To je sporazum civilnega prava, ki ga potrdi CSD in mu da na ta način moč izvršilnega naslova.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek sodišču druge stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ni utemeljen. Vsebinsko namreč pritožbeno sodišče sodbe sodišča prve stopnje niti ni spremenilo.

Bistvo sodne odločbe kot oblastnega, konkretnega pravnega akta je, da določa konkretne pravice in obveznosti pravdnih strank v obravnavanem pravnem razmerju ali povedano drugače, da na oblasten način uredi konkretno pravno razmerje. Pritožbeno sodišče s korekcijo izreka sodbe sodišča prve stopnje, vsebine konkretnega pravnega razmerja, kakor ga je uredilo sodišče prve stopnje, ni v ničemer spremenilo. Sodna odločitev sodišča prve stopnje o varstvu in vzgoji otrok, o preživninski obveznosti matere in o stikih med njo in otrokoma je namreč tudi po odločitvi pritožbenega sodišča identična (torej je potrjena).

Predhoden dogovor pravdnih strank, ki je bil 16.1.2002 sklenjen pred CSD, nima od izdaje sodbe dalje več nobene pravne veljave. Četudi so imeli sporazumi, sklenjeni v skladu s tedaj veljavnim 105. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/1976 do Uradni list RS, št. 64/2001; ZZZDR-B), glede preživnine moč izvršilnega naslova (130. člen ZZZDR-B), tak sporazum ne more soobstajati s sodbo, ki je bila kasneje izdana glede istih vprašanj. Sodba bi torej nadomeščala dogovor tudi v primeru, če to sploh ne bi bilo izrecno rečeno. Tako bi bilo celo v primeru, če bi bilo že prvič odločeno s sodno odločbo in ne z dogovorom pred CSD, saj bi v skladu z razlagalnim pravilom lex posterior derogat legi priori stranke zavezovala nova odločitev, izdana po četrtem odstavku 421. člena ZPP.

Tako je za veljavnost osrednje odločitve v tej pravdi popolnoma irelevantno, ali je v izreku sodbe zapisano, da se ta dogovor razveljavlja (kakor je zapisalo prvo sodišče) ali pa nadomešča (kakor je zapisalo drugo sodišče). Pritožbeno sodišče torej pritožbe ni prekoračilo, kot mu to očita revizija, saj vsebinsko odločitve sodišča prve stopnje ni spremenilo. A celo v primeru, če bi to storilo, to ne bi predstavljalo bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, saj ima sodišče v družinskih sporih za takšno procesno ravnanje pooblastilo v drugem odstavku 408. člena ZPP.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.