Jedro

Določba 126.a člena ZDavP-2 ureja poplačilo davčnega dolga, zavarovanega s hipoteko in jo je mogoče uporabiti le v primeru, ko upnica najprej davčni dolg zavaruje s hipoteko, za tem pa pred potekom zastaranja pravice do izterjave vloži predlog za izvršbo na nepremičnino.

Seznam izvršilnih naslovov ni primeren izvršilni naslov za izterjavo stroškov davčne izvršbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep: v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se ugovoru ugodi v delu, v katerem se nanaša na dovolitev izvršbe zaradi izterjave glavnice in obresti v skupni višini 3.518,08 EUR (prispevki po obračunih od 01/02 do vključno 04/03 z zapadlostjo od 15. 2. 2002 do 15. 5. 2003 v skupnem znesku 1.612,95 EUR in obresti od posameznih zneskov v skupni višini 1.905,13 EUR) ter 57,16 EUR stroškov davčne izvršbe, in se v tem obsegu sklep o izvršbi razveljavi, predlog za izvršbo zavrne, izvršba ustavi in razveljavijo opravljena izvršilna dejanja, v 3. točki izreka spremeni tako, da upnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu potrdi.

III. Upnica mora dolžniku v osmih dneh povrniti 75,57 EUR stroškov pritožbenega postopka, sama pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Višji dolžnikov stroškovni zahtevek se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 1. 2. 2012 (1. točka izreka) in predlog dolžnika za odlog izvršbe (2. točka izreka), dolžniku je naložilo upnici povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 165,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka) ter sklenilo, da dolžnik sam krije stroške postopka v zvezi z ugovorom in predlogom za odlog izvršbe (4. točka izreka).

2. Zoper sklep se je dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožil s predlogom, da se izpodbijani sklep odpravi oziroma zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Vztraja pri ugovoru absolutnega zastaranja v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku, pri čemer se sklicuje na dve odločbi upnice z dne 27. 5. 2013, v katerih je ugotovila absolutno zastaranje davčnega dolga. Glede zavrnitve predloga za odlog izvršbe pa očita kršitev načela kontradiktornosti, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnica je na pritožbo odgovorila in pojasnjuje, da so v pritožbi priloženih odločbah zajete davčne obveznosti, ki so zapadle do 15. 1. 2002 in torej niso predmet izterjave v tem postopku. Predlaga zavrnitev pritožbe v celoti in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zavrnilo dolžnikov ugovor, v katerem je uveljavljal potek petletnega relativnega zastaralnega roka, ni pa materialnopravno pravilna ugotovitev, da za določen del izterjevanih dolžnikovih obveznosti ni nastopilo absolutno zastaranje zaradi poteka desetletnega zastaralnega roka v skladu s petim odstavkom 126. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Nepravilno se je namreč oprlo na določbo 126.a člena ZDavP-2, ki ureja odstop od splošnih pravil zastaranja pravice do izterjave davka, ki sicer določajo relativni petletni zastaralni rok (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2) in absolutni desetletni zastaralni rok (peti odstavek 126. člena ZDavP-2). Določba 126.a člena ZDavP-2 ureja poplačilo davčnega dolga, zavarovanega s hipoteko in jo je mogoče uporabiti le v primeru, ko upnica najprej davčni dolg zavaruje s hipoteko, za tem pa pred potekom zastaranja pravice do izterjave vloži predlog za izvršbo na nepremičnino (1). V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi upnica davčni dolg pred vložitvijo predloga za izvršbo zavarovala s hipoteko, temveč je, v nasprotju z določbo prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2, štelo za relevantno pridobitev hipoteke z zaznambo sklepa o izvršbi v tej zadevi.

6. V skladu z določbami ZDavP-2 pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti na absolutno zastaranje, z nastopom katerega davčna obveznost preneha. Zaradi izteka desetletnega zastaralnega roka od dne, ko je zastaranje prvič začelo teči, pa do dne odločanja sodišča prve stopnje o ugovoru z izpodbijanim sklepom (ob upoštevanju časovnih meja pravnomočnosti višje sodišče odloča po stanju na dan odločanja sodišča prve stopnje) so zastarale terjatve po obračunih prispevkov iz izvršilnega naslova - seznama izvršilnih naslovov št. 000 z dne 17. 1. 2012 po posameznih izvršilnih naslovih (obračuni prispevkov - od 01/02 do vključno 04/03 z zapadlostjo od 15. 2. 2002 do 15. 5. 2003) v skupni višini glavnice 1.612,95 EUR in obresti od posameznih zneskov v skupni višini 1.905,13 EUR, skupaj je torej po stanju odločanja sodišča prve stopnje zastarala izterjava terjatve v znesku 3.518,08 EUR. Višje sodišče je zato ugovoru v tem delu ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo, izvršbo ustavilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Sodišče prve stopnje pa bo v nadaljnjem postopku pazilo in upoštevalo potek desetletnega zastaralnega roka glede nadaljnjih zneskov po seznamu izvršilnih naslovov.

7. Izvršilno sodišče je po uradni dolžnosti dolžno paziti tudi na pravilno uporabo materialnega prava glede vprašanja obstoja in primernosti izvršilnega naslova za izvršbo (prim. 21. člen in 2. točko prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ). Ob uradnem preizkusu pravilnosti izpodbijanega sklepa je višje sodišče ugotovilo, da seznam izvršilnih naslovov ni primeren izvršilni naslov za izterjavo stroškov davčne izvršbe v znesku 57,16 EUR, za izterjavo katerih je sodišče prve stopnje nepravilno sledilo predlogu za izvršbo. V drugem odstavku 145. člena ZDavP-2 so našteti izvršilni naslovi, na podlagi katerih se izvede davčna izvršba in v primeru izvršbe na nepremičnine tudi sodna izvršba. V 9. točki navedene določbe je opredeljen seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Glede na takšno opredelitev torej lahko vsebuje seznam izvršilnih naslovov le tiste posamezne izvršilne naslove, ki se nanašajo na davke (in prispevke), ne pa tudi na kakšne druge dajatve (2).

8. Višje sodišče je zato pritožbi ob uradnem preizkusu ugodilo tudi glede dovoljene izterjave stroškov davčne izvršbe in tudi v tem obsegu sklep v 1. točki izreka delno spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo, izvršbo ustavilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Dolžnikov delni uspeh z ugovorom narekuje tudi spremembo odločitve o stroških ugovornega postopka. Sodišče prve stopnje je v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa že odločilo, da dolžnik sam krije stroške v zvezi z ugovorom, ker pa je uspel približno s polovico ugovora, je višje sodišče spremenilo odločitev o upničinih stroških ugovornega postopka v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa, tako da tudi upnica sama krije svoje stroške. Glede na to, da je vsaka stranka uspela s približno polovico svojega zahtevka, torej vsaka tudi sama krije svoje stroške ugovornega postopka.

10. Sodišče prve stopnje pa je pravilno, iz razlogov, ki jih je navedlo v izpodbijanem sklepu in se višje sodišče nanje sklicuje, zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe. Višje sodišče zavrača pritožbeni očitek kršitve načela kontradiktornosti, saj dolžnik v predlogu za odlog izvršbe ni navajal nobenih pravno pomembnih dejstev, s katerimi bi izkazoval pogoje v skladu z 71. členom ZIZ. Uveljavljal je namreč le svoj težak socialni in finančni položaj, vendar to ni razlog, zaradi katerega bi lahko sodišče v skladu s strogo predpisanimi pogoji iz 71. člena ZIZ odložilo izvršbo. Ker se dokazujejo le dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), teh pa dolžnik v predlogu ni zatrjeval, sodišče ni bilo dolžno izvesti predlaganih dokazov in zato ni kršilo načela kontradiktornosti. Izvedba dokazov pa ni namenjena ugotavljanju novih dejstev, temveč le dokazovanju resničnosti že zatrjevanih.

11. Višje sodišče je glede na navedeno v preostalem delu pritožbo zavrnilo in sklep v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na smiselni uporabi drugega odstavka 165. člena, drugega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Glede na to, da je dolžnik s pritožbo uspel v polovici dela, kolikor se pritožba nanaša na ugovor, v preostali polovici tega dela in v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za odlog izvršbe, pa ni uspel, višje sodišče ocenjuje, da je uspel s ¼ pritožbe in je sorazmerno upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Ob uspehu s pritožbo v celoti bi bilo dolžniku utemeljeno priznati priglašene stroške v višini 145,80 EUR nagrade za pritožbo, 20,00 EUR materialnih stroškov, vse povečano za 22 % DDV (skupaj je to 202,28 EUR), ter plačano sodno takso v znesku 100,00 EUR, skupaj torej 302,28 EUR. ¼ tega zneska pa znaša 75,57 EUR. Ta znesek je višje sodišče naložilo v plačilo upnici v roku 8 dni, višji dolžnikov stroškovni zahtevek pa je zavrnilo. Upnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti niso bili potrebni. Z odgovorom na pritožbo namreč ni pripomogla k odločitvi o pritožbi.

(1) Tako tudi sklepa VSK I Ip 494/2010 in VSL II Ip 3851/2012, glej tudi obrazložitev predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2B), Poročevalec DZ RS št. 123/2009 z dne 30. 9. 2009. (2) Do tega vprašanja se je višje sodišče že opredelilo v sklepu II Ip 4355/2013 z dne 8. 1. 2014.