Jedro

Tožena stranka ne trdi, da nima odpadkov, pač pa smiselno, da naj bi le-ti nastajali drugje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 40806/2008, z dne 30. 6. 2008 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 261,12 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 282,93 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 40806/2008, z dne 30. 6. 2008 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer zaradi napačne napačne uporabe materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, predlagala spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Jedro problema je v konkretnem primeru vprašanje, ali mora tožena stranka tožeči stranki plačevati za odvoz komunalnih odpadkov, čeprav te storitve ne koristi na naslovu družbenice in prokuristke, kjer ima registrirano dejavnost. Odgovor na to vprašanje je po presoji višjega sodišča pritrdilen. Obveznost plačila temelji na veljavnem Odloku o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Grosuplje (Odlok) in Pravilniku o načinu odvoza in odstranjevanju komunalnih odpadkov na območju občin Dobrepolje, Grosuplje in Ivančna Gorica (Pravilnik). Vsebinska podlaga teh dveh občinskih aktov je v Zakonu o varstvu okolja in Zakonu o lokalnih skupnostih.

6. Navedeni predpisi financiranje obveznega odjema komunalnih odpadkov porazdeljujejo med uporabnike teh storitev. Obveznost plačila za organizirani odjem komunalnih odpadkov bremeni vse uporabnike, tj. vsa gospodinjstva, gospodarske družbe in samostojne podjetnike, ki poslujejo na tem območju, ne glede na to, ali storitve, ki jih v javnem interesu opravlja tožeča stranka, dejansko koristijo ali ne. Zato tožene stranke ne odvezuje obveznosti plačila zaračunanih stroškov dejstvo, da na naslovu sedeža odpadki iz dejavnosti naj ne bi nastajali, niti okoliščina, da za odvoz komunalnih odpadkov že plačuje na naslovu, kjer dejavnost dejansko opravlja.

7. V 3. členu Odloka je določeno, da so povzročitelji obremenitve okolja z odpadki pravne in fizične osebe, ki so lastniki ali najemniki oziroma upravljalci stanovanjskih, poslovnih in drugih prostorov in površin, pri katerih nastajajo komunalni odpadki. Pritožba pravilno opozarja, da če ima tožena stranka na naslovu XX, sedež družbe, potem je v vsakem primeru ali lastnik ali najemnik ali upravljalec, saj se drugače ne bi mogla registrirati na obravnavanem prostoru. Sedež družbe je kraj, kjer družba opravlja dejavnost ali kraj, kjer se vodijo njeni posli ali kraj, kjer deluje poslovodstvo (30. člen ZGD). Sedež družbe po logiki in vsebini predstavlja poslovni prostor, ki ni nujno tudi proizvodni prostor, zaradi česar je nepravilno stališče izpodbijane sodbe, da v postopku na prvi stopnji ni bilo dokazano, da bi bila tožena stranka lastnik, najemnik oziroma upravljalec stanovanjskih, poslovnih in drugih prostorov ter površin, pri katerih nastajajo komunalni odpadki, zaradi česar ji obveznost plačila ni nastala.

8. Določba 2. odstavka 5. člena Odloka ureja ravnanje z odpadki, ki niso gospodinjski ali tem podobni, pač pa gre za kakovostno drugačne odpadke, ki so specifični za posamezno industrijo (obrt ali druge dejavnosti), tako da jih (po sestavi) ni mogoče zajeti med gospodinjske in komunalne odpadke (ki nastajajo tako v okviru gospodinjstva kot pri vsaki drugi dejavnosti). Takšna razlaga izhaja tudi iz 1. odstavka 3. člena Pravilnika, saj med komunalne in njim podoben odpadke uvršča tiste odpadke, ki nastanejo na območju lokalne skupnosti kot odpadki v gospodinjstvu in njimi po naravi in sestavi podobni odpadki iz industrije, obrti storitvenih in drugih pridobitnih dejavnosti. Povzročitelj komunalnih in njim podobnih odpadkov je tako fizična kot pravna oseba, katere delovanje in dejavnost povzroča nastajanje odpadkov.

9. Tožena stranka ne trdi, da nima odpadkov, pač pa smiselno, da naj bi le-ti nastajali drugje. Pritožba pravilno opozarja, da pri vsaki, še posebej pa pri pridobitni - gospodarski dejavnosti, nastajajo določeni komunalni odpadki tudi na sedežu družbe, kar je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno tudi ob kontroli odvozov. Kjer ima družba sedež, tam tudi plačuje dajatve za odvoz in ravnanje s komunalnimi odpadki. Tudi, če ima toženec sedež drugje kot opravlja dejavnost, ga to ne odvezuje dolžnosti plačila tistih dodatnih obremenitev okolja, ki nastajajo zaradi ali v povezavi z njegovo dejavnostjo.

10. Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožeče stranke, listine, ki jih je le-ta predložila kot dokaze in glede na ugovorne navedbe tožene stranke po zaključku višjega sodišča materialno pravo nepravilno uporabilo. Ker tožena stranka tožbenemu zahtevku po višini ni ugovarjala (prim. drugi odstavek 214. člen ZPP), je višje sodišče pritožbi ugodilo tako kot to izhaja iz izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP). Pravdne stroške je višje sodišče tožeči stranki priznalo v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP, odmerjeni pa so po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbene stroške tožeče stranke je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo.