Jedro

Ko sodišče odloča o višini odškodnine, mora upoštevati objektivni in subjektivni pristop. Navedeno pomeni, da presodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelo objektivizacije), pri tem pa upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v II. točki izreka sodbe znesek 13.800 EUR zniža na znesek 13.000 EUR; - v III. točki izreka sodbe znesek 10.300 EUR zviša na znesek 11.100 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne ter se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 452,18 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku plača 13.800 EUR odškodnine (II. točka izreka1), v preostanku je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v višini 10.300 EUR s pripadki zavrnilo (III. točka izreka) ter odločilo o pravdnih stroških (IV., V. in VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se toženka pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sporna je višina tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka, ki jo je sodišče določilo na 20 %. Glede na to, da je tožnik vedel, da klešč za delo ni na razpolago, na kar ga je opozoril njegov nadrejeni, bi moral delo odkloniti. Tega pa ni storil, ker je bilo delo brez klešč lažje in hitrejše ter zaslužek obsojenca višji. Poleg tega je pri uporabi klešč uporabnika bolelo zapestje, zato je bilo tudi iz tega razloga delo brez njih lažje. Toženka se zavzema za zvišanje soprispevka na 40 %. V zvezi z višino prisojene odškodnine navaja, da je za strah primerna odškodnina 1.000 EUR, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 5.500 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti 6.000 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.000 EUR. Odškodnina prisojena tožniku, ob upoštevanju 100 % temelja, ne bi smela presegati 13.500 EUR. Za toženko je sporna prisojena odškodnina v višini 10.000 EUR (od priznanih 23.500 EUR). V pritožbi se sklicuje na podobne primere, kjer je bila škoda ocenjena v razponu od sedmih do dvanajstih povprečnih mesečnih neto plač. Ker je sodišče prisodilo previsoko odškodnino, je zmotno ugotovilo delež tožnikovega uspeha v pravdi ter so napačno priznani tudi stroški postopka. Toženka predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ter odškodnino ustrezno zniža ter tožniku naloži povrnitev stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji ter pritožbenega postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo pritožbene navedbe prereka in predlaga njeno zavrnitev.

4. Toženkina pritožba je delno utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik 14. 7. 2016 poškodoval pri delu v družbi A., d. o. o., (stranski intervenient), kamor je bil napoten v okviru prestajanja kazni zapora v ZPKZ X. Delal je na ekscentrični stiskalnici (B6) na način, da je pod bat stiskalnice vstavil aluminijast izdelek, nato z rokama istočasno pritisnil oba gumba, da se je bat spustil in oblikoval izdelek ter se je vrnil v zgornji položaj. Ko je z roko segel po odrezani izdelek, se je bat nenadoma ponovno spustil navzdol in ga poškodoval po prstih, da mu je odrezalo zgornji del kazalca in sredinca na desni roki. Prijemalnih klešč pri delu ni uporabljal, saj niso bile na voljo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženkina pasivna legitimacija podana, ter da v obravnavani zadevi v zvezi z ekscentrično stiskalnico ni mogoče govoriti o nevarni stvari oziroma nevarni dejavnosti, torej tudi ne objektivni odgovornosti stranskega intervenienta za nastalo škodo, kar pritožbeno ni bilo izpodbijano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženkin zavarovanec krivdno odgovarja iz razloga, ker klešč, s katerimi bi tožnik lahko varno delal, ni bilo na razpolago, kar je bilo ugotovljeno tako ob ogledu policistov kot inšpektorja, za izdelavo novih pa so potrebni dva do trije meseci. Poleg tega je izvedenec ugotovil, da je bil stroj, na katerem je tožnik ob škodnem dogodku delal, okvarjen oziroma je bil postavljen v napačni poziciji in zato neprimeren za delo. Tudi navedene ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno niso izpodbijane.

6. Kot izhaja iz 18. točke obrazložitve, je sodišče prve stopnje odločalo tudi o toženkinem ugovoru soprispevka in ugotovilo, da je tožnik vedel, da brez klešč ne sme opravljati dela na stiskalnici, saj je na uporabo klešč po svoji izpovedbi opozarjal tudi nadrejene. Zato bi moral delo na stiskalnici odkloniti, saj ne bi šlo za odklonitev iz osebnih razlogov, kar pomeni, da bi lahko izgubil določene zavodske ugodnosti, ampak bi šlo za odklonitev iz razloga, ker mu delodajalec ni zagotovil varnega delovnega okolja. Ker dela ni odklonil, klešč pa ni bilo na razpolago, je skladno s 171. členom Obligacijskega zakonika (OZ) podan njegov soprispevek za nastalo škodo v višini 20 %. Tožnik višine soprispevka ni izpodbijal, ga pa izpodbija toženka. V dokaj pavšalnih pritožbenih navedbah na kratko ponavlja svoje ugovore, ki so bili po oceni pritožbenega sodišča pred sodiščem prve stopnje pravilno zavrnjeni. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bilo delo brez klešč lažje in hitrejše ter je bil tudi zaslužek obsojenca višji, saj bi se na navedeno toženka lahko sklicevala, če bi bile klešče tožniku na razpolago, pa jih zaradi lažjega zaslužka ne bi uporabljal. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da mu v času škodnega dogodka klešče niso bile na razpolago ter se pri stiskalnici niso nahajale, za izdelavo novih pa so bili potrebni dva ali trije meseci. Enako velja za navedbe, da je delavce pri uporabi klešč bolelo zapestje. Na pritožbene navedbe, da bi se tožnik glede na svoje izkušnje z delom na tem stroju moral zavedati, da je poseganje z roko v delovanje stroja nevarno, ter da lahko pride do poškodb, pritožbeno sodišče odgovarja, da je navedene okoliščine sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ko je določilo tožnikov soprispevek v višini 20 %. Da bi sodna praksa v tovrstnih primerih določala občutno višji odstotek, pritožba ne zatrjuje. Zato so njene navedbe v zvezi s soprispevkom neutemeljene.

7. V 19. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje povzelo ugotovitve izvedenca medicinske stroke, da je tožnik zaradi škodnega dogodka utrpel amputacijo končnega členka drugega in tretjega prsta desne roke. Pri tem je prišlo do zmečkanja in amputacije vseh trdih ter mehkih tkiv in sicer kazalca 2 mm in sredinca 5 mm, kar je imelo za takojšnjo posledico bolečnost in oslabitev obeh prstov ter krvavitev. Narava poškodbe je bila takšna, da so morali preostali del kazalca in sredinca še nekoliko skrajšati in oblikovati, da je kirurgom uspelo zašiti skupaj mehke dele in zapreti rani na vršičkih prstov. Tožnikovo zdravljenje je trajalo od 14. 7. 2016 do 18. 1. 2017, to je približno pol leta, 5. 10. 2017 je bilo njegovo stanje ocenjeno kot invalidnost III. kategorije (izvedensko mnenje, list. št. 167 – 169).

8. Sodišče prve stopnje je tožniku za utrpelo nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem od zahtevanih 7.700 EUR priznalo 7.500 EUR odškodnine, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mu je priznalo vseh zahtevanih 11.000 EUR odškodnine, iz naslova pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu mu je od zahtevanih 2.100 EUR priznalo 2.000 EUR odškodnine in iz naslova skaženosti od zahtevanih 3.300 EUR 3.000 EUR odškodnine. Skupaj mu je priznalo 23.500 EUR odškodnine, kar z upoštevanjem 20 % soprispevka znaša 18.800 EUR. Od tega je sodišče odbilo 5.000 EUR odbitne franšize. Prisojena odškodnina v višini 23.500 EUR je v času odločitve sodišča prve stopnje (junij 2021) znašala 18,7 povprečnih mesečnih neto plač.

9. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora sodišče, ko odloča o višini odškodnine, upoštevati objektivni in subjektivni pristop. Navedeno pomeni, da presodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelo objektivizacije), pri tem pa upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri. Toženka je v pritožbi ponudila več primerov iz sodne prakse, v zvezi s katerimi pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje.

10. V primerih VS001665 (12 plač), VS000622 (12 plač), VS001398 (7 plač) in VS001416 (11 plač),2 so vsi lažji primeri, kot je tožnikov. V teh primerih je šlo za poškodbo enega prsta, z manj pregledi, s krajšim zdravljenjem do dveh in pol mesecev, prav tako z bolečinami do dveh in pol mesecev. Primer VSL0071847 (VSL II Cp 1271/2011), kjer je bilo prisojenih 44 plač, gre oceniti za hujšega, kot je tožnikov, saj gre za poškodbo treh prstov in je le deloma primerljiv. Primer VS001982 (15 plač) je po oceni pritožbenega sodišča primerljiv tožnikovemu (poškodba treh prstov, od tega pri dveh delna amputacija) in ne drži, da gre za hujši primer, kot toženka navaja v pritožbi. Primera VS000755 (32 plač) in VSM20501 (VSM I Cp 283/2006, priznana odškodnina v višini 23.368 EUR v letu 2006) pa sta hujša od tožnikovega. V prvem primeru je šlo za poškodbo petih prstov in amputacijo treh prstov, v drugem primeru pa za amputacijo treh celih prstov. Ob primerjavi tožnikovega primera z navedenimi je pritožbeno sodišče presojalo odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z višino priznane odškodnine.

11. Pritožbeno sodišče ocenjuje prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7.500 EUR za ustrezno. Tožnikovo zdravljenje je trajalo pol leta, bolečine tri mesece, prav tako je tožnik imel dva operativna posega ter nevšečnosti, kot jih je sodišče prve stopnje povzelo v 20. in 21. točki obrazložitve. Takšno odškodnino je moč ustrezno umestiti med lažje, hujše in primerljivi primer (VS001982), kot so navedeni zgoraj. Zato je pritožbeno zavzemanje za znižanje po tej postavki neutemeljeno in gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je bilo tožnikovo zdravljenje komplicirano in boleče ter bodo občasne bolečine v prihodnosti verjetno še prisotne.

12. Toženka se neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti. Odškodnina, prisojena v višini 11.000 EUR, je ustrezno umeščena v zgoraj navedene primere. Zmanjšanje tožnikovih aktivnosti je sodišče prve stopnje povzelo v 23. in 24. točki obrazložitve in takšnim ugotovitvam pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pritrjuje. Pritožbena navedba, da iz pritožbeno izpostavljenih primerov ne izhaja tako visoka odškodnina, pa ne zadostuje za zmanjšanje te odškodnine, saj je prisojena odškodnina v tem delu ustrezno umeščena v zgoraj navedene primere iz sodne prakse.

13. Izvedenec je ugotovil, da so tožniku poškodbe pustile trajne posledice v anatomskem, funkcionalnem in kozmetskem smislu. Tožnik ima okrajšavo kazalca in sredinca desne roke za 1 cm glede na levico, brazgotine kože in podkožja na vrških drugega in tretjega prsta in občasno izraščanje nohta iz brazgotine na krnu sredinca (24. točka obrazložitve). V zvezi s skaženostjo je sodišče prve stopnje tožniku pravilno verjelo, da sedaj prste skriva, da mu je zaradi njih neprijetno in da ga je zaradi videza sram, saj ga vsak pogleda naravnost v prste. Glede na tožnikovo starost in na njegovo delovno aktivnost, je sodišče pravilno presodilo, da so pri njem prisotne duševne bolečine zaradi spremembe zunanjosti, ki utemeljujejo priznanje odškodnine v višini 3.000 EUR (28. in 29. točka obrazložitve). Pritožniku ne gre samo za kozmetsko posledico, kot navaja toženka, ampak za skaženost kot pravno priznano škodo. Toženkino sklicevanje na izvedensko mnenje v tem delu ni utemeljeno, saj izvedenec poda strokovno mnenje, pravna presoja pa ostaja sodišču. Pa tudi izvedenec je, čeprav je navedel, da gre pri tožniku za kozmetsko posledico, ugotovil, da je drugi in tretji prst desne roke praktično ves čas videti, zato je tožniku neprijetno.

14. Je pa toženkina pritožba utemeljena v delu odškodnine iz naslova pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu, ki jo je sodišče prisodilo v višini 2.000 EUR. Kot izhaja iz zgoraj navedenih primerov, odškodnina v tej višini občutno odstopa navzgor. V zadevi VSL II Cp 1971/2011, kjer gre za hujši primer, je bila za strah prisojena odškodnina v višini 1.200 EUR, v višini 2.000 EUR pa je bila prisojena v hujšem primeru (VSM I Cp 283/2006). Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel kratkotrajen primarni strah, ko je bat stiskalnice nenadoma udaril navzdol in ga zadel po prstih, dalj časa pa je bil prisoten sekundarni strah, je po oceni pritožbenega sodišča, ob zgoraj upoštevanih primerih, ustrezna odškodnina iz tega naslova 1.000 EUR, tako kot v pritožbi pravilno opozarja toženka. Zato je pritožbeno sodišče odškodnino iz tega naslova znižalo za 1.000 EUR.

15. Skupaj prisojena odškodnina tožniku namesto 23.500 EUR znaša 22.500 EUR. Priznan znesek odškodnine tako predstavlja 17,9 povprečnih mesečnih neto plač, kar je primerljivo z zgoraj navedenim podobnim primerom VS001982 (15 plač). Tako prisojeno odškodnino pa je mogoče ustrezno umestiti tudi v zgoraj navedene lažje in hujše primere. Tožnikov 20 % soprispevek od zneska 22.500 EUR znaša 4.500 EUR, torej mu gre odškodnina 18.000 EUR, z upoštevanjem odbitne franšize v višini 5.000 EUR pa 13.000 EUR.

16. Ob povedanem je pritožbeno sodišče na podlagi 351. člena ZPP sodbo spremenilo tako, da je v II. točki izreka prisojeno odškodnino v višini 13.800 EUR znižalo na 13.000 EUR, zavrnilni del v III. točki izreka pa znaša 11.100 EUR. V presežku je toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Z dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da tožniku od zneska 13.800 EUR pripadajo zakonske zamudne obresti od 14. 5. 2018 do plačila (I. točka izreka), za obdobje od 18. 4. 2018 do 3. 5. 2018 pa je njegov obrestni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Ker dopolnilna sodba v pritožbenem postopku ni bila izpodbijana, je postala pravnomočna in pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo. Dodaja pa, da je sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo odločilo (le) o tožnikovem obrestnem zahtevku, to je o zamudnih obrestih od priznane glavnice. Ta pa je bila s sodbo v pritožbenem postopku spremenjena.

17. V zvezi s pravdnimi stroški pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je tožnikov uspeh zaradi znižanja odškodnine v višini 1.000 EUR iz 57 %3 znižal na 54 %, to je v tako sorazmerno majhnem delu, da pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo.

18. Za toženko je bila v pritožbenem postopku sporna odškodnina v višini 10.000 EUR, uspela je z znižanjem odškodnine v višini 1.000 EUR, to je 10 %. Tožnikovi stroški za odgovor na pritožbo znašajo 750 EUR, kar znaša 450 EUR, materialni stroški znašajo 9 EUR, 22 % DDV na oboje pa 100,98 EUR, skupaj 559,98 EUR, glede na pritožbeni uspeh pa 503,98 EUR. Toženkini pritožbeni stroški predstavljajo sodno takso za pritožbo v višini 513 EUR in materialni stroški v višini 5 EUR, skupaj 518 EUR. Ker je s pritožbo uspela 10 %, ji mora tožnik povrniti 51,80 EUR. Po poračunu stroškov je toženka tožniku dolžna povrniti 452,18 EUR pritožbenih stroškov (154. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).

1 V I. točki izreka sodbe in sklepa je dovolilo stransko intervencijo družbe A., d. o. o., na toženkini strani. 2 Primer VS00302 je v pritožbi očitno pomotoma naveden, saj gre za hud primer poškodbe glave, hrbtenice, pretresa možganov…, kjer je bilo prisojenih 174 plač. 3 32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.