Jedro

V sodni praksi je sicer ustaljeno stališče, da se odškodnina zaradi neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določa kot enotna odškodnina, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, vendar pa se v primeru dodatne škode, ki se kaže v duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, lahko posebej prisodi tudi odškodnina za to obliko škode.

Dnevno tarifiranje odškodnine za pripor je neprimerno. Pri primerjavi posameznih primerov je namreč treba upoštevati posebnosti vsakega od njih (poleg trajanja pripora torej tudi druge okoliščine) ter čas, ko je bila odškodnina določena, saj je v različnih časovnih obdobjih bila uporabljana različna valuta, njena vrednost pa se je s časom tudi spreminjala. Objektivni pokazatelj višine prisojene odškodnine je povprečna plača v času izdaje prvostopne odločbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (točka III izreka) spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki zniža za 3.122,20 EUR, to je na znesek 2.665,60 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača 76.490,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2009 dalje do plačila ter ji povrne 5.787,80 EUR pravdnih stroškov (točki I in III izreka). Višji tožbeni zahtevek (to je zahtevek za plačilo 63.511,00 EUR s pripadki ter zahtevek za plačilo obresti od prisojenega zneska od 8. 9. 2006 do 13. 1. 2009) je zavrnilo (točka II izreka).

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Izpodbija odločitev po točko I in III sodbe. Uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del odločitve spremeni tako, da zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celoti zavrne, odškodnino zaradi neutemeljenega pripora pa bistveno zniža, oziroma, da obe prisojeni odškodnini zniža. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče, ne opravičujejo prisoje samostojne odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Škodo iz tega naslova bi bilo potrebno upoštevati pri presoji nepremoženjske škode iz naslova neupravičenega pripora. Ta namreč zajema vse nastale škodne posledice. Enotna odškodnina je primerna in nujna, saj sicer lahko pride do neupravičenega podvajanja odškodnine. Pritožnici je poznana tudi drugačna sodna praksa (II Ips 157/2008, II Ips 531/2007, II Ips 268/1994 in druge), vendar konkretni primer ne sodi med takšne. Opozarja na nekatere ugotovitve izvedenca in meni, da je sodišče izvedeniško mnenje premalo kritično presojalo. Obe prisojeni odškodnini sta tudi previsoki. Odškodnina zaradi neutemeljenega pripora v višini, ki je bila določena, bi bila primerna le v primeru, da bi bile tudi posledice, ki jih je sodišče sicer upoštevalo pri odškodnini zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevane tukaj. Sicer pa je previsoka in odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se delno odmika od primerljivih situacij v sodni praksi in prekomerno upošteva posebnosti primera. Opozarja na določilo 2. odstavka 279. člena Obligacijskega zakonika in tam določene kriterije za odmero odškodnine. Glede na to, da je sodišče določene okoliščine upoštevalo pri odmeri odškodnine, neutemeljeno očita toženi stranki, da se je z njimi v svojih vlogah po nepotrebnem ukvarjala. Kljub temu, da sodišče ugotavlja, da pri ravnanju državnih organov ni bilo protipravnosti oziroma, da na tej podlagi tožnik odškodnine ne zahteva, pri višini odškodnine upošteva „neugodnost“ pri izbiri odvetnika. Poleg tega tudi ne drži, da bi bilo tožniku onemogočeno, da si zagovornika izbere. Tožena stranka je to dokazovala, pri čemer sodišče dokazov (izpovedb zaslišanih kriminalistov G. in T.) ni v celoti ocenilo. L. Z. pri sestavi potrdila ni bil prisoten, zapisnik z dne 8. 11. 2005 pa je bil izločen kot nezakonito pridobljen dokaz. Medijska odmevnost je sicer pomembna za presojo višine odškodnine, ni pa toženka za objave odgovorna. V nadaljevanju navaja podatke o povprečni odškodnini, ki je bila prisojena za en dan pripora v Ljubljani in drugod po Sloveniji v letu 2009 in 2010. Izpostavlja šest primerov v katerih so bile določene izjemne odškodnine od najnižjega zneska 84,75 EUR/dan do najvišjega v višini 278,19 EUR/dan, pri čemer opravilnih številk teh zadev ne navede. Opozarja tudi na primer II Cp 3494/2009 v katerem je bila za 146 dni pripora prisojena odškodnina po 34,24 EUR/dan ter odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 30.000 EUR ter zadevo II Ips 268/2004, kjer je bilo prisojenih 29 povprečnih plač (44,28 EUR/dan) za 14 mesečni pripor ter posledice, ki so se kazale v trajni osebnostni spremenjenosti. Po okoliščinah hujši od konkretnega je bil primer II Ips 181/2007, prisojena pa je bila odškodnina v višini 118,10 EUR/dan. Opozarja še na primere II Ips 510/2007, III Ips 377/2006 in II Ips 531/2007. Tožena stranka ugovarja tudi teku zamudnih obresti. Meni, da glede na 14. člen Zakona o državnem pravobranilstvu pred 13. 2. 2009 ni mogla priti v zamudo. Napačna je končno odločitev o stroških postopka. Z ugotavljanjem temelja stroškov ni bilo, zato bi moralo sodišče upoštevati le uspeh po višini.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča pravilna. V konkretnem primeru je prisoja posebne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti utemeljena. Opozarja na mnenje izvedenca in njegove bistvene dele, ki so podlaga za takšno odločitev. Ni prišlo do podvajanja odškodnine, saj je sodišče jasno ločilo razloge za eno in drugo odločitev. Tudi po višini je odločitev pravilna. Pripombe tožene stranke glede odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so pavšalne in nanje ni mogoče odgovoriti. Pri odškodnini zaradi neupravičenega pripora je sodišče vse relevantne okoliščine ustrezno upoštevalo, med drugim tudi tiste, ki se nanašajo na izbiro odvetnika. Primeri, na katere se tožena stranka sklicuje, s konkretnim niso primerljivi. Pravilna je tudi odločitev o teku obresti in stroških. Priglaša stroške odgovora in meni, da so le-ti nujni in potrebni, stroški tožene stranke v pritožbi pa so priglašeni previsoko, saj znaša vrednost spora le še 76.490,00 EUR.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (točka II izreka) postala pravnomočna, saj v pritožbenem postopku ni izpodbijana. V preostalem delu pa je bila odločitev preizkušena v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

6. Iz razlogov izpodbijane sodbe je mogoče povzeti sledeče dejanske ugotovitve: - da je bila (takrat) 58- letnemu tožniku, pred tem še nikoli v kazenskem postopku, neupravičeno odvzeta prostost s tem, da je bil pridržan v priporu od 7. 11. 2005 do 8. 9. 2006, to je deset mesecev; - da je bil osumljen storitve kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ, kasneje pa obtožen treh kaznivih dejanj napeljevanja k kaznivemu dejanju umora po 2. in 4. točki 2. odstavka 127. člena KZ v zvezi z 26. členom KZ z zagroženo kaznijo 30 let zapora; - da je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu K 20/2006 v zvezi z sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III K p 146/2006 z dne 2. 4. 2007 v celoti oproščen obtožbe; - da je v času med odvzemom prostosti in med priporom hudo duševno trpel. Zanj je bil, zaradi izrazito storilnostno strukturirane osebnosti (takšni osebi je glavna vrednota delo in je temu podrejeno tudi socialno življenje, ter na tem temelječ položaj v družbi), odvzem prostosti zelo travmatičen. Zaradi pomembne očetovske in partnerske vloge tožnika v njegovi družini, ki je med seboj povezana, ga je prizadelo, da je iztrgan iz njihove sredine, še posebej pa mesec in pol trajajoča prepoved vsakega komuniciranja. Skrbelo ga je ekonomsko preživetje družine, saj je do tedaj obrt vodil praktično sam. Bilo ga je strah pred morebitnim maščevanjem Romov njegovi družini. Obremenjevali so ga tudi skrb za lastno usodo (grozila mu je dolgoletna zaporna kazen), ravnanje z njim (vklepanje na rokah in nogah, če so kam šli, dejstvo, da si pred zaslišanjem na PU ni mogel sam izbrati odvetnika), obširno in množično poročanje medijev (pri čemer so ga nekateri že razglasili za morilca); - da je bila tožniku pred odvzemom prostosti glavna vrednota delo ter na tem temelječ položaj v družbi, bil je uspešen in premožen obrtnik (izdelovanje cementnih izdelkov, tlakovcev in drugo). Imel je tudi pomembno očetovsko in partnersko vlogo v družini. Bil je družabna, nekonfliktna in vesela oseba, pripravljena drugim pomagati; - da je bilo njegovo duševno ravnovesje porušeno že v priporu, saj je trpel za potrtostjo, tesnobo, hipobulijo, anksiozno motnjo, imel je motnje spanja, shujšal je, in bil psihiatrično zdravljen z antidepresivi in anksiolitiki; - da so se tožnikove psihične težave po izpustitvi iz pripora nadaljevale, nadaljevalo se je tudi psihiatrično zdravljenje; - da je pri tožniku prišlo do fiksacije teh motenj, njegovo stanje je kronično in izboljšanja ni pričakovati, še naprej bo potreboval terapijo; - da se tožnikovo bolezensko stanje kaže v umikanju socialnim stikom in umikanju v osamo, je brezvoljen in brez energije. Vse to ga ovira v funkcioniranju tako v družini (od družine - tudi žene - se odmika) kot na področju delovne aktivnosti (opravlja le še manjša preprosta opravila doma ali na kmetiji) in socialnih stikov (razen v okviru družinskega kroga ne hodi nikamor), zaradi vsega tega pa duševno trpi.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče tako povzeto dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Ocenilo je vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo oceno, ki je logično prepričljiva, pa tudi življenjsko sprejemljiva. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z ugotovitvami, ki se nanašajo na tožnikovo duševno odzivanje na prestan odvzem prostosti in posledice, ki so se odrazile v njegovem porušenem psihičnem ravnovesju, ki je trajne (kronične) narave in posledično bistveno zmanjšani življenjski aktivnosti (izvedenec je ob zaslišanju ocenil tožnikovo sedanje funkcioniranje na raven ¼ prejšnje). Te ugotovitve imajo namreč podlago v mnenju izvedenca psihiatrične stroke, pravilnost izvedenčevih ugotovitev pa je potrjena tudi z izpovedbami prič, ki so imele stike s tožnikom tako pred odvzemom prostosti kot po tem. Vse ga tako opisujejo kot duševno spremenjeno osebo. Pritožbeno sodišče zato zavrača očitek pritožnice o nekritični presoji izvedeniškega mnenja. S tem, ko opozarja na posamezne dele tega mnenja, ki so iztrgani iz konteksta, pritožnica dvoma v pravilnost ugotovitev ne more vzbuditi. Izvedenčevi zaključki, ob upoštevanju njegovih dodatnih pojasnil ob zaslišanju, so jasni in jih ni mogoče razumeti tako kot to poskuša prikazati pritožnica v svoji pritožbi.

8. Neutemeljen je tudi očitek v pogledu dokazne ocene, ki se nanaša na izbiro odvetnika pred tožnikovim zaslišanjem na policiji. Sodišče prve stopnje je izpovedbi zaslišanih prič G. in T. (pa tudi F.) ocenilo, vendar pa jima iz razlogov, ki so navedeni na strani 16 in 17 sodbe, in jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, ni sledilo. Zaslišani L. Z. sicer res ni bil prisoten pri sestavi potrdila z dne 8. 11. 2005, je pa bil z okoliščinami zaslišanja tožnika in lastnimi poskusi, da v skladu z danim pooblastilom prevzame zastopanje tožnika, brez dvoma seznanjen. Ob upoštevanju, da je bil zapisnik o tem zaslišanju kasneje izločen kot nedovoljen dokaz ter upoštevanju izpovedbe tožnikove žene in izpovedbe tožnika pred preiskovalno sodnico, mu je sodišče prve stopnje, kljub deloma drugačni izpovedbi tožnika v tem postopku, utemeljeno verjelo. Tudi sicer je, glede na tako hud očitek kaznivega dejanja, nelogično, da bi tožnik, ob tem, da naj bi bil seznanjen s tem, da je odv. Z. že pooblastila njegova žena oziroma celo z njegovo prisotnostjo na policijski postaji, takšno zastopanje odklonil in raje pristal na zastopanje po neznanem odvetniku.

9. Kot pritožnica že sama ugotavlja v pritožbi, je v sodni praksi sicer ustaljeno stališče, da se odškodnina zaradi neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določa kot enotna odškodnina, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, vendar pa se v primeru dodatne škode, ki se kaže v duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, lahko posebej prisodi tudi odškodnina za to obliko škode. Na odvzem prostosti in potek kazenskega postopka se namreč prizadeti odzivajo različno in ni izključeno, da v posledici tega pride do resne okvare zdravja. V takšnih primerih gre za drugo obliko škode, ki se lahko kaže v zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Ob podani vzročni zvezi oškodovancu v tem primeru pripada posebna odškodnina(1).

10. Ob zgoraj povzetih dejanskih ugotovitvah, da je bil tožnik neutemeljeno priprt in da je to tako porušilo njegovo psihično ravnovesje, da je prišlo do trajnih posledic na njegovem duševnem zdravju, kar se odraža v njegovi zmanjšani življenjski aktivnosti in duševnih bolečinah, ki jih v zvezi s tem trpi, je sodišče prve stopnje za to obliko škode pravilno odmerilo posebno odškodnino. V tem pogledu je zato očitek o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča tudi po višini (tako skupno, kot posamično) odškodnino pravilno odmerilo.

12. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje na strani 11, je okoliščine v zvezi z možnostjo izbire odvetnika pred prvim zaslišanjem upoštevalo zgolj kot dodatno pojasnilo in utemeljitev tožnikovega doživljanja ob aretaciji in kasnejšem priporu in ne kot podlago za prisojo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja policistov. Tega tožnik tudi ni zahteval. Sicer pa tudi ne drži, da sodišče ne bi ugotovilo, da je bilo je ravnanje policistov v pogledu tožnikovega zastopanja pred prvim zaslišanjem protipravno. Takšna ugotovitev namreč iz razlogov, čeprav ne dobesedno zapisana, jasno izhaja.

13. Tudi medijska odmevnost zadeve je okoliščina, ki je pomembna za odmero višine odškodnine, saj lahko vpliva (več o vplivu v konkretnem primeru je obrazloženo na strani 18 sodbe sodišča prve stopnje) na stopnjo duševnih bolečin zaradi odvzema prostosti. Da se ta okoliščina upošteva, seveda ni posledica odgovornosti tožene stranke za pisanje (in vsebino pisanja) medijev, ampak posledica dejstva, da je vzrok za poročanje medijev določen dogodek katerega posledica sta predkazenski in kazenski postopek, vključno z neupravičenim priporom. To iz razlogov sodbe tudi izhaja. Ob presoji pritožničinega ugovora pasivne legitimacije v tem delu, je sodišče prve stopnje tako zapisalo, da je ta ugovor neutemeljen, saj so mediji pisali o aretaciji in priporu, za kar - torej za (neupravičeno) aretacijo in pripor - pa je odgovorna tožena stranka.

14. Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo, upoštevajoč pri tem načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (179. in 182. člena OZ), tudi pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožbeni očitek, da je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, je zato brez podlage. Prisojena odškodnina, ki vključuje tako odškodnino za duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora kot odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, glede na vse okoliščine primera, ne odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sklicevanje pritožnice na dnevno tarifiranje odškodnine za pripor neprimerno. Pri primerjavi posameznih primerov je namreč treba upoštevati posebnosti vsakega od njih (poleg trajanja pripora torej tudi druge okoliščine) ter čas, ko je bila odškodnina določena, saj je v različnih časovnih obdobjih bila uporabljana različna valuta, njena vrednost pa se je s časom tudi spreminjala. V sodni praksi se je zato uveljavilo merilo, da je objektivni pokazatelj višine prisojene odškodnine povprečna plača v času izdaje prvostopne odločbe(2).

16. Pritožnica v svoji pritožbi predstavlja podatke o višini odškodnin, ki naj bi bile prisojene v letu 2009 in 2010 na območju Slovenije, vendar pa so ti podatki, saj pritožnica ne navede vira, nepreverljivi. Pritožbeno sodišče se do njih zato ne more opredeliti, niti jih upoštevati pri odločanju. Enako velja za šest opisno predstavljenih primerov, pri katerih pritožnica ni navedla opravilnih številk.

17. Vse ostale zadeve, ki jih izrecno navaja, pa bodisi s konkretno niso primerljive ali pa, v nasprotju s stališčem pritožnice, ne kažejo na nepravilno umeščenost konkretno določene odškodnine, ampak kvečjemu nasprotno.

18. Nerazumljivo je sklicevanje pritožnice na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi II Cp 3494/2009, saj gre za sklep s katerim je bila odločitev sodišča prve stopnje (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 3608/2006 z dne 11. 6. 2009) v zavrnilnem delu(3) razveljavljena(4), ob ponovnem odločanju pa je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo nematerialne škode v preostalem delu, ki je presegal že s prvo sodbo pravnomočno prisojeni znesek 20.000 EUR, zavrnilo zato, ker je tožnik v teku postopka umrl. O odškodnini za nematerialno škodo oziroma njeni višini, pritožbeno sodišče tako sploh ni razsojalo.

19. Neprimerljiva s konkretno je zadeva II Ips 268/2004 v kateri je sodišče oškodovancu za duševne bolečine zaradi posega v osebno svobodo (14- mesečni pripor) in s tem povezane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo enotno odškodnino v višini 29 plač. Šlo je za obtožbo storitve k.d. ropa, kar z obtožbo za več k.d dejanj napeljevanja k umoru ni primerljivo. Poleg tega pa je bilo v citiranem primeru ugotovljeno, da kljub osebnostni spremenjenosti in prizadetosti zaradi nemožnosti nadaljnjega opravljanja dela policista, pri oškodovancu ni šlo za trajno nezmožnost za delo.

20. V zvezi z zadevo II Ips 181/2007 pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica okoliščine, ki naj bi poudarile, da gre za hujši primer od tožnikovega, našteva selektivno in tudi netočno. Tako je bila v tej zadevi oškodovanki prisojena zgolj odškodnina za neupravičen odvzem prostosti (za pripor v trajanju 2 mesecev je prejela 8 plač, kar je ob upoštevanju konkretnih okoliščin primerljivo tudi z konkretno prisojeno odškodnino (za neupravičen pripor v trajanju 10 mesecev odškodnina 32 plač). Zahtevek zaradi zatrjevanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bil zavrnjen, saj je bilo ugotovljeno, da tožničine psihične težave niso v vzročni zvezi z prestanim priporom, posledično pa tudi ne njena invalidska upokojitev. Psihične težave, ki so bile posledica pripora, so bile začasne narave in so izzvenele, ko se je obremenjujoča situacija razrešila. Tudi razvoj sladkorne bolezni ni odstopal od običajnega poteka te bolezni, delovno razmerje je odpovedala sama več kot tri mesece pred prvim priprtjem. Primer je revizijsko sodišče uvrstilo med manj hude.

21. V zadevi II Ips 510/2007 je bila oškodovancu prisojena le odškodnina za neupravičen odvzem prostosti in sicer za 3 leta in pol zapora (v konkretnem primeru gre za pripor) kot posledico očitka k.d. vohunstva (v konkretnem primeru več k.d. napeljevanja k umoru) in sicer v višini 82 plač. Škoda zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni bila ugotovljena. Tudi ostale posebnosti tega primera (nekaj jih našteva tudi pritožnica) ne omogočajo primerjave s konkretnim.

22. V primeru III Ips 377/2006 je bila oškodovancu prisojena za pripor v trajanju 210 dni (sedem mesecev), odškodnina v višini 7 povprečnih neto plač. Ugotoviti je potrebno, da je šlo v tem primeru, za razliko od konkretnega, za krajši pripor, predvsem pa za bistveno nižjo intenziteto duševnih bolečin (oškodovanec je bil namreč osumljen „zgolj“ k.d. velike tatvine, že prej je bil večkrat zaprt in je prestajal različno dolge zaporne kazni ter mu okolje, v katerem se je znašel, ni bilo tuje) ter zgolj določeno časovno obdobje trajajoča anksiozno-depresivna stanja, ki so bila poleg tega delna posledica samoinciativnega jemanja psihoaktivnih snovi. Vse to utemeljuje tudi nižjo odškodnino, ki je bila prisojena.

23. V zadevi II Ips 531/2007 je bil oškodovanec osumljen k.d prepovedanega prehoda čez mejo, priprt pa je bil 343 dni, to je 11 mesecev in pol. Sodišče mu je prisodilo 29 povprečnih plač odškodnine. Pomembno pri primerjavi pa je, da škoda zaradi posttravmatske stresne motnje (depresivnost, slabo spanje, kognitivne motnje) ni bila dokazana in torej odškodnina v višini 29 plač zajema zgolj škodo zaradi neupravičenega pripora. Ta pa, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, ne odstopa od te, ki je bila za to vrsto škode prisojena tožniku.

24. Je pa po mnenju pritožbenega sodišča s konkretnim, v pogledu odškodnine za neupravičen pripor, mogoče primerjati zadevo II Ips 455/2010. Oškodovanec je bil, enako kot tožnik, osumljen k.d. za katerega je zagrožena kazen 30 let (poskus umora v sostorilstvu). Bil je sicer bistveno dlje časa priprt (711 dni) in tudi dlje časa ni imel stikov z družino, vendar pa je po drugi strani šlo za bistveno manjšo intenziteto duševnih bolečin. Šlo je namreč za osebo, ki je bila pred tem že večkrat priprta in v več kazenskih postopkih zaradi k.d z elementi izsiljevanja, ogrožanja varnosti in nasilja in so takšna k.d. zanjo predstavljala tudi vir preživljanja. Njena odsotnost ne zanjo, ne za družino ni predstavljala nove situacije, ugled ni mogel biti prizadet, na intenzivnost duševnih bolečin pa so vplivali tudi drugi kazenski postopki, ki so tekli istočasno. Prisojena ji je bila odškodnina v višini 41,66 plače (tožniku 32 plač).

25. V zvezi z prisojeno odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti velja opozoriti na zadevo II Ips 157/2008, v kateri je bilo oškodovancu za (le) 9 dni pripora in sum k.d. zlorabe uradnega položaja in jemanja podkupnine prisojena odškodnina v višini 10 plač, ter nadaljnja odškodnina v višini 44 plač zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Oškodovanec je zaradi pripora trpel hude duševne bolečine, ki še trajajo in se kažejo v obliki uničene samopodobe, občutka ogroženosti, strahu in depresivnosti. Delo je zmožen opravljati le še po štiri ure dnevno. Revizijsko sodišče je ocenilo, da je takšna odškodnina primerljiva z odškodninami za podoben obseg prikrajšanj kot posledice telesnih poškodb. V konkretnem primeru je bila tožniku, ob primerljivih posledicah, prisojena odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 45 plač.

26. Sodišče prve stopnje je tudi o teku zamudnih obresti odločilo pravilno. Kot je pravilno navedlo, je tožena stranka prišla v zamudo, ko je prejela tožnikov odškodninski zahtevek (13. 1. 2009), upoštevajoč pri tem 299. člen OZ. Rok, ki ga v 14. členu določa Zakon o državnem pravobranilstvu, na to ne vpliva, saj ta ne določa roka za prostovoljno izpolnitev, ampak zgolj skrajni rok za oblikovanje stališča do zahtevka.

27. Je pa pritožba tožene stranke utemeljena v delu s katerim izpodbija stroškovno odločitev. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da bi o stroških odločalo tako, da je uspeh ugotavljalo ločeno po temelju in po višini. Ugotavljanje dejstev, ki so bila potrebna za odločitev o temelju zahtevka, namreč ni povzročilo posebnih stroškov. Vse priče so bile zaslišane v zvezi z dokazovanjem škode oziroma njene višine. Enako velja za izvedenca. Glede na to, da je tožeča stranka z zahtevkom uspela v višini 76.490,00 EUR (od zahtevanih 140.001,00 EUR), znaša njen uspeh tako 55 %. Upravičena je do povračila sorazmernega dela stroškov. Enako velja za toženo stranko, katere uspeh znaša 45 %. Stroške tožeče stranke je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 6.923,15 EUR, 55% tega pa znaša 3.807,73 EUR. Stroški tožene stranke so bili odmerjeni v višini 2.538,07 EUR, 45 % pa znaša 1.142,13 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči plačati razliko v višini 2.665,60 EUR.

28. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v stroškovnem delu tako, da je ustrezno znižalo znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. V preostalem je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

29. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so toženi stranki v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama.

(1) Primerjaj sklep zvezne skupne seje 15. in 16. 10. 1986, Poročilo VSS 2/86; odločbo II Ips 120/81; II Ips 268/1994 in II Ips 492/1999. (2) Primerjaj npr. odločbo VS RS II Ips 316/2005. (3) S tem delom je bil med drugim zavrnjen tudi zahtevek za plačilo 30.867,97 EUR iz naslova nematerialne škode.

(4) Z ugodilnim delom je sodišče tožniku za nematerialno škodo prisodilo 20.000 EUR. Ta del, saj pritožba ni bila vložena, ni bil stvar pritožbenega preizkusa.