Jedro

Tožnik v postopku ni izkazal, da je v času po 5.8.1997, ko mu je prenehalo dovoljenje za začasno prebivanje, pa do leta 2006, ko naj bi se nastanil na naslovu, na katerem je v letu 2007 tudi prijavil začasno prebivanje, dejansko živel v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo prošnjo A.A. (tožnika) za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi po povzemanju poteka postopka v času od prejema tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji z dne 17.1.2007, do seznanitve tožnika z ugotovitvami v postopku (dopis tožniku dne 6.5.2011) in po citiranju 1.č člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 76/2010-UPB1, v nadaljevanju ZUSDDD), ob upoštevanju izjave tožnika in podatkov v spisih, ugotavlja, da tožnik, ki je imel na dan 23.12.1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in je bil dne 26.2.1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ni dokazal pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Zato je njegovo prošnjo zavrnilo.

Tožnik v tožbi, s katero izpodbija navedeno odločbo smiselno izpodbija ugotovitev tožene stranke, ker le ta temelji na zmotni oceni njegovih osebnih, družinskih, gospodarskih, socialnih in drugih vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo in posledic, ki bi jo povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Ob dejstvu, da je bil rojen v Republiki Sloveniji dne 19.6.1977 in da je bil protiustavno izbrisan, je nedvomno diskriminiran in mu je s tem nastala škoda. Zaradi tega mu je bila vzeta možnost vzpostavljanja osebnih, družinskih, gospodarskih, socialnih in drugih vezi v Republiki Sloveniji. Dokazovanje teh vezi je zanj, ki v tistem času ni mogel k zdravniku, ni se mogel zaposliti in ni mogel živeti kot človek, zato ponižujoče. Vse navedeno pomeni, da mu je bila z izbrisom odvzeta identiteta, človeško dostojanstvo in ekonomske pravice ter socialno tkivo. Ker ni mogel vzpostaviti družbenih odnosov na enakopraven način, je bil tudi diskriminiran.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi. Zatrjuje, da iz podatkov v spisih izhaja, da je tožnika večkrat pozvala na predložitev listinskih dokazov o njegovem dejanskem življenju v Republiki Sloveniji in da niti v postopku zaslišane priče, ki jih je predlagal tožnik, niso z gotovostjo potrdile njegovega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Ker tožnik, ki mu je bila v postopku dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ni dokazal izpolnjevanja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, je morala njegovo prošnjo po ZUSDDD zavrniti. Sodišču zato predlaga, da tožbo zavrne.

V pripravljalni vlogi z dne 29.9.2011 tožnik dodatno obrazlaga tožbene razloge. Po njegovi oceni je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, bistveno kršila pravila upravnega postopka in nepravilno oz. nepopolno ugotovila dejansko stanje. Prostega preudarka ni uporabila na način, ki bi ustrezal namenu za katerega je določen.

Meni, da je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), ker se izpodbijana odločba sploh ne da preizkusiti. Toženi stranki očita, da ni preverila ali so v njegovem primeru izpolnjeni pogoji, ki so za izdajo zahtevanega dovoljenja določeni v 1. členu ZUSDDD in da ni ugotavljala zadržkov opredeljenih v 3. členu ZUSDDD. Meni, da bi morala tožena stranka v primeru ugotovljenih zadržkov iz 1. odstavka 3. člena ZUSDDD, odločiti po prostem preudarku ob upoštevanju 2. odstavka istega člena. Vse to po navedbah tožnika iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja. Zatrjuje, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne sledi logičnemu zaporedju in ne vsebuje vseh elementov določenih v 214. členu ZUP. Zato ni jasno na kaj se nanaša ali na presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev ali zadržkov za izdajo dovoljenja na podlagi ZUSDDD. V nadaljevanju ob povzemanju vsebine 4. strani izpodbijane odločbe toženi stranki očita, da ni navedla razlogov, za presojo dokaza (zaslišanje priče B.B.), niti v čem je razlog za oceno, da priča ni z gotovostjo potrdila njegovega dejanskega življenja v RS. Zatrjuje, da tako iz njegove izjave (188. člen ZUP) kot tudi ob upoštevanju zaslišane priče izhaja, da tožnik ni bil dlje časa odsoten v smislu prekinitve dejanskega življenja RS. Toženi stranki očita tudi nespoštovanje načela materialne resnice (8. člen ZUP), saj ni zaslišala dodatnih prič, niti po tožniku predlagane priče (C.C.), pri kateri je tožnik živel. Ni ugotavljala niti dolžine odsotnosti, ki bi lahko pomenila prekinitev dejanskega življenja (3. odst. 1.č člena ZUSDDD).

V nadaljevanju zatrjuje, da iz obrazložitve ni jasno kakšno dejansko stanje je bilo ugotovljeno, niti niso podani razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo zavrnitev njegove prošnje zaradi neizpolnjevanja pogoja dejanskega življenja. V zvezi s tem navaja okoliščine zaradi katerih listninskih dokazov o dejanskem življenju in o razmerjih, ki ga vežejo na življenje v Republiki Sloveniji, ni mogel in ne more predložiti.

Toženi stranki očita, da dejanskega stanja v zvezi z dejanskim življenjem tožnika v Republiki Sloveniji ni pravilno in popolno ugotovila. Zatrjuje, da ga vse vrste vezi, ki so naštete v 1. odstavku 1.č člena ZUSDDD vežejo edino na RS, v kateri je bil rojen, kjer je odrasel in sedaj kot odrasla oseba živi. Prepričan je, da je pomanjkanje vezi, kar ugotavlja tožena stranka, lahko le posledica izbrisa – posledica izgube pravnega statusa, nikakor pa to ne pomeni, da med njim in RS ne obstajajo dejanske in trajne vezi.

Meni, da tožena stranka dejanskega stanja ni ugotavljala v skladu s 1. in 3. členom ZUSDDD. V zvezi s tem se sklicuje na ugotovitev na 4. strani izpodbijane odločbe, da tožnik svojega bivanja v RS ni dokazal in da zaradi vezi, ki ga vežejo na državo, tožnik ne bi z zavrnitvijo dovoljenja za stalno prebivanje v RS utrpel večje škode. Zatrjuje, da prav navedena ugotovitev kaže na to, da je tožena stranka odločala po prostem preudarku, ki je po 2. odstavku 3. člena ZUSDDD predpisan za odločanje v primerih obstoja zadržkov iz 1. odstavka 3. člena ZUSDDD. Toženi stranki očita, da takšnih zadržkov pri tožniku, ki je bil sicer res kaznovan in obsojen na zaporno kazen, v izpodbijani odločbi ni ugotovila. Prosti preudarek, da zavrnitev prošnje za tožnika ne bi pomenila večje škode, na katerem temelji tudi presoja tožnikovih trajnih in dejanskih povezav z RS in izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja, je zato v nasprotju z zakonsko določenim obsegom in namenom prostega preudarka. Vse to pa predstavlja tako procesno kršitev kot tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Tudi sicer je po mnenju tožnika že zaradi nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tak prosti preudarek neustrezen.

Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavani izpodbijano odločbo spremeni tako, da njegovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločala o prošnji tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je tožnik vložil dne 17.1.2007 kot državljan druge države naslednice nekdanje SFRJ.

Postopek in pogoje pod katerimi se takim tujcem na njihovo prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, določa Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99, 54/00 – odl. US, 64/01, 36/03 – od. US, 50/10 in 76/10 – ur. preč. bes. - v nadaljevanju ZUSDDD).

Po 1. členu ZUSDDD se tujcu, ki je bil na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v njej tudi dejansko živi, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije sta opredeljena v 1.č členu istega zakona. Po navedenem določilu dejansko življenje pomeni, da ima posameznik središče življenjskih interesov glede na osebne, družinske, ekonomske, socialne in druge vezi, ki kažejo, da med njim in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Odsotnost iz RS pa je upravičena, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju, ne glede na razlog, ni bila daljša od enega leta. Pogoj dejanskega prebivanja pa je izpolnjen tudi, če je odsotnost, zaradi razlogov določenih v 3. odstavku 1.č člena, med katerimi je naveden tudi odhod osebe iz RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva trajala do pet let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

Iz izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih v predloženih upravnih spisih izhaja, da je tožnik imel na dan 23.12.1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in da je bil kot tujec – državljan druge republike nekdanje SFRJ dne 26.2.1992 izbrisan iz Registra stalnega prebivalstva RS. V obdobju od 4.8.1995 do 5.8.1997 pa mu je bilo za prebivanje v Republiki Sloveniji izdano začasno dovoljenje. Prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji pa je tožnik vložil dne 17.1.2007. Navedena dejstva za tožnika niso sporna.

Iz tožbenih navedb in navedb v pripravljalni vlogi izhaja, da je za tožnika med drugim, sporna ugotovitev tožene stranke, o tem, da pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 23.12.1990 dalje po določbah ZUSDDD, v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni izkazal. Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da dejansko stanje glede navedenega zakonskega pogoja ni pravilno ugotovljeno in da zato tudi tožena stranka ni imela razlogov za izdajo neugodne odločbe. Ugotovitev tožene stranke, da pogoja dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji tožnik ni dokazal temelji na podatkih iz uradnih evidenc, zaslišanih pričah in prošnji tožnika dopolnjeni z življenjepisom. Iz podatkov v spisih namreč izhaja, da je bil tožnik v upravnem postopku seznanjen z dejanskim stanjem ugotovljenim po zaslišanju prič in tudi po tem pozvan in poučen, s katerimi podatki in dokazi naj jo dopolni. Ker tožnik podatkov, iz katerih bi nedvomno izhajalo, kje je živel v času po 5.8.1997, ko mu je prenehalo dovoljenje za začasno prebivanje, pa do leta 2006, ko naj bi se nastanil na naslovu, na katerem je v letu 2007 tudi prijavil začasno prebivanje, se sodišče strinja z dokazno oceno in presojo tožene stranke, da tožnik ni izkazal pogoja dejanskega prebivanja. S pavšalnimi navedbami v upravnem postopku in niti z navedbami v tožbi in pripravljalni vlogi, tožnik namreč ne navaja konkretnih dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da v obdobju od 5.8.1997 pa do ureditve začasnega prebivanja v letu 2006 oz. 2007, ni prekinil dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Doslej pa tudi ni navedel nobenih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na to, da mu je izbris iz registra stalnega prebivalstva v navedenem obdobju preprečil uveljavljanje osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih dejanskih in trajnih vezi z Republiko Slovenijo.

Po presoji sodišča pa predstavlja prav, že po toženi stranki, ugotovljena odsotnost dejanskega življenja tožnika v Republiki Sloveniji v obdobju najmanj devetih let, tisto pravno pomembno dejstvo, zaradi katerega po 4. odstavku 1.č člena ZUSDDD, tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja. Zato tudi tožena stranka v določbah ZUSDDD ni imela podlage, da tožniku izda dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Iz navedenih razlogov so neutemeljeni tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, s katerim tožnik v tem delu izpodbija odločitev tožene stranke.

Preostale tožbene navedbe in tožbeni očitki pa za odločanje v tem upravnem sporu niso pomembni. Brez podlage v izpodbijani odločbi in v upravnih spisih je trditev tožnika, da je tožena stranka odločala na podlagi pooblastil iz 3. člena ZUSDDD po prostem preudarku. Tožena stranka je odsotnost pogoja dejanskega življenja tožnika v obrazložitvi sicer res pojasnjevala tudi z okoliščinami, ki za ugotavljanje dejanskega življenja v 1.č členu ne morejo nanašati. Navajanje okoliščin in dejstev, ki za odločanje v konkretni zadevi niso pravno pomembne, pa po presoji sodišča na pravilnost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati. Zato se tudi sodišče ni ukvarjalo s tožbenimi očitki in ugovori, ki se ne nanašajo na izpodbijano odločitev, ampak na primere obravnavane v 3. členu ZUSDDD. Ker je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla vsa dejstva, ki so pravno pomembna za odločitev in tudi predpis, na katerem temelji njena odločitev, tožniku pa je bil z, v postopku z ugotovljenimi dejstvi, seznanjen in mu je bila dana možnost, da prošnjo dopolni s podatki potrebnimi za odločitev, je neutemeljena tudi tožbena trditev, da je kršitev pravil postopka lahko vplivala na pravilnost odločitve.

Ob upoštevanju dejstva, da tožnik v upravnem postopku in niti v tem upravnem sporu ni navedel konkretnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi vsaj verjetno izkazal, da njegova odsotnost iz Republike Slovenije ni bila daljša od petih let, sodišče glede na to, da so bila pravno pomembna dejstva pravilno ugotovljena v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ni imelo podlage za odločanje na glavni obravnavi.

Glede na vse navedeno je sodišče tudi iz razlogov navedenih v tej zadevi, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 63. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1).