Jedro

Oče tožeče stranke je umrl v vojni v nesreči, kar po zakonu ne more biti podlaga za priznanje uveljavljanega statusa ŽVN (otrok, katerega eden izmed staršev je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.5.2002, s katero je ta v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 21.11.2001 ter zavrnila zahtevek tožnice. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja kot otroku, katerega eden izmed staršev je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB. Tožena stranka je odločbo odpravila zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je tožničin oče umrl zaradi eksplozije mine, na katero je po nesreči zapeljal z vozom. Ker njen oče ni bil ubit zaradi sodelovanja z NOB, prav tako pa ni dokazano, da bi življenje izgubil v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ali bi bil ubit kot talec, tožnici glede na določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, dalje ZZVN) tega statusa ni mogoče priznati.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo toženi stranki, da tožničin oče ni izgubil življenja v zakonsko relevantnih okoliščinah iz 8. odstavka 2. člena ZZVN. Vožnja očeta domov v K. vas namreč ni bila v povezavi z njegovo pomočjo partizanskim silam, zato ni mogoče šteti, da je bil ubit zaradi sodelovanja z NOB.

Prvostopenjsko sodišče pa je tudi menilo, da zgolj dejstvo, da je tožničin oče sodeloval z NOB in bil zaradi tega v stalni nevarnosti, ni pravnorelevantna okoliščina, zaradi katere bi bilo tožnici mogoče priznati uveljavljani status.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da so partizani na mostu ob minirani cesti postavili stražo, ki je opozarjala mimoidoče na nevarnost. V času, ko je oče z vozom peljal mimo, je stražar odšel do bližnjih hiš po živež in zato na cesti ni bilo nikogar, ki bi opozarjal na nevarnost. Ne strinja se s sklepanjem v izpodbijani sodbi, da oče ni bil ubit zaradi sodelovanja z NOB. Oče je umrl, ker partizanski stražar ni opravljal svoje dolžnosti in je zato prišlo do nesreče. To dokazuje tudi postavljeni partizanski spomenik njenemu očetu v vasi S. Smiselno predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Odločitev je pravilno oprlo na določbo 8. odstavka 2. člena ZZVN, ki je veljala v času odločanja revizijskega organa. Ta je določala, da je žrtev vojnega nasilja med drugim tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja z NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN ali je bil ubit kot talec. Zakon torej kot pravnorelevantno okoliščino za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kot ga uveljavlja tožnica, določa smrt enega od staršev, pri čemer pa je morala smrt nastopiti v točno določenih okoliščinah, navedenih v citirani določbi ZZVN.

Pravilno je sklepanje sodišča prve stopnje, da je smrt tožničinega očeta posledica nesrečnega naključja in ne njegovega sodelovanja z NOB. Tožničin oče, ki je bil v času vojne sicer terenski aktivist OF in je nesporno sodeloval s partizani, namreč ni umrl ob izvrševanju svojih terenskih dolžnosti, temveč ko je domov peljal voz, ki so mu ga poprej rekvirirali partizani, pri čemer je zapeljal na mino. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča neposreden vzrok smrti tožničinega očeta ni bilo njegovo sodelovanje z NOB, kar je zakonski pogoj iz 8. odstavka 2. člena ZZVN, temveč druge okoliščine (nesreča), ki pa po zakonu ne morejo biti podlaga za priznanje uveljavljanega statusa. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča pa ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da je do nesreče prišlo, ker je stražar, ki bi moral mimoidoče opozarjati na nevarnost, odšel do bližnjih hiš po živež, saj ne spreminjajo ugotovitve, da je bila smrt tožničinega očeta nesrečno naključje. Iz fotografij spomenika v S. pa je razvidno zgolj to, da je tožničin oče umrl kot žrtev vojne, ne pa, da je njegova smrt posledica sodelovanja z NOB, kot to zmotno meni pritožba.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.