Jedro

Tožnica bi bila lahko upravičena do zahtevanega pravnega varstva, če bi se izkazalo, da toženca v nasprotju s 85. členom SPZ poglabljata sosednjo nepremičnino in s tem povzročata erozijo tožničinega zemljišča. Dokazni postopek, v nasprotju s tožničinim pritožbenim stališčem, tega ni potrdil. Izvedenka geologije je namreč ugotovila, da tožničina nepremičnina zaradi posega tožencev ni izgubila svoje trdnosti in stabilnosti; neznatno zmanjšanje opore pa ne uživa pravnega varstva, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Izguba opore nepremičnine je sicer po prvem odstavku 85. člena SPZ brez dvoma zadosten razlog za zahtevano prepoved poglabljanja sosednje nepremičnine, vendar je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da je zmanjšanje opore nebistveno oziroma zanemarljivo majhno. O eroziji ali plazenju tožničine nepremičnine in sosednje brežine ni nobenega dokaza. Odsotnost tovrstnih geoloških pojavov jasno kaže, da je zmanjšanje opore tožničinega zemljišča v resnici neznatno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 388,25 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je v ponovljenem postopku po spremembi tožbe zahtevala, da morata toženca opustiti vsako odstranjevanje kamninskega materiala z njene nepremičnine (parc. št. 3/3, k. o. ...) ob vzhodni strani služnostne ceste, med točkama, ki sta v skici izvedenca geodeta označeni s črkama A in B, nadalje, da morata toženca v tem delu opustiti prestavljanje mejnikov ter odstranjevanje kamninskega materiala z brežine na sosednji nepremičnini (parc. št. 4/52, k. o. ...). Poleg tega je zahtevala, naj se tožencema v bodoče prepove posegati v tožničino lastninsko pravico na njeni nepremičnini (parc. št. 3/3, k. o. ...).

2. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek tudi tokrat zavrnilo, tožnici pa je naložilo, da mora tožencema povrniti 3.045,86 EUR stroškov postopka, z obrestmi za primer zamude s plačilom.

3. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Te ni mogoče preizkusiti, ker ji ni priložena skica, ki jo je po sodnem ogledu 8. 1. 2020 izdelal izvedenec geodet. Vztraja, da je bila tožba potrebna, saj toženca prej z nedopustnim vznemirjanjem tožničine lastninske pravice nista prenehala. Tožnica navaja še nova dejstva, ki dokazujejo ogroženost njene lastninske pravice. Po prejemu sodbe so s tožničine parcele izginili kamni, ki so bili naloženi kot prepust za vodo. Iz cestne trase je bila izruvana kovinska kanaleta, namenjena odvajanju meteorne vode. Ko je tožničin sin A. A. zalotil drugega toženca, ki si je poskusil prilastiti kanalete, ga je slednji skušal namerno povoziti. Toženca imata še vedno interes za odstranjevanje brežine in prodajo peska, hkrati pa se maščujeta in nagajata tožnici. Vse to dokazuje, da večletno vznemirjanje lastninske pravice očitno ne bo prenehalo. Sodišče zato tožnici ne bi smelo odreči pravnega varstva, češ da toženca po vložitvi tožbe nista več posegala v tožničino lastnino. Do posega v brežino je prišlo vsaj tam, kjer sta bila sporna mejnika, ki zdaj nista več vkopana. Tudi lažni mejnik dokazuje poseg čez mejno linijo v zemljišče tožnice. Poleg tega toženca, ki nedopustno poglabljata sosednjo nepremičnino, povzročata erozijo tožničinega zemljišča, zaradi česar sta mejnika izgubila oporo. Sodišče je napačno zaključilo, da v brežino tožnice ni bilo poseženo, ker ni upoštevalo tožničinih trditev in izvedenih dokazov. Že v prvem sojenju je ugotovilo, da toženca izpodkopavata brežino in pulita rastlinje, ki ga je zasadil tožničin sin. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Zaključki sodbe glede prestavljanja mejnikov so neprepričljivi, prav takšna pa je tudi dokazna ocena. Sodišče se upira vsem ponujenim razlogom, ki govorijo v prid tožnice. Zmotno in arbitrarno je presodilo, da gre za zanemarljivo majhen poseg. Sicer pa je izvedenka potrdila, da je tožničino zemljišče izgubilo oporo. To zadošča, zato tožnici ni bilo treba zatrjevati, da prihaja do plazenja ali erozije. Sodišče ni kršilo samo pravil postopka, ampak tudi tožničine ustavne pravice, saj je tožnico obravnavalo očitno nepošteno in pristransko.

4. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe. Vztrajata, da sta z očitanimi posegi zgolj vzdrževala služnostno pot. Tožničina parcela se ni nič zmanjšala, tudi njena trdnost ne. Mejniki niso izpadli zaradi erozije, ampak je bil na delu tožničin sin, ki poskuša prikazati drugačno mejo od dejanske.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Čeprav v sodbi ni priložena skica geodeta z dne 8. 1. 2020, na katero se sklicuje sodbeni izrek, to v ničemer ne zmanjšuje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe. Skica je sestavni del spisa in je njeno vsebino mogoče kadarkoli preveriti. Izvedenec geodet je skico dodal svojemu izvedenskemu mnenju, ki ga je sodišče vročilo obema strankama, tako da sta se tudi o skici lahko izjavili. Nenazadnje je tožnica prav sporni skici prilagodila svoj zadnji tožbeni predlog.

7. Izpodbijano sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti, zato ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe jasno in pregledno navedlo vse dejanske in pravne razloge, ki jih je upoštevalo pri svoji presoji. Ob tem ni spregledalo nobene relevantne trditve ali dokaza. Tožničino nestrinjanje z dokazno oceno in izidom pravde ne zadošča za očitek o nepoštenem in pristranskem vodenju postopka. Tožničina ustavna procesna jamstva niso bila kršena, saj se je sodišče prve stopnje obrazloženo opredelilo do tožničinih trditev, zbrane dokaze pa je ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Zatrjevana neprepričljivost dokazne ocene ne pomeni procesne kršitve. Lahko bi vplivala kvečjemu na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, vendar niti ta pritožbeni razlog ni podan, saj so bila vsa odločilna dejstva pravilno ugotoviljena.

8. Dokazi, ki jih je za svoje trditve ponudila tožnica, tudi po presoji pritožbenega sodišča nimajo zadostne teže. Tožnica in njene priče so v svojih izpovedih zgolj sklepale o tem, da naj bi sporne mejnike prestavljala toženca. Sodišče prve stopnje je o takšni domnevi utemeljeno podvomilo, saj toženca za spremenjeno lego mejnikov, ki navidezno povečuje tožničino parcelo, zagotovo nimata interesa.1 Gre za logično sklepanje, ki mu ni mogoče očitati arbitrarnosti, kot to poskuša tožnica v pritožbi.

9. Pritožbeno sklicevanje na ugotovitve sodišča v prvem sojenju je brez pomena. Prva sodba v tej pravdi (P 000/2009 z dne 23. 10. 2013) je bila glede opustitvenega zahtevka namreč razveljavljena. V ponovljenem postopku pa se je sodišče prve stopnje ob sodelovanju izvedenca geodeta lahko zanesljivo prepričalo, kje naj bi prihajalo do spornih posegov tožencev v tožničino nepremičnino. Tako je bilo ugotovljeno, da sta toženca odstranjevala kamninski material z brežine, ki se nahaja na sosednji parceli št. 4/52 in ne tožničini parceli št. 3/3. Tožničin zahtevek, naj toženca opustita vsako odstranjevanje kamninskega materiala s parcele št. 3/3, je bil zato utemeljeno zavrnjen. Enako velja za zahtevek, da morata toženca opustiti prestavljanje mejnikov, saj tak njun poseg, kot že navedeno ni bil dokazan. Končno tudi sama tožnica zatrjuje, da naj bi mejnika izgubila oporo zaradi izkopavanja brežine, takšnega posega pa ni mogoče enačiti s prestavljanjem mejnikov.

10. Kot je bilo poudarjeno že v predhodnem sklepu tega sodišča (I Cp 540/2018 z dne 9. 5. 2018), bi bila tožnica lahko upravičena do zahtevanega pravnega varstva, če bi se izkazalo, da toženca v nasprotju s 85. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) poglabljata sosednjo nepremičnino in s tem povzročata erozijo tožničinega zemljišča. Dokazni postopek, v nasprotju s tožničinim pritožbenim stališčem, tega ni potrdil. Izvedenka geologije je namreč ugotovila, da tožničina nepremičnina zaradi posega tožencev ni izgubila svoje trdnosti in stabilnosti; neznatno zmanjšanje opore pa ne uživa pravnega varstva, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitek, da je takšna presoja arbitrarna, je brez podlage. Izguba opore nepremičnine je sicer po prvem odstavku 85. člena SPZ brez dvoma zadosten razlog za zahtevano prepoved poglabljanja sosednje nepremičnine, vendar je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da je zmanjšanje opore nebistveno oziroma zanemarljivo majhno. O eroziji ali plazenju tožničine nepremičnine in sosednje brežine ni nobenega dokaza. Odsotnost tovrstnih geoloških pojavov jasno kaže, da je zmanjšanje opore tožničinega zemljišča v resnici neznatno. Izvedenka v svojem mnenju ni ugotovila erozije2 in je drugačna pritožbena trditve očitno protispisna. Predvsem pa je treba mnenje izvedenke presojati v luči dejstva, da je bilo mnenje izdelano prej, preden je izvedenec geodet ugotovil, da se celotna brežina, kjer je prihajalo do posegov, nahaja na sosednji nepremičnini, ki je last B. B., in ne na tožničini nepremičnini.

11. Po navedenem je neutemeljeno tudi tožničino pritožbeno vztrajanje, da je njena nepremičnina izgubila oporo vsaj na tistem delu, kjer sta sporna mejnika. Po ugotovitvi izvedenca geodeta od podatkov zemljiška katastra odstopa le mejnik v ZK točki 665; kdo naj bi mejnika izkopal in privezal, pa dokazni postopek ni razkril. Zanesljivih dokazov o tem, da je do spremembe lege mejnikov prišlo ob gradnji in vzdrževanju ceste, ni.3 Ker na spornem delu, upoštevaje mnenje izvedenke o geološki sestavi tal, ne prihaja do naravne erozije, je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo tudi o tožničini tezi, da sta za zdrs mejnikov odgovorna toženca, ker naj bi z izpodkopavanjem brežine na parc. št. 4/52 povzročila erozijo tožničinega zemljišča na parc. št. 3/3. Pravilno je zaključilo, da tožnica ni upravičena zahtevati opustitve odstranjevanja kamninskega materiala z brežine na sosednji nepremičnini.

12. Tožnici po navedenem ni uspelo dokazati, da toženca neposredno ali posredno posegata v njeno lastninsko pravico, zato je bil tudi njen zahtevek za prepoved bodočih posegov utemeljeno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je svojo presojo (resda brez potrebe) podkrepilo tudi z ugotovitvijo, da toženca po vložitvi tožbe nista več odstranjevala kamninskega materiala na spornem delu, kar pa ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj ne gre za njen nosilni razlog. Pritožbena polemika o tem, kdaj se šteje, da je vznemirjanje lastninske pravice trajno ali ponavljajoče se, je zato odveč. Neupoštevna je tudi pritožbena trditev o tem, da toženca po prejemu sodbe nadaljujeta z nadlegovanjem tožnice in njenega sina oziroma z različnimi ravnanji, ki naj bi merila na vznemirjanje tožničine lastninske pravice. Dopustno pritožbeno novoto lahko predstavljajo le subjektivno nova dejstva, torej tista dejstva, ki so že obstajala ob koncu glavne obravnave, a stranka iz opravičljivih razlogov zanje ni vedela. Poznejših dejstev, torej tistih, ki so nastala po koncu glavne obravnave, zaradi časovnih meja pravnomočnosti v pritožbenem postopku ni več mogoče upoštevati.

13. Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje. Dejanske okoliščine obravnavanega primera, ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi, predstavljajo le nepovezane indice, ki ne omogočajo drugačne odločitve o pritožbi, zato ne terjajo podrobnejšega odgovora. Sodišče prve stopnje je za svojo presojo tudi pravilno izbralo in uporabilo materialno pravo, medtem ko zatrjevanih ali uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker je tožnica s pritožbo propadla, mora tožencema povrniti njune stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženca sta jih priglasila v skladu z Odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 388,25 EUR, obsegajo pa izdatek za sestavo odgovora na pritožbo, 2% materialnih stroškov in 22% DDV.

1 Toliko bolj to velja za postavitev t.i. lažnega mejnika, ki ga izpostavlja pritožba. 2 V dopolnitvi svojega mnenja z dne 20. 9. 2017 (na 9. strani) je to možnost celo zavrnila. 3 Izvedenec geodet je celo dopustil možnost, da je do uničenja položaja mejnika, ki naj bi identificiral ZK točko 665, prišlo ob gradnji tožničinega kamnitega opornega zidu.